Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.
A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.
Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.
Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.
Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.
Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.
Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.
Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.
Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.
Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.
dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport