SD
  • Glavna stran
  • O stranki
    • Stranka
    • Ljudje
    • Organiziranost
    • Kongres
    • Mednarodno
    • Zgodovina
    • Statut
  • Novice
    • Aktualno
    • Poslanska skupina SD
    • Mnenja
    • Teme
    • Prenos
    • Samo Dejstva
  • Novinarsko središče
  • Podoba
  • Pridruži se nam
  • Menu Menu

Prispevki

Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

22. januarja 2018/in Novice, Stranka /by Denis Sarkić

“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.

Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.

Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.

Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.

Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.

V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.

Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.

Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.

Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.

Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.

Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).

Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.

Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.

V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.

Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.

Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.

Tanja Fajon

predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).

[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2018/01/Tanja-Fajon-evroposlanka-SD.jpg 1110 2355 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2018-01-22 12:06:142018-01-23 12:57:57Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

22. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/07/Tanja-Fajon-kolumna.jpg 1212 2461 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-22 07:00:042017-07-22 12:14:28Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

15. julija 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/01/Tanja-Fajon-portret.jpg 3320 4760 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-07-15 05:00:192017-07-15 05:57:25Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

9. maja 2017/in EU, Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.

Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.

A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.

V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.

Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.

Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.

A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.

Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.

Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.

Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.

Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/01/Tanja-Fajon-portret.jpg 3320 4760 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-05-09 08:00:262022-03-08 23:11:20Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

25. marca 2017/in EU, Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Pred nami je Evropski vrh v Rimu. Voditelji Evropske unije in držav članic bodo ob okrogli obletnici ustanovitve skupnosti (podpisa Rimske pogodbe), ki nam že 60 let zagotavlja mir, a njeni šivi žal že dolgo pokajo, razpravljali, kako naprej. Glede na zadnja dogajanja si od Vrha ne upam obetati veliko nove vsebine.

Povod za to je tudi nedavno spisana »Bela knjiga«, ki jo je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bolj navrgel kot vsebinsko predstavil in je zgolj skupek možnih scenarijev, o katerih naj bi šele začeli razpravljati. Juncker v uvodu sam pravi, da »gre za začetek, ne konec procesa«, in upa, da »se bo odprla poštena in široka razprava.«

Gospod Juncker je pozabil, da mnogi že leta dolgo pozivamo k razpravi. In da razprave tudi potekajo. Tudi v okviru Evropske komisije. In četudi slednja ne more predpisati smeri razvoja držav članic, ima na voljo številne instrumente, na osnovi katerih lahko meri naravnanost evropskih državljanov in tudi jo. Zato sem od predsednika vendarle pričakovala, da bo zavzel neko stališče, izrazil mnenje, preferenco. To možnost vsekakor ima.

Tako pa scenariji, ki jih je predstavil, niso nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj skupnosti.

Da bi lahko vrh v Rimu postregel z rezultati, ki bi obetali spremembe, bi morali voditelji pred seboj vendarle imeti pravo belo knjigo, smernice, stališča, trdne vizije, ki bi upoštevale preteklost EU in sedanjost sveta ter želje državljanov. EU namreč obstaja prav zaradi njih!

Evropski Socialni demokrati vse evropske voditelje pozivamo, naj Vrh v Rimu zaznamuje predvsem vrnitev k socialnim koreninam Evropske unije. Želimo blaginjo za vse Evropejke in Evropejce, dostojno življenje in delovne pogoje ter priložnosti za izboljšanje življenja. Želimo odprto in tolerantno Evropo, ki bo temeljila na enakosti med vsemi ljudmi ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved, spolno pripadnost.

Želimo boljše, trajnejše rešitve za učinkovito upravljanje z migracijami in integracijo prišlekov v svoje družbe. Evropa mora postati bolj samozadostna, ko gre za vprašanja zunanje in notranje varnosti. In postati mora močna globalna sila, krepiti mora mir, človekove pravice, cilje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam.

Bojim se, da bodo voditelji Vrha zgolj pavšalno razpravljali o vseh posameznih scenarijih. Bojim se, da bodo kot že vse prevečkrat do sedaj obljubljali s figami v žepih ali zagovarjali zgolj zaprte nacionalne interese, da se bodo odločali na osnovi prenapihnjenih strahov, ki se v nekaterih državah širijo zaradi škodljivih populističnih manter.

Namesto moči argumenta so prav populizem, instant sodbe in stereotipi največje masovno orožje mobilizacije državljanov s strani evroskeptikov in desnih in levih skrajnežev. To je nevarno, ker pomeni uničenje naporov tistih, ki vedo, kaj prinaša nesodelovanje, izolacija, kaj pomeni vojna. Zelo lahko je nekaj podreti, a kaj pride za tem?

Prepričana sem, da bi v Rimu v razpravi o EU moral prevladati zgodovinski spomin: da je EU nastala kot mirovni projekt. Zato je edino možno stališče, da imamo eno in edino Evropsko unijo, v kateri mora vladati solidarnosti glede temeljnih vrednot EU, to pa je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja mednarodnih pogodb. Na tej točki si EU ne bi smela dovoliti nikakršne neenotnosti. To bi moral biti edini evropski »meni«.

Voditelji morajo razmisliti, katere so še ostale skupne politike, ki so nujne za povezovanje evropskega tkiva – ali je to bančna unija, varnostna politika, davčna politika, ipd.

Ostale vsebine so verjetno lahko stvar razvoja, ne nazadnje, tesnejšim povezovanjem določenih držav smo priča že sedaj. Tega verjetno v prihodnje ne bomo mogli preprečiti. Vendar to ne pomeni ne Evrope različnih hitrosti, ne izločanja, ne odrivanja. Zahteva pa od držav, tudi od Slovenije, jasno definirane interese, ki seveda ne morejo biti zastavljeni za čas mandatnega obdobja vlad(e) in političnih predvolilnih kampanj, marveč dolgoročno. To je trenutno velik problem v večini evropskih držav.

Upam, da se bodo voditelji zelo iskreno lotili vseh teh izhodišč in v svojih sklepih predstavili zasnove za pravo belo knjigo, ki bo jasno začrtala pot prihodnje Evrope kot vizionarske moderne skupnosti, ki je sposobna dialoga in dejanj. Če tega ne bo, bo rimski Vrh zgolj predstava lažnih rokovanj, objemov in nasmeškov ter seveda praznih besed, ob čemer bodo (in bomo) najkrajšo spet potegnili državljanke in državljani.

Podpredsednica Socialnih demokratov mag. Tanja Fajon je kot evropska poslanka še podpredsednica Skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, aktualni komentar pa je bil objavljen tudi na spletnem portalu www.fokuspokus.si.

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2016/08/Tanja-Fajon-kolumna.jpg 539 1200 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-03-25 07:00:302017-03-24 12:18:05Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

Tanja Fajon: Po Brexitu in Trumpu leto 2017 priložnost za politično prebujenje Evrope

28. januarja 2017/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Vse več Evropejcev, med njimi tudi Slovencev, pozablja, kaj pomeni Evropska unija. Vrednote, kot so mir in blagostanje, »močnejši skupaj«, ne odzvanjajo enako, kot so še pred desetletjem. Posebej ne med mlado generacijo, ki je odrasla v prostoru in času brez vojn in nasilja, v demokraciji, ob spoštovanju človekovih pravic ter vrednot kot sta strpnost in solidarnost.

A brez občutka evropske identitete in brez zavesti o tem, da se je za te stvari bilo potrebno boriti in da je ravno Evropska unija v času porušene Evrope po drugi svetovni vojni ponudila varnost, prijateljske odnose, tesnejše gospodarsko sodelovanje in sčasoma tudi blaginjo. Ni dvoma, da so razlogi za naraščanje populizma ter skrajno desnih in levih strank po vsej Evropi vse splošna jeza ljudi. Prav to vse splošno nezadovoljstvo je povzročilo Brexit (odločitev Velike Britanije o izstopu iz Evropske Unije) in Donaldu Trumpu odprlo vrata v Belo hišo.

Novi  ameriški predsednik odkrito sovražno govori o Evropski uniji. Odkrito sovražno pa o njej govorijo tudi vodje francoske Nacionalne Fronte, stranke Svoboda na Nizozemskem in Alternative za Nemčijo. Politično tveganje za Evropo še nikoli ni bilo tako resno, kot je danes, ko so pred vrati volitve v štirih ustanovnih članicah Unije.  A tako populisti v Evropi kot Trump v Ameriki nimajo prepričljivih odgovorov, kako se bodo spopadli z gospodarskim nazadovanjem, strukturno nezaposlenostjo in upadanjem tekmovalnosti v globalizirani svetovni ekonomiji. Zgolj grozijo ljudem in nabirajo politične točke v negativnih čustvih – jezi in strahu.

Svet je danes veliko bolj razdeljen med bogate in revne, kot je bil še pred četrt stoletja. Vse bolj je med razočaranimi ljudmi navzoč občutek, da bogati kupujejo politični vpliv. Okrepljeni migrantski tokovi so razkrili, kako mnogi na Zahodu (p)ostajajo sovražni do tujcev – od beguncev iz Sirije do poljskih in madžarskih priseljencev. Našo zmožnost, da se zapiramo v skupine enako mislečih, postajamo jezni drug na drugega tudi brez vzroka, so pospešili socialna omrežja in informacijska tehnologija.

Vseh teh groženj se evropski politični vrh še kako dobro zaveda. Evro skepticizem narašča že vse od finančne krize leta 2008. Čeprav so bili vzroki le-te v nepopolni naravi bančne in monetarne unije, je javno mnenje za slabosti napačno okrivilo »preveč Evrope«. Politični voditelji se od »vse tesnejše Unije« umikajo že od kolapsa ambicioznega projekta evropske ustave pred 12-imi leti. Prepogosto so bilo kaznovani s strani volivcev, ko so zagovarjali manj suverenosti svojih prestolnic in bolj odprte roke Bruslja. Danes so le še redki tako pogumni.

Ideje populistov, da ljudem vrnejo, kar želijo, se zdijo všečne, a so zmotne. Prepričevanja, da bomo z ograjami ustavili val beguncev ali da bodo države, ki gredo ven iz Unije na boljšem, so laži. Nobena ograja ne bo ustavila človeka na begu, migracije od nekdaj veljajo za neustavljiv, popolnoma naraven pojav. Probleme je potrebno reševati pri izvoru, torej osredotočiti se moramo na rešitve, ki bodo ustavile vojne in ublažile številne krize.

Pa vendar ne morem mimo vprašanja: je to, kar želijo ljudje, ki volijo populiste in skrajneže, res tako nestrpno, kot je nestrpna ali nasilna retorika njihovih voditeljev? Ne verjamem. Prepričana sem, da ljudje želimo živeti v Evropi, ki nam bo nudila gospodarsko in socialno varnost pred globalnimi izzivi 21. stoletja.

Ravno tako sem prepričana, da imamo Socialni demokrati pravi odgovor na trenutno situacijo: na predolgo trajajočo politiko zategovanja pasu bomo odgovorili z več vlaganji, več delovnih mest in socialno varnejše ter bolj humane pogoje za naše delavce; na zaskrbljujoč trend sovražnega govora, zlasti v diskurzu o migrantih in beguncih, bomo odgovorili z več solidarnosti, strpnosti in človečnosti; na zatiranje človekovih pravic in omejevanje svobodnega izražanja posameznikov bomo odgovorili s spoštovanjem raznolikosti; na argumente, ki se naslanjajo na protekcionizem in nacionalizem bomo odgovorili z več Evropske unije, ki je vplivna.

Kajti v »postfaktični« družbi, kjer resnica in dejstva izgubljajo bitko pred neresnico in lažmi, druge rešitve ni. Tako kot ni drugega odgovora na neizogibno dejstvo, da je naš svet izjemno povezan, kot to, da so naše družbe strpne, naši državljani solidarni in odprtih nazorov, naša evropska družina pa močna in enotna.

Brexit ali Donald Trump sta lahko darilo izgubljeni evropski solidarnosti. Prav področja, ki bodo izziv v odnosih med VB in EU in ZDA in EU – od trgovine do varnosti – so tista, na katerih nobena evropska država, ne velika Nemčija in gotovo ne majhna Slovenija, v svetu globalizacije ne more preživeti sama. Če se Evropa ne bo zbudila, če politični voditelji Evropske unije ne bodo vzeli v roke usode lastnih držav, bodo volitve na Nizozemskem, v Italiji, v Franciji in Nemčiji še okrepile skrajno desne populiste in nacionaliste po vsej Evropi. Evropska socialna demokracija pa bo namesto prebujenja doživela politični zlom.

Naj nas ob mednarodnem  dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnim, da se je v obdobju populizma in normalizacije radikalne desnice še bolj kot kadarkoli prej pomembno spomniti vseh grozot holokavsta. Ta mesec obeležujemo odločitev izpred 75-ih let namernega in sistematičnega poboja celotne nacije v Evropi, ki je za vedno zaznamovala tako preteklost kot prihodnost stare celine. V treh letih po tej odločitvi je nacistični režim, skupaj s somišljeniki, umoril več kot šest milijonov Judov, dva milijona Romov in več kot 250.000 ljudi s posebnimi potrebami. Tega ne smemo nikoli pozabiti!

V želji po medijski pozornosti smo v zadnji tednih priča večim poskusom napada na spomin holokavsta s strani skrajno desnih politikov. Ta grozota, genocid kar osmih milijonov je postal zgolj eno izmed komunikacijskih orodji populistov. Dolžnost odgovornih na obeh polih političnega spektra je, da se temu odločno zoperstavimo. Boriti se moramo proti lažnim novicam in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev Evrope. V nasprotnem primeru tvegamo ne samo pozabe zločinov nacionalizma 20. stoletja, ampak tudi možnost njihovega podoživljanja. Vrednote, ki jih zagovarjamo socialisti in demokrati, so že več krat v zgodovini premagale zatiranje in omejevanje človekovih pravic. Bodimo odgovorni državljani, nenehno se borimo za strpno in odprto družbo in ne dovolimo, da se nam zgodovina ponovi!

mag. Tanja Fajon
evropska poslanka SD in podpredsednica Skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2017/01/Tanja-Fajon-portret.jpg 3320 4760 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2017-01-28 01:00:532022-03-08 23:12:35Tanja Fajon: Po Brexitu in Trumpu leto 2017 priložnost za politično prebujenje Evrope

Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”

27. avgusta 2016/in EU, Mediji, Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.

“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”

Boste naslednja predsednica vlade? 

To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?

SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.

Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.

Pred Židanom je bila stranka nestabilna? 

Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.

V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe? 

Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in  nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami  – na levici in desnici. V resnici, če  pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.

Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko? 

Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.

Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.

Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.

Kaj je torej nova, tretja pot? 

Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.

Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme. 

Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.

Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok? 

Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.

A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali. 

Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.

Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu? 

Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.

Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice? 

Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.

Evropska ljudska stranka jih ima več?

Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.

Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.

So pa mladi glasovali proti Brexitu. 

Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.

Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj? 

Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.

Katera država pa je vidna? 

V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.

Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo? 

Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.

Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu? 

Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.

In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana? 

Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku.  Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.

Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora? 

Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.

Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist? 

Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.

Tudi Clintonova ne? 

Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.

Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas. 

A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?

Kaj? 

Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.

Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo. 

S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.

A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark? 

Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.

Zdaj pa ste cinični. 

Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.

Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.

Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2016/08/Tanja-Fajon-intervju-za-Mladino.jpg 1212 2461 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2016-08-27 07:14:302016-08-27 07:14:30Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

18. avgusta 2016/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2016/08/Tanja-Fajon-kolumna.jpg 539 1200 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2016-08-18 10:25:442016-08-18 10:25:44Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

Tanja Fajon ob 12. obletnici članstva v EU s pozivom Sloveniji k aktivnejšemu prispevku k oblikovanju prihodnosti Evropske unije

30. aprila 2016/in EU, Novice /by Denis Sarkić

Pred dvanajstimi leti, 1. maja 2004, je Slovenija vstopila v Evropsko unijo (EU) in se skupaj z ostalimi devetimi državami pridružila najbolj razviti integraciji na svetu. 1. maj 2004 se je v zgodovino Unije zapisal kot dan, ko se je zgodila največja širitev EU v njeni tedaj petdesetletni zgodovini. V zgodovino Slovenije se je 1. maj 2004 zapisal kot dan, ko smo Slovenci dosegli strateški cilj in ko smo dokončno utrdili svojo predanost evropskim vrednotam. Šlo je za zgodovinski trenutek, preplavljen z navdušenjem, upanjem in vero v boljši jutri v družbi miru in blaginje.

Po dvanajstih letih polnopravnega članstva, vzponov in padcev EU se zdi, da je navdušenje državljanov upadlo, da vse prevečkrat prevlada malodušje, da smo pozabili na vse pridobljene ugodnosti ali pa so nam le-te postale samoumevne: od odprtih meja in prostega gibanja, do možnosti študentskih izmenjav, zaposlovanja v tujini, prejemanja EU finančnih sredstev. Ali pa zgolj zavedanje, da smo še vedno del najnaprednejšega prostora, zlasti glede varovanja človekove pravice in demokracije.

Trenutno stanje v Evropski uniji ni idealno, a za to nosimo odgovornost prav vsi, tudi Slovenci: državljani, voditelji, državni uradniki, profesorji, dijaki in študentje. V skupini osemindvajseterice imamo svoj glas in naša odgovornost je, kako učinkovito ga bomo uporabili. Soodločamo tudi o prihodnosti Unije, ki se spopada z resnimi izzivi in od nas zahteva premišljenost, odločnost in pogum. Predvsem pa zvestobo vrednotam, na katerih je Evropska unija zrasla.

Ob tej pomembni obletnici državljane pozivam k aktivnejšemu prispevku k oblikovanju našega prostora, naše Unije, naše prihodnosti in prihodnosti naših otrok. Socialisti in Demokrati na dan obeležitve največje širitve v zgodovini EU ponovno izražamo našo zavezanost k naslednjim principom:
▪ le močna in enotna Unija lahko zagotovi mir in varnost;
▪ le Unija, ki temelji na sodelovanju in solidarnosti, lahko zagotovi blaginjo in razvoj;
▪ varovanje ideje Evropske unije je skupna odgovornost starih in novih članic, ter odgovornost, da se z vsemi močmi upremo nevarnim radikalnim idejam in populističnim silam;
▪ migracijska kriza je ogledalo naših vrednot in preizkus spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin, zato moramo ravnati odgovorno in človeško, tako, da se prihodnje generacije EU državljanov ne bodo sramovale potez sedanjih voditeljev

Tanja Fajon
evropska poslanka in podpredsednica S&D

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2015/10/Tanja-Fajon-EU.jpg 774 1887 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2016-04-30 23:07:112016-05-02 18:10:43Tanja Fajon ob 12. obletnici članstva v EU s pozivom Sloveniji k aktivnejšemu prispevku k oblikovanju prihodnosti Evropske unije

Podpredsednica S&D Fajon pisala predsedniku EP Schulzu glede neobjektivnih trditev poslanca Zvera

18. marca 2016/in EU, Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Na pobudo Foruma starejših SD je Tanja Fajon, podpredsednica Socialnih demokratov ter poslanka in podpredsednica skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu, 26. februarja 2016, predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu poslala pismo, v katerem pojasnjuje nekatere navedbe poslanskega kolega iz Slovenije Milana Zvera (SDS/EPP). Ta je namreč v začetku februarja letos, na predsednika Schulza naslovil pisno pobudo, da se v prostorih Evropskega parlamenta postavi spominsko obeležje izvensodno pobitim Slovencem in predstavnikom drugih narodov.    

Evropska poslanka Tanja Fajon je v svojem pismu predsedniku Martinu Schulzu pojasnila, da je situacija precej bolj kompleksna, kot jo pojasnjuje poslanec Milan Zver. “Trditve poslanca Zvera niso objektivne,” je v pismu predsedniku Schulzu EP zapisala evropska poslanka S&D Fajon. 

Velika večina umrlih, na katere se nanaša Zverovo pismo, so bili namreč pripadniki različnih okupatorskih vojsk, ki se po kapitulaciji Hitlerjeve armade niso predali zaveznikom in jugoslovanski partizanski vojski, temveč so se borili naprej s ciljem, da se prebijejo, pogosto skupaj s civilisti, ki so jih spremljali, na avstrijsko Koroško, da bi se tam predali zaveznikom in ponovno organizirali in oborožili za povratek v Slovenijo. Med njimi so bili poleg pripadnikov nemških vojsk in njihovih zaveznikov tudi pripadniki kvizlinških vojsk jugoslovanskih narodov, domobranci, četniki, ustaši in drugi, ki so se borili skupaj z okupatorji proti osvobodilni partizanski vojski v času okupacije Jugoslavije v 2. svetovni vojni. Vsem tem Slovenija še ni zagotovila ustreznih spominskih obeležij. 

Toda to niso domobranci, ki so se po kapitulaciji Hitlerjeve vojske, po nasvetu njihovih starešin in zavezniških vojsk vračali v Slovenijo. Za pietetno obravnavo le-teh, od katerih so bili mnogi res izvensodno pobiti, je slovenski DZ sprejel poseben zakon, ki jim zagotavlja pietetni pokop in spominska obeležja. Zakon predvideva tudi spominsko obeležje vsem padlim, katerega maketa je že postavljena na Kongresnem trgu v Ljubljani, v neposredni bližini Državnega zbora Republike Slovenije. 

Evropska poslanka Tanja Fajon je predsednika Evropskega parlamenta Martina Schulza obvestila še, da o vseh teh vprašanjih v strokovni in politični javnosti v Republiki Sloveniji še vedno teče utemeljena razprava, ki pa je pogosto neobjektivna in politično zlonamerna. Poudarila je tudi, da Evropski parlament ni prostor, kjer bi razčiščevali notranjo politiko, poleg tega pa enostranski pristopi, kakršnega je s pismom ubral poslanec Milan Zver, ne vodijo k objektivni resnici, marveč k novim političnim delitvam. Ne v Sloveniji ne v Evropi v tem trenutku ne potrebujemo več »simboličnih sporočil«, kakor je zapisal poslanec Zver. “Potrebujemo konkretne korake, ki nas bodo združevali ne glede na naše ideološke razlike,” je še zapisala Tanja Fajon.

Pismo evropske poslanke Tanje Fajon predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu:

Letter EP Tanja Fajon to President EU Parliament Martin Schulz

https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2016/03/Tanja-Fajon-podpredsednica-SD.jpg 1752 3830 Denis Sarkić https://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2020/03/sd_logo_main-300x300.png Denis Sarkić2016-03-18 14:30:052016-03-23 14:55:30Podpredsednica S&D Fajon pisala predsedniku EP Schulzu glede neobjektivnih trditev poslanca Zvera
Page 1 of 212
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej
Nov začetek
  • Strateški svet za turizem na prvi seji o prednostnih nalogah29. marca 2023 - 10:35
  • Minister Jevšek: Rabljene hitre antigenske teste bo po zaslugi slovenskega znanja mogoče reciklirati27. marca 2023 - 9:45
  • Ministrica Fajon v New Yorku na konferenci OZN o vodi: Ne moremo si privoščiti, da bi na tretjo konferenco OZN o vodi spet čakali 46 let27. marca 2023 - 9:28
  • Za SD vprašanje sofinanciranja OFEM-a ni in tudi ne bo stvar prestiža med strankami27. marca 2023 - 7:19
  • Meira Hot o pogojih za upokojitev žensk24. marca 2023 - 13:49
  • Švarc Pipan: Panika in strah v zdravstvenih krizah ne moreta biti izgovor za teptanje človekovih pravic23. marca 2023 - 22:24
  • Vlada potrdila predlog novele zakona o gospodarskih družbah23. marca 2023 - 16:02
  • Fajon in Švarc Pipan pozdravili nalog ICC za aretacijo Putina21. marca 2023 - 16:09

Pridruži se nam na Facebooku!

Link to: Pristopna izjava
Pridruži se socialnim demokratom!
Link to: Doniraj
Podpri socialno demokracijo!
Link to: Prijava na novice
Prijavi se na naše e-novice!
Follow a manual added link
Poveži se v digitalno skupnost SD!
Facebook Twitter YouTube Instagram Podcast Naprej

Socialni demokrati
Socialni demokrati smo napredno politično gibanje, ki uresničuje idejo socialne demokracije v Sloveniji 21. stoletja. Povezujemo in organiziramo ljudi v močno politično silo, sposobno ustvarjati napredne spremembe. Verjamemo v enakost, solidarnost, svobodo, pravičnost, mir in sodelovanje. Vedno na strani ljudi.
PES S&D Progressive Alliance FEPS
Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Stranka

  • Stranka
  • Ljudje
  • Mednarodno

Volitve

  • Tanja Fajon
  • Program
  • Ekipa

Sodeluj!

  • Kontakt
  • Pridruži se nam
  • Skupnost članstva
  • Doniraj

Prijavi se na novice!

Forumi

  • Mladi forum
  • Ženski forum
  • Forum starejših
  • Zeleni forum

Mediji

  • Novice
  • Mnenja
  • Podcast
  • Medijsko središče

Splet

  • Impresum
  • Spoštovanje zasebnosti
  • Piškotki

Scroll to top

Ta stran uporablja piškotke.

OkejVeč informacij...

Spoštovanje zasebnosti



Kako uporabljamo piškotke?

Spletna stran uporablja piškotke. Piškotek je datoteka z informacijo o obisku na spletni strani, ki se ob obisku namesti na vašem računalniku. Piškotek je namenjen hitrejšemu in enostavnejšemu obisku spletne strani in na noben način ne spreminja programja vašega računalnika. Izbris piškotka iz vašega računalnika v nobenem primeru ne spremeni načina delovanja vašega računalnika in ne ogroža delovanja računalnika, operacijskega sistema, komponent in opreme.

Podatke, pridobljene s pomočjo piškotkov, uporabljamo izključno za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje ob obisku spletne strani. Podatki, zbrani na naši spletni strani, ne bodo posredovani tretjim osebam, če to ni izrecno navedeno. Za vsako morebitno posredovanje podatkov tretjim osebam bo zahtevana izrecna odobritev.

Več informacij o piškotkih si lahko preberete na tej povezavi.

Google Analytics

Ti poškotki zbirajo informacije, ki so v posplošeni obliki uporabljeneza razumevanje načina uporabe spletne strani, kako so učinkovita orodja, ki jih uporabljamo za obisk te spletne strani ali kako s prilagoditvami in vsebinami izboljšati uporabniško izkušnjo.

Če želite onemogočiti upotabo teh piškotkov, jih lahko onemogočite v nastavitvah vašega brskalnika.

Piškotki drugih storitev

Spletna stran uporablja tudi zunanje spletne storitve, kot so Google Fonts, Google Maps ali YouTube. Tovrstne storitve utegnejo zbirati podatke o uporabi njihovih storitev, kot je na primer IP naslov, zato jih lahko onemogočite tukaj. S tem utegnete bistveno zmanjšati funkcionalnost, izgled in izkušnjo spletne strani. Spremembe bodo uveljavljene ob ponovnem nalaganju strani.

Nastavitve Google Webfont:

Nastavitve Google Maps:

Nastavitve Vimeo in Youtube:

Spoštovanje zasebnosti

Več o načinu spoštovanja vaše zasebnosti lahko preberete tukaj.

Spoštovanje zasebnosti
Sprejmi nastavitveSkrij obvestilo