Svetovni dan hrane 2017 zaznamuje zavedanje, da so podnebne spremembe in naraščajoče število svetovnih konfliktov ponovno povečale število lačnih ljudi na svetu. Svetovni dan hrane, ki zaznamuje ustanovitev Svetovne organizacije za hrano FAO 16. oktobra 1945, bo letos obeležen pod naslovom Spremenimo prihodnost migracij: investirajmo v prehransko varnost in razvoj podeželja. Svetovna skupnost se je zavezala, da bo do leta 2030 odpravila lakoto po vseh svetovnih regijah. Tako je zapisano v Agendi 2030 za trajnostni razvoj. Vendar pa zadnji podatki FAO kažejo, da se po desetletju upadanja števila podhranjenih, to od leta 2014 spet povečuje. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2016 kar 815 milijonov ljudi po svetu lačnih, kar je 38 milijonov več kot v letu 2015. Položaj se je posebej poslabšal v Podsaharski Afriki, jugovzhodni Aziji in zahodni Aziji. Največje poslabšanje je zabeleženo v kriznih območjih in regijah, ki so utrpele sušo ali poplave. Med kronično lačnimi je 155 milijonov otrok v starosti do pet let, ki zaradi lakote zaostajajo v telesnem razvoju.

Na drugi strani je zelo izrazit tudi problem neustrezne prehrane, ki je prisotna v vseh regijah sveta in se lahko odraža v neustreznem razvoju otrok ali v prekomerni teži in debelosti pri otrocih ali odraslih. Lani je bilo 41 milijonov otrok do petega leta predebelih. Dostop do hrane ustrezne kakovosti ostaja tako eno ključnih globalnih vprašanj. Lakota in podhranjenost se povečujeta v kriznih regijah in tam, kjer pustošijo posledice vremenskih katastrof in podnebnih sprememb. Konflikti v regijah, ki so najbolj prizadete zaradi pomanjkanja hrane, potekajo večinoma na podeželskih območjih, kjer se večina ljudi preživlja s kmetijstvom. Krizne in vojne razmere ali pa ekstremne vremenske razmere pa pogosto ovirajo ali onemogočajo kmetijsko dejavnost. Ko ljudje ostanejo brez vira za preživetje, zapuščajo svoje domove in se odseljujejo bodisi znotraj svoje države ali regije ali v bolj razvite države. Pomanjkanje hrane in lakota tako ne povzročata nestabilnost samo revnih regij pač pa tudi v drugih delih sveta.

Vse države enostavno morajo ukrepati proti  lakoti in revščini! Lakote in revščine ter z njima povezanih problemov ni mogoče odpraviti brez skupnih prizadevanj. Nasprotno. Brez aktivne vloge predvsem razvitih držav bo šel razvoj v smer, ki bi bila lahko pogubna ne samo za revni, pač pa posledično tudi razviti svet. Vsaka država mora po svojih močeh prispevati h globalni samooskrbi s hrano. Torej mora izkoristiti in za pridelavo hrano tudi dolgoročno zaščititi svoje naravne vire, zemljo in vodo. Proizvodnjo hrane je treba povečati na trajnosten način, tako da se varuje vodo, naravo, okolje in biotsko raznovrstnost ter povzroča čim manj izpustov toplogrednih plinov, ki pospešujejo podnebne spremembe.

Nerazviti svet potrebuje pomoč pri investicijah v kmetijstvo in njegovo prilagoditev podnebnim spremembam. Mnoga območja npr. v Afriki so zaradi podnebnih sprememb postala preveč sušna in brez investicij v namakanje kmetijstvo tam nima možnosti. Države, kjer ljudje trpijo zaradi lakote in revščine, potrebujejo tudi boljše tehnologije, saj zaradi tehnološkega zaostanka, pomanjkanja znanja in ustrezne opreme, se v nerazvitem svetu okoli tretjine hrane izgubi že pri sami primarni pridelavi, spravilu in transportu hrane. Potrebne so tudi take kmetijske politike s strani razvitih držav, ki ne rušijo kmetijstva v nerazvitih revnih državah, česar ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o zaščiti in podporah domačemu kmetijskemu sektorju v Evropi. Prav tako kot splošna varnost je torej tudi dostop do hrane in prehranska varnost nujna za stabilizacijo kriznih območij in umiritev migrantskih tokov. Ko bodo ljudje lahko preživeli v svojem domačem okolju, ne bodo več množično bežali.

Slovenija v svetovnem merilu problem odprave lakote in revščine naslavlja tudi s pobudo za svetovni dan čebel. Čeprav predstavljamo zelo majhne delež v svetovnem prebivalstvu, smo Slovenci pomembno prispevali k zavedanju o pomenu čebel in drugih opraševalcev za pridelavo številnih kulturnih rastlin in s tem za višje in bolj stabilne pridelke hrane. Svoje poslanstvo ne bomo zaključili s pričakovano bližnjo razglasitvijo svetovnega dne čebel s strani Generalne skupščine OZN. Naša trajna naloga bo opominjati na pomen čebel za okolje in hrano in pomagati tretjemu svetu pri razvoju in napredku čebelarstva.

Samooskrba s hrano pri osnovnih kmetijskih pridelkih narašča, s tem pa Slovenija prispeva k zagotavljanju zadostnih količin hrane tudi v svetu. Prehranska varnost Slovenije je ustrezna, k čemur poleg relativno dobre samooskrbe s temeljnimi kmetijskimi proizvodi prispeva tudi članstvo v EU in s tem dostop do hrane na enotnem evropskem trgu. Pogosto se v javnosti navajajo napačni podatki glede stopnje samooskrbe s hrano in zmotne trditve, da je stopnja samooskrbe s hrano v Sloveniji vedno manjša. Podatki o samooskrbi se ne zbirajo na agregati ravni, torej za vse vrste hrane skupaj, pač pa ločeno za temeljne kmetijske proizvode, ki se pridelujejo v Sloveniji. Primerjava podatkov v zadnjih desetih letih kaže, da stopnja samooskrbe s posameznimi pridelki sicer niha med leti in to predvsem pri rastlinskih proizvodih kot posledica različnih vremenskih razmer. Vendar pa beležimo pri nekaterih proizvodih tudi pomemben napredek kot rezultat ustreznih ukrepov kmetijske politike, ki so bili v zadnjih letih usmerjeni v povečanje samooskrbe pri temeljnih proizvodih (proizvodno vezana neposredna plačila za mlečno proizvodnjo v hribovsko-gorskem območju, za govedo, zelenjavo, strna žita, beljakovinske rastline, plačila za dobrobit živali, podpore pri investicijah).

V Sloveniji je in bo tudi v bodoče najbolj pomembna dejavnost govedoreja, saj je dve tretjini obdelovalnih površin trajno travinje, ki ga v smislu pridelave hrane in pridobivanja dohodka kmetov najbolje izkoristi govedoreja. Tako je pri mleku, ki ja najbolj pomemben kmetijski proizvod v Sloveniji, stopnja samooskrbe od leta 2010, ko je bila 116  %, zrasla na 131% v letu 2016. Višja je tudi stopnja samooskrbe z govejim mesom (v letu 2016 108%, v letu 2010 pa je bila 106 %) in jajcih (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 95%, kar je dve odstotni točki več kot v letu 2010). V Sloveniji pridelamo več kot porabimo tudi perutninskega mesa (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 107% in je nekaj manjša kot v 2010, ko je bila 112%). Primanjkljaj pri samooskrbi in padec samooskrbe v tem obdobju beležimo pri prašičjem mesu, kjer je bila stopnja samooskrbe v letu 2010 52%, lani pa 35% (zaradi izboljšanega ekonomskega položaja v panogi sicer lani po dolgem času nismo zabeležili nadaljnjega padca pač pa enako stanje kot v letu 2015). Spodbuden pa je tudi napredek pri samooskrbi pri žitih in zelenjavi. Skupna stopnja samooskrbe pri žitih je od  leta 2010 zrasla s 57 na 74% v letu 2016 in je višja pri vseh kategorijah (pšenici, rži, ječmenu in koruzi). Povečala se je samooskrba z zelenjavo (v letu 2010 je bila 30%, lani pa skoraj 42 %).

Samooskrba in prehranska varnost v Sloveniji sta odvisni od širšega družbenega razumevanja vloge in podpor kmetijstvu. Samooskrba s hrano je strateško pomembna tudi za Slovenijo, saj povečuje njeno splošno varnost v širšem geografskem prostoru. Za ustrezno stopnjo samooskrbe s hrano je treba imeti širše družbeno razumevanje o pomenu pridelave hrane in podporo kmetijstvu s strani tudi drugih resorjev. Treba se je zavedati, da zaradi težkih pogojev za pridelavo in neugodne, majhne strukture kmetij bo slovensko kmetijstvo vedno potrebovalo proračunske podpore, zlasti za ohranitev kmetijske pridelave v območjih s težjimi pogoji za pridelavo in za prilagodiotev kmetijstva na grozeče posledice podnebnih sprememb. Samo tako bo lahko vzdržalo na konkurenčnem evropskem in globalnem trgu. Samooskrbe pa tudi ne bomo imeli, če ne bomo najboljših kmetijskih zemljišč v največji možni meri obranili pred pozidavo in drugimi razvojnimi interesi.

Predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša