komentar

Prispevki

Dr. Anja Kopač: Ves čas za integrirani javni sistem dolgotrajne oskrbe

19. oktobra 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Tretji teden v mesecu oktobru je prinesel intenzivno razpravo o stanju na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji – žal, kot je to v navadi v Sloveniji, zaradi laži, ki je bila sprožena v javni diskusiji, in sicer, da je ministrstvo za delo porabilo za študije in razne analize kar 74 milijonov evrov. Seveda nič o tega ni res.

Kot socialdemokratska ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sem že takoj ob nastopu mandata vlade, marca leta 2013, skupaj z izjemno ekipo pristopila k pripravi izhodišč za nov zakon o dolgotrajni oskrbi, ki jih je takratna vlada Alenke Bratušek tudi soglasno potrdila v mesecu septembru. Ta izhodišča so vsebovala oris stanja z vsemi problemi, oceno potreb po dolgotrajni oskrbi, cilje nove ureditve, predlog temeljnih rešitev, področje financiranja, pravice iz sistema, postopke uveljavljanja pravic, določen je bi ZZZS kot nosilec javnega zavarovanja in sprejeta je bila tudi predvidena časovnica – zakon naj bi se začel izvajati 1.1.2016. In kaj se je zgodilo – padec takratne vlade in nova pogajanja o ureditvi področja, z novo vlado.

Žal, kljub mnogo boljši finančni situaciji, nikoli ni bilo dovolj politične volje za sprejem novega zakona. Vladajoča stranka Mira Cerarja se je sredi mandata celo odločila, da se pristojnost za dolgotrajno oskrbo iz ministrstva za delo prenese na ministrstvo za zdravje. Žal je zakonski predlog v javnosti naletel na silovit odpor in do konca mandata ni bil realiziran.

Socialni demokrati smo ves čas aktivni in odgovorni zagovorniki vzpostavitve integriranega javnega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo vsem prebivalkam in prebivalcem v naši domovini zagotavljal storitve za kakovostno in dostojno starost.

Dejstvo je, da imamo danes razdrobljen sistem, kjer je institucionalno varstvo še najbolje razvito, medtem ko nam najbolj umanjkajo različne podporne storitve za zagotavljanje dostojnega življenja doma in v skupnosti. In prav razvoju teh storitev so bila namenjena ta »problematizirana« evropska sredstva.

V zahtevnih pogajanjih z Evropsko komisijo smo v Partnerskem sporazumu za obdobje 2014-2020 dogovorili sredstva za razvoj storitev in programov za kakovostno življenje v skupnosti in projekte za podporo bivanja v skupnosti. V ta namen smo zagotovili 74 milijonov evrov, od tega jih je več kot 20 milijonov v pristojnosti ministrstva za zdravje.

In kateri so torej ti projekti, za katere je MDDSZ pridobilo evropska sredstva:

– Razvoj pilotnih projektov IKT (882.000 EUR)

– Razvoj skupnostnih programov in storitev (6.867.600 EUR)

– Analiza stanja skupnostnih storitev in programov ter potreb (100.000 EUR)

– Modernizacija mreže obstoječih domov za starejše v centre za nudenje skupnostnih storitev (16.500.000 EUR)

– Gradnja mrež bivalnih enot za deinstitucionalizacijo na področju invalidnosti in duševnega zdravja (27.500.000 EUR)

Prvi projekt je namenjen vzpostavitvi senzoričnih rešitev, ki bodo na domu starejše osebe spremljali njegovo gibanje, in v primeru padca ali poškodbe poklicali reševalno službo.

Drugi projekt (Razvoj skupnostni storitev in programov) v predvideni višini 6.867.600 evrov predstavlja razvoj paketa storitev, ki se uporabnikom zagotavljajo preko različnih izvajalcev v skupnostih (npr. občinskih programov skrbi za starejše ali mreže medgeneracijskih centrov).

S tretjim programom se je predvidela nadgradnja domov za starejše z novimi oblikami storitev za starejše, namenjene njihovim obstoječim varovancev kot tudi drugim uporabnikom, medtem ko je zadnji, finančno najzahtevnejši projekt, namenjen dejanski izgradnji bivalnih enot na področju invalidnosti in duševnega zdravja.

Le eden od teh projektov, ki je po obsegu predvidenih sredstev daleč najmanjši, je po svoji naravi študija, pri tem pa so bila realizirana sredstva manjša od predvidenih v partnerskem sporazumu, izvajala pa ga je državna inštitucija, in sicer Inštitut RS za socialno varnost.

Pri vsem tem pa je potrebno izpostaviti, da evropska sredstva, razen za študijo v višini nekaj manj kot 70.000 evrov, sploh še niso bila porabljena. Torej, v zadnjih tednih lansirana krilatica o škandalozni porabi 74,5 milijonov evrov sredstev za študije je navadna debela laž.

Poleg te laži je potrebno omeniti tudi drugo, v teh dneh velikokrat izrečeno neresnico, in sicer, da bi s temi sredstvi lahko gradili domove za starejše. Žal glede na pravila EU, sprejete uredbe to ni mogoče. Verjemite, če bi to bilo mogoče, bi to zagotovo storili.

Vsekakor sem si kot ministrica želela denar za gradnjo javnih domov za starejše – a žal za to nikoli ni bilo posluha. V kolikor se še spomnite smo v vladi vsako leto bili bitko za zagotovitev nujnih sredstev za pokritje zakonskih pravic in sprostitev omejitev po ZUJF-u.

Vesela sem, da smo uspeli pomagati Domu upokojencev Tabor Ljubljana, ki gradi nov sodoben Dom upokojencev na Regentovi v Ljubljani (enota Roza kocka), kjer bo mesto za 70 starostnikov, od tega 40 oseb z demenco. Pomagali smo tudi Domu starejših Rakičan, da lahko v enoti Bakovci razvija sodoben koncept dnevnega centra. Sofinancirali smo Dnevne centre aktivnosti v okviru socialnovarstvenih programov, program “Starejši za starejše” – vsekakor bi si želeli storiti še več, a to, da nismo storili nič, je še ena debela laž.

Ne pozabimo, ravno na pobudo Socialnih demokratov smo v prejšnjem vladnem mandatu uvedli minimalno pokojnino za polno pokojninsko dobo, ki danes znaša 530 evrov. Vzpostavili smo tudi 15 večgeneracijskih centrov po Sloveniji. Sprejeta je bila tudi celovita “Strategija dolgožive družbe”. Ker nismo dobili denarja za izgradnjo domov za starejše smo objavili Razpis za podelitev koncesij – razpis je bil leta 2017, v letu 2018 pa je bilo zagotovljenih dodatnih okoli 200 mest in naslednje leto jih bo še okoli 700.

V minulem tednu so nekateri zopet vztrajno z lažmi blatili naše delo v vladi. Kot nekdanja pristojna ministrica in kot socialdemokratka vam zagotavljam, da če bi bilo odvisno samo od nas, bi danes že imeli vzpostavljen solidarnosten sistem dolgotrajne oskrbe. In zato ne pozabimo na te naše zaveze, ko se bomo naslednjič odločali, kateri politični opciji zaupati glas na volitvah.

Dr. Anja Kopač, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Milan Brglez: Razmišljanje ob dnevu upora proti okupatorju in delavskem prazniku

27. aprila 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Prihajajoči prazniki so pogosto osnova, da si naredimo dopustniški most in da te – običajno lepe – aprilsko-majske dneve preživimo v naravi, na morju ali pa v družbi tistih, ki jih imamo radi. Manj pa se, vsaj tako kažejo izkušnje, pogosto in radi sprašujemo, kaj nam sploh pomenita 27. april in 1. maj. Kaj nam pomenita kolektivno – za naš narod, našo družbo in našo državo?

27. april, Dan upora proti okupatorju, nekoč Dan Osvobodilne fronte, je v prvi vrsti simbolna prelomna točka slovenskega upora proti tistim, ki so želeli našo domovino razkosati, naš narod in jezik pa potisniti v pozabo kot napako zgodovine. Zgodovinarji radi poudarijo, da je bila Osvobodilna fronta (OF) najprej Protiimperialistična fronta, v osvobodilno se je preimenovala šele ob napadu na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Bolj kot o imenu te organizacije je umestno, da se vprašamo o njenem namenu. Bil je april 1941, Slovenija je bila, potem ko je starojugoslovanska vojska razpadla, razkosana, mnogo naših ljudi je že bilo ustreljenih kot talcev, začeli so jih tudi izganjati.

Nad našo domovino so se zgrnili črni oblaki, milosti za kogarkoli, ki bi hotel misliti in delovati v slovenščini in slovensko, ni bilo. V tem težkem trenutku za naš narod in našo zgodovino se nekaj posameznikov združi. V plemenitem namenu. S ciljem, da osnujejo organizacijo ali morda samo gibanje, ki bo pomagalo osvoboditi naš narod. Ki bo omogočilo, da bo ozemlje, ki ječi pod tujimi škornji, »spet slovensko«. Lahko jim očitamo naivnost, lahko jim pripišemo neumnost, vsekakor pa jim moramo priznati, da so bili pogumni. In da so bili državniški. Kajti brez njihove angažiranosti bi potrebovali veliko več časa, da bi se organizirali v odporniško gibanje, ki bi povezalo sprva spontane ljudske upore proti okupatorjem in kasneje tudi njihovim domačim pomagačem ali izdajalcem v narodnoosvobodilni boj (NOB).

OF je posebna in edinstvena, ko razumemo čas in prostor, ko je nastala. Biti pogumen in tvegati v miru je – sploh če gledamo z današnje perspektive – drzno, a biti pogumen in tvegati v pogojih, ko večina trepeta za lastno preživetje in skrbi le za svoje vsakodnevno življenje, je vizionarsko. A vizionarstvo ni edina vrednota, ki jo slavimo 26. ali 27. aprila. Pomembni vsebini tega praznika sta tudi solidarnost in enakopravnost. Enakopravnost v tem, da OF ni sestavljala samo ena monolitna struktura, ampak so v to obliko ljudske fronte vstopili ljudje (danes bi rekli mnenjski voditelji) z vseh vetrov – partijci, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. Vsi so imeli pred vojno svoje politične interese, marsikdaj tudi nasprotne drug drugemu. A ko je šlo za narod in jezik, so se združili. Sprva na enakopravni osnovi. Ja, res je, Dolomitska izjava dve leti pozneje je zaradi enotnosti OF priznala prvenstvo Komunistične partije, a so se ustanovni člani OF o tem v tedanjih pogojih odločili demokratično in z odgovornostjo. S tem so sicer NOB politično povezali tudi z nasilno družbeno revolucijo v imenu delavcev in kmetov.

Delovanje OF in partizanski način bojevanja v NOB je temeljil na solidarnosti. Ideja OF je bila, da osvobodijo Slovenijo in utemeljijo družbo na tovarištvu in sodelovanju med ljudmi – ne človek proti človeku, ampak človek s človekom. In spet: prišlo je tudi do napak, preuranjenega stopnjevanja družbene revolucije in celo do zločinov. A za te niso krivi ne OF in ne tisti, ki so za svojo domovino dali svoja življenja. Slavimo predvsem naš upor proti okupatorjem in kolaborantom ter s tem boj za našo nacionalno osvoboditev, pri čemer priznavamo dejstvo, da je za (ne pa pred!) njima potekala in po osvoboditvi prevladala nasilna družbena revolucija, ki je odpravila tudi začetni politični pluralizem v OF. To je ključno sporočilo 27. aprila.

Kaj pa 1. maj? Ker smo v Evropsko unijo (EU) vstopili na ta dan pred petnajstimi leti nas praznovanje mednarodnega praznika dela spominja, da je tudi EU prostor, kjer moramo nadaljevati boj za delavske pravice. Zato Evropa in Slovenija nista »ali – ali«, ampak »in – in«. Če želimo narediti korak naprej doma, moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Narediti jo moramo drugačno, bolj solidarno, bolj ukrojeno po človeku, bolj v službi ljudem. A to si moramo izboriti. Tako, kot so si delavske pravice izborili v Čikagu leta 1886. Danes se nam zdi 8-urni delavnik logičen. Ampak ni bilo še dolgo nazaj, ko je bil delavnik neomejen. Ko je delavec živel za to, da je delal.

Danes pa – vsaj v večini primerov – delamo zato, da lahko živimo. Kljub umestnim pomislekom bi tako moralo biti. Res pa je, da smo zaradi ideološke zaslepljenosti ali samoumevne navajenosti to razumevanje delno tudi prostovoljno dali iz rok. A kot smo dali, tako si smemo vzeti nazaj, kar nam pripada. In osemurni delavnik je, kot je tudi pravica do 35-urnega delovnega tedna, naša pravica. Pravzaprav je pravica – danes, v dobi industrializacije in robotizacije – tudi to, da delamo manj za isto ali večje plačilo. Ne za manjše, kot bi kdo hotel. Namen napredka ni le kopičenje bogastva pri kapitalistih in bogataših, ampak tudi pravična družbena prerazdelitev slednjega. Solidarnost. Enakopravnost. Ne v rezultatih, ampak v (z)možnostih.

In prav vprašanje tega, koliko delamo, koliko je delo cenjeno, kako pomembno je delo – ne samo za preživetje, ampak za celoten razvoj civilizacije – je temeljno vprašanje, ki ga naslavlja 1. maj. Druženje in zabava, prav tako kresovanja na predvečer so prijetni, a ključ ostaja v vprašanju, kako narediti delo spet cenjeno, vredno, predvsem pa tako, da bo služilo človeku, ki ga opravlja. To lahko naredimo le na en način – z novimi, zelenimi in kakovostnimi delovnimi mesti, z delovnimi mesti znanja ter s tem dodane vrednosti, z delovnimi mesti, ki bodo omogočila ne samo dostojno, ampak dobro življenje za vsakogar. Z delovnimi mesti, ki ne bodo le »služba«, ampak bodo veselje.

Kajti dober in lojalen delavec je zadovoljen delavec. Zato je prav, da delodajalci vedo, da če želijo, da je delo dobro opravljeno, morajo znati delavce nagraditi. Pravzaprav je nagrada premalo. Gre za njihovo družbeno odgovornost. Ustvariti morajo partnerstvo med delavcem in delodajalci. Biti si moramo enakopravni. In solidarni. V dobrem in slabem. Praznik dela, 1. maj, nas opominja na to, da je delo za človeka pomembno, saj krepi njegovo ustvarjalnost, njegove zmožnosti in sposobnosti, predvsem pa njegovo željo, da v izdelku, ki ga izdela, umesti sebe, svoje bistvo in sebstvo.

Da. Dve prelomnici, a isto sporočilo. Sporočilo, da skupaj zmoremo več. Da zmoremo korak naprej ter da smo vedno v zgodovini, ko smo znali stopiti skupaj, naredili nekaj prelomnega. Za domovino, za družbo, pa tudi za nas same in za našo bodočnost. In zdaj, ob teh praznikih, je spet čas, da stopimo skupaj. Da naredimo prelom. Za boljšo Evropsko unijo. Za Evropsko unijo, ki bo drugačna. Ki bo prijazna človeku. Ki bo po meri ljudi. Solidarna in pravična. Okolju prijazna. Predvsem pa takšna, ki bo gledala in videla v bodočnost nas vseh. Zmogli smo leta 1886, zmogli leta 1941 in leta 1991. Verjamem, da bomo zmogli tudi 26. maja 2019. Ker gre za vse nas. In za naše otroke.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference SD in poslanec v Državnem zboru ter kandidat za evropskega poslanca

Tanja Fajon:
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje

20. aprila 2019/in EU, Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Večina analitikov se strinja, da so tokratne evropske volitve resnično prelomne. Vsake volitve so pomembne, a tokrat se zdi, da je pred nami usodno razpotje. Sama vidim to dilemo zelo jasno: odločitev za konservativce, ki Evropsko unijo vodijo in obvladujejo več kot desetletje, obeta status quo, premalo odločno unijo, nesposobno akcije in ukrepanja pred nujnimi izzivi. Ta status quo vodi v nadaljevanje počasnega razpadanja povezave. Druga možnost: vzpon populističnih in suverenističnih sil utegne to razpadanje pospešiti, ker obljubljajo močnejše nacionalne države in rahljanje povezave, stil vladanja takšnih sil pa milo rečeno kaže jasne avtoritarne težnje. Tretja možnost je odločitev, da gremo naprej. Socialna demokracija, progresivna (napredna) sila, hoče v Evropi korenite spremembe, a vztraja na tem, da lahko skupaj bolje uresničimo jasne izzive pred nami.

V tem mandatu je naša poslanska skupina v Evropskem parlamentu začela pomemben projekt »Progressive Society«, znotraj katerega smo v sodelovanju z akademiki, civilno družbo, sindikati in z močno skupino socialdemokratskih voditeljev analizirali ključne izzive pred Evropo. Ta proces je pokazal, da so ekonomska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana in da se medsebojno poglabljajo. Okoljska neravnotežja se denimo kažejo v obliki povečanih migracij, posledično varnostnih tveganj, na drugi strani na poslabšanju zdravja ljudi, težavah socialnih sistemov in končno povečane politične nestabilnosti. Ekonomski model ne daje enakih koristi vsem ljudem v naši skupnosti, prekomerno izčrpava naravne vire in onesnažuje okolje, kar se spet preliva v povečanje vseh drugih tveganj. Zato je jasno, da moramo začeti probleme reševati povezano in odločno. Ni dovolj samo poskrbeti za gospodarski razvoj ali za učinkovit boj zoper podnebne spremembe. Ne. Potrebna je povezana akcija, da naslovimo vse oblike tveganj hkrati. Zato moramo spremeniti ekonomski sistem, ki temelji na izkoriščanju – človeka, skupnosti in okolja.

Moj prijatelj Udo Bullman, vodja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), je v aprilu obiskal Slovenijo. Vsa ta tveganja je odlično povzel v stavku: »Nekaj je v temelju narobe z našo družbo.« Da, nekaj je močno narobe. Pred nami so jasni izzivi – od podnebnih sprememb do novih tipov varnostnih groženj, od socialnih negotovosti do globalnih neravnovesij, od vse večjega zapiranja držav v izolacionizem do vse večjega prepada med bogatimi in revnimi. A nekaj je povsem jasno: nobenega od teh izzivov ni mogoče rešiti tako, da ga rešujemo sami.

Zato potrebujemo Evropsko unijo. Rojena 9. maja, na dan Evrope, goreče verjamem v evropsko idejo. Sedaj, ko je resnično ogrožena, vidim resnično priložnost, da to idejo pomladimo in oživimo.

Brexit je pripeljal do tega, da ima Evropska unija danes večjo podporo med ljudmi kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe motivirajo milijone posameznikov, družin in podjetij, da spremenijo svoj način življenja in dela na okoljsko in socialno vzdržne načine. Migracije krepijo zavest, da je potrebna odločna politična akcija, da se presežejo konflikti in varnostna tveganja po svetu. Soočanje z zadnjo veliko krizo je prineslo spoznanje, da ne smemo nikoli več bank reševati na ramenih ljudi, skupnosti in držav. Nestabilnosti v svetu jasno kličejo po prenovi multilateralne ureditve sveta, da je ne zamenja diktat velikih sil, ampak okrepljeno sodelovanje držav in svetovnih regij.

Evropska unija predstavlja 74 let miru v Evropi. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini kontinenta. Že zato je zame največji projekt sodelovanja držav in narodov v človeški zgodovini. Ta mir se zdi danes preveč samoumeven. Tako samoumeven, da nanj ne gledamo več kot na najvišjo vrednoto, ki smo jo dolžni čuvati z vsemi odločitvami in sredstvi. Mir je vse.

Pred štiridesetimi leti, leta 1979, je na evropskih volitvah sodelovalo 62 % volilnih upravičencev. Pred petimi leti se je volitev v Evropski parlament udeležilo le 42 % Evropejcev, v Sloveniji pa komaj slaba četrtina volivcev.

Tokrat mora biti drugače. Ob prelomnih odločitvah ni mogoče sedeti doma, kot da se nas ne tičejo. Danes ne odločamo le o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. S svojo izbiro odločilno vplivamo tudi na to, ali si Evropske unije sploh želimo. Ker je jasno, da je potrebna sprememb, da jutri obstane kot varna, napredna, demokratična in trajnostna povezava, sposobna reševati izzive pred našimi ljudmi, skupnostjo, državami in svetom.

Prazniki pred nami so spomin na to, kako smo se kot delavci in kot narod v svoji zgodovini organizirali, da dosežemo velike spremembe. To so socialdemokratski prazniki, ker je v teh dneh povezano vse, kar smo in v kar verjamemo. Zato vas prosim, da med temi prazniki razmislite o dilemah pred vsemi nami. Verjamem, da se moramo organizirati in tako kot že tolikokrat v človeški zgodovini pokazati, da hočemo naprej.

Naprej!

Tanja Fajon je podpredsednica SD in evropska poslanka. V Evropskem parlamentu je podpredsednica naprednega zavezništva socialistov in demokratov, druge največje politične skupine.

Sonja Lokar:
Enakost spolov mora (p)ostati naša evropska prioriteta?

6. aprila 2019/in Mnenja /by Denis Sarkić

Enakost spolov je deklarirana vrednota in cilj Evropske unije. Toda vrsta analiz in raziskav jasno dokazuje, da imamo v Evropski uniji še veliko dela, preden bo dosežena resnična enakost med spoloma. To je izziv za socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti. Prav zato ima danes večjo odgovornost: da doseže nov in korenit napredek, ker smo še daleč od resnične enakosti.

Analiza dejanske neenakosti spolov (Gender Equality Index), ki jo od leta 2013 vsakih nekaj let objavlja Evropski inštitut za enakost spolov, nedvoumno kaže, da je povprečni skupni zaostanek žensk v EU v primerjavi z moškimi na šestih ključnih področjih (delo, moč, denar, znanje, čas in zdravje) 43%, na Švedskem, ki se je odrezala najbolje v EU, je ta zaostanek 21,4%, v Sloveniji 32,6%, v sosednji Hrvaški pa na primer kar 42.5%.

Povprečna plačna vrzel med spoloma v EU je 16% , pokojninska pa kar 40% v škodo žensk. V Sloveniji je plačna vrzel 8-odstotna, vrzel med pokojninami moških in žensk pa 27%. Ne glede na to, da smo po teh merilih med uspešnejšimi državami, je takšen razkorak zame še vedno nesprejemljiv. Odslikava namreč celoto življenjskih, socialnih in ekonomskih razlogov, ki v celotnem življenjskem obdobju kaže na nepreseženo neenakost med spoloma. To mora skrbeti tudi socialno demokracijo, ki je vedno v zgodovini vihtela prapor enakosti.

Področje	EU povprečje 28 držav	Švedska (1. mesto)	Slovenija (10. mesto)	Hrvaška (24. mesto)
Vsa področja	66.2	82.6	68.4	53.1
Delo	71.5	82.6	71.8	69.4
Moč	48.5	79.5	60.6	28.5
Moč-politična	52.7	93.9	65.4	38.7
Moč – ekonomska	71.5	82.6	71.8	69-4
Moč – socialna	55.0	87.8	55.3	31.6
Denar	79.6	87.5	81.6	69.9
Znanje	63.4	72.8	55.0	49.8
Čas	65.7	90.1	72.9	51.0
Čas- Skrb	65.7	90.9	69.5	54.1
Zdravje	87.4	94.1	87.7	83.3

Opomba : Vrednost 100 v tabeli pomeni, da je dosežena popolna enakost med spoloma

Vir : Gender Equality Index

Največji je zaostanek pri politični moči žensk, kjer je povprečje dosežene enakosti med spoloma komaj malo nad 50%. Medtem ko je Švedska dosegla skoraj popolno enakost (93.9%), Slovenija tiči pri 65,4%, Hrvaška pa je celo na 38,7%. Porazni so tudi podatki o revščini žensk v EU.

Vir: Gender and Poverty in Europe, EAPN BRIEFING NOTE, 2017

Vzroki za to so jasni: nesorazmerje politične moči med moškimi in ženskami (povprečni delež žensk v nacionalnih parlamentih držav članic je komaj 22%!), nepravično vrednotenje delovne sile v feminiziranih panogah, enostarševstvo ( 85 % enostarševskih družin v EU vodijo ženske), prekinitve delovne kariere žensk zaradi materinstva, skrbstvenih in gospodinjskih obveznosti (77% teh obveznosti je v povprečju v EU še vedno na ramenih žensk), prekano delo žensk (vsiljena smozaposlenost in vsiljen part-time), odsotnost močnih podpornih mehanizmov za usklajevanje dela in osebnega življenja, kot so nedostopnost vrtcev, v družine potisnjena dolgotrajna oskrba.

V EU je v vseh starostnih skupinah več žensk, ki tvegajo življenje v revščini, kot moških, čeprav so ženske povsod bolje izobražene kot moški. Največja razlika med spoloma pri tveganju revščine je v starostni skupini nad 65 let, v kateri v EU v poprečju živi 14,6% moških in 19,6% žensk, medtem ko je v Sloveniji še slabše: 11% moških in 27% žensk!

Evropske politike za zmanjševanje revščine so pretežno slepe za razlike med spoloma. V glavnem so naslavljale področje trga dela in socialnih pravic iz dela in vprašanje nasilja nad ženskami za domačimi stenami. Resna izjema je samo področje uskajevanja poklicnega in zasebnega življanje, kjer sta se Evropski parlament in Evropski svet letos februarja dogovorila o direktivi, ki opredeljuje nove minimalne evropske standarde pri starševskem dopustu: 4 mesece plačanega starševskega dopusta za vsakega od staršev, pri čemer sta dva meseca prenosljiva na drugega starša, dva pa ne, in pravica do oskrbovalskega dopusta (deset plačanih dni na leto za oskrbo partnerja in najožjih sorodnikov – otrok, matere, očeta). Starševski dopust se lahko prožno izrabi do 12 leta otrokove starosti.

Izjemno pomembno je, kako je Evropska komisija utemeljila upravičenost zakonsko obvezujočega poseganja EU v področje, ki je po principu subsidiarnosti sicer v pristojnosti držav članic.

Komisija tako ugotavlja, da »obstoječi zakonodajni ukrepi ne zadoščajo za reševanje izzivov glede ustreznega usklajevanja poklicnih in družinskih obveznosti v sedanjem gospodarskem in družbenem okolju ter zagotavljanja enakosti moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu. Breme oskrbe še vedno nosijo zlasti ženske, saj veljavni pravni okvir ne spodbuja in olajšuje dovolj enakopravnejše porazdelitve družinskih in poklicnih obveznosti med moške in ženske. Kar zadeva starševski dopust, oskrbovalski dopust (glede katerega trenutno ni nobene določbe na ravni EU) in prožne ureditve dela, številne države članice nimajo nobenih ukrepov ali pa vzpostavljeni ukrepi ne zadoščajo. Kadar države članice imajo pravne določbe, se te razlikujejo v pogojih (npr. plačilo), posledica tega pa so neenake pravice, neenako varstvo za državljane (…) in razlike v delovanju trgov dela. Zato veljavnega pravnega okvira, ki je namenjen zagotavljanju skupnih minimalnih standardov za politike usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, ne morejo posodobiti posamezne države članice, ampak se lahko posodobi le z ukrepanjem na ravni EU.«

Evropska komisija je ugotovila tudi, da imajo pri tej temi vse države članice zakonodajo vzpostavljeno le, kadar obstaja zakonodaja EU, in da se bo zadosten napredek v vseh državah članicah zagotovil le z ukrepanjem EU. Zato lahko le posredovanje na ravni EU ublaži trende zmanjševanja določb o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki so trenutno prisotni v nekaterih državah članicah. Komisija ocenjuje, da se bodo »le z ukrepanjem na ravni EU odpravile razlike med veljavnimi nacionalnimi pravnimi določbami o očetovskem dopustu, starševskem dopustu, oskrbovalskem dopustu in prožnih ureditvah dela, kar pa državam članicam ne bo preprečilo, da zagotovijo višje ravni varstva.«

To velja tudi za pravila in možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ki podpirajo enakost moških in žensk glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu, pri čemer so skupni minimalni standardi EU pomembni zlasti v okviru prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu EU. Z vsemi navedenimi trditvami je Evropska komisija sklenila, da je zakonodajno in politično ukrepanje EU na tem področju utemeljeno.

Popolnoma enako velja tudi za problem dolgotrajne oskrbe, ki se ga EU sploh še ni lotila kot skupnega izziva!

Naslednji skupni problem žensk v EU je nasilje. Vsaka tretja ženska, starejša od 15 let je izkusila eno od vrst nasilja. Svet Evropske unije je 13. junija 2014 podpisal Istanbulsko konvencijo, a je ni ratificaral, ker je v EU še vedno 7 držav članic, ki je niso ne podpisale, ne ratificirale. To so Velika Britanija, Slovaška, Litva, Latvija, Madžarska, Češka in Bolgarija. EU se je doslej izmikala jasnemu zavzemanju za temeljno pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, radikalne desne stranke pa vse glasneje vsiljujejo t.i. demografske politike, ki ženske »svojega naroda« potiskajo v zdavnaj preseženo vlogo »mater naroda in kraljic doma«, borke za človekove pravice žensk in rojevanje zaželenih otrok pa napadajo, da so morilke in abortivni lobi.

Vse to jasno dokazuje, da mora socialna demokracija po vrsti nespornega napredka v enakosti moških in žensk, sedaj vstopiti v novo etapo in jasno zahtevati novo obdobje napredka. Zelo konkretno, to pomeni:

Sprejetje direktive za to, da se doseže uveljavitev enakega plačila za delo enake vrednosti, pri tem pa lahko za zgled služi zakon, kot ga je sprejela Islandija.
Skrajšanje delovnega tedna na 35 ur, kar bo obema spoloma sprostilo nekaj časa za kvalitetno zasebno življenje, pa tudi prevrednotenje cene delovne sile v feminiziranih panogah in odpravljanje stereotipov, ki poklice delijo na ženske in moške. Potrebne so direktive, ki bodo učinkovito porazdelile neplačano starševsko in skrbstvenego dela med oba spola, pri tem pa je prej omenjena direktiva le prvi in zelo skromen korak v pravo smer.
Spolno občutljvo zastavljeno jamstvo EU za mlade in otroke: oba predloga je razvila in delno že uveljavila skupina S&D, s taktiko pridobivanja zaveznikov za svoje ideje v evropskem parlamentu. Potrebna je oživitev in nadgradnja Barcelonske strategije za razvoj dostopnega in kakovostnega otroškega varstva. EU je dovolj bogata, da bi lahko zagotovila kakovosten vrtec po slovenskem vzoru, vendar brezplačno za vse otroke, ki ga potrebujejo.
Opredelitev minimalnih skupnih standardov in uveljavitev principov solidarnosti pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe starejših v Oboje bi bilo možno vključiti v naslednji evropski večletni finančni okvir in v projekte Evropskega socialnega sklada.
Uveljaviti moramo dosledno pariteto (50-50) v sestavi vseh organov EU. Princip predlaganja dveh enakovrednih kandidatov, ene ženske in enega moškega iz vsake džave članice za položaj komisarja, kar edino lahko zagotovi enako število žensk in moških v Evropski komisiji, pa tudi sprejem direktive, ki vse države članice obvezuje, da svojo volilno zakonodajo za EP oblikujejo tako, da bodo v EP pripeljale vsaj 40% vsakega spola. Zahtevamo tudi partiteto za 4 ključne pozicije moči v EU (vodstvo Evropske komisije, Evropskega sveta, Evropskega parlamenta in vodenje zunanjih zadev EU). Zahtevajmo, da vsi razpisi za sredstva EU kot pogoj za sodelovanje postavijo pricip, da so do njih upravičeni le tisti deležniki – podjetja, ustanove in NVO (razen feminističnih), ki spoštujejo princip paritete v svojih izvršilnih organih odločanja. Predlagamo posebno komisarko oziroma komisarja in evropski direktorat za enakost spolov, ker se zdaj to področje utaplja v širšem resorju in tudi zato nazaduje.
Zavzemamo se za pristop EU k Istanbulski konvenciji, ker je nujno povečati sposobnost EU v celoti in vsake njene države članice, da dejansko zmanjša vse vrste nasilja nad ženskami.
Potrebujemo tudi evropsko strategijo za preganjanje trgovine z ljudmi in abolicijo prostitucije (kaznovanje organizatorjev, zvodnikov, klientov) in domišljene strategije za izhod iz prostitucije za vse, ki želijo iz nje izstopiti. Prostitucije socialna demokracija ne bi smela razumeti kot najstarejša obrt,za socialne demokate to ni ne seks in ne delo, ampak najstarejša oblika družbeno toleriranega nasilja in izkoriščanja ranjljivih žensk.

Obstajajo dobre novice. Na podlagi razvoja progresivnega javnega zavedanja o tem vprašanju so v Španiji, na Portugalskem in na Irskem v zadnjih nekaj letih sprejeli napredno zakonodajo o vprašanju načrtovanja družine. Videli smo tudi množične »črne proteste« na Poljskem, ki so ustavili radikalne nazadnjake pri prepovedi splava celo v primeru posilstva ali poškodovanega ploda.

Zgodil se je prodor glede dostopnosti kontraceptivov v vseh lekarnah na Hrvaškem. Tudi Slovenija je na predsedniških volitvah jasno zavrnila pristaše prepovedi splava. Zato je čas za pogum. Socialna demokracija ima odgovornost, da nadaljuje boj. Dozorel je čas, da EU nadgradi svoj nabor človekovih pravic žensk tudi z nedotakljivo pravico žensk do odločanja o lastnem telesu.

Sonja Lokar,

mednarodna strokovnjakinja za enakost spolov

Neva Grašič:
Ženske naše preteklosti in naše prihodnosti

9. marca 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Mednarodni dan žensk, ki ga obeležujemo 8. marca, črpa svoj pomen in svojo moč iz skoraj dvestoletne zgodovine boja za enakopravnost žensk. Časti žensko gibanje in je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. Služi kot opomin, da pravice žensk, vključno z volilno pravico, niso bile podarjene, ampak izborjene. A hkrati opominja, da te pravice niso dane za vselej, zato boj za enakopravnost žensk še zdaleč ni končan in ostaja ena glavnih nalog tudi sodobnih, mladih žensk.

Jaz črpam svojo moč iz osebne zgodbe. Moja družina sta mami in mlajša sestra, dve ženski, ki sta moj velik povod za to, da sem politično in širše družbeno aktivna. Predvsem pa zakaj ostajam zvesta ideji socialne demokracije.

Nisem iz politične družine, kjer bi mi bila ta usmeritev nakazana že od majhnega. Sicer smo se doma o politiki pogovarjali, tudi aktivno sodelovali v lokalni skupnosti, vendar nisem bila obkrožena s situacijami, ki bi me spodbudile za aktivno politiko v kasnejših letih. Moje politično delovanje za nek konkreten cilj ali vizijo nikakor ni bilo samoumevno.

Mami je, po smrti mojega očeta, od mojega desetega in sestrinega četrtega leta samohranilka. Dve šolajoči dekleti z nešteto obšolskimi dejavnostmi, redna služba za eno plačo, skrb, ne le za svoja starša, njuno hišo, tudi za tasta in taščo, vso delo doma. Vsakdanja realnost kar nekaj družin pri nas. O skritih in neskritih ovirah žensk v družbi jasno spregovori tudi statistika.

Danes je v družbi prisotna norma idealnega delavca in delavke, ki je delodajalcu pripravljen biti razpoložljiv v vsakem trenutku in stoodstotno predan svojemu delu. Tudi ko mlade ženske vstopajo na trg dela, so avtomatsko v slabšem položaju, saj delodajalec tehta ali bo kmalu šla na porodniško, ali bo zaradi majhnih otrok veliko na bolniški. Za otroško varstvo v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami EU izjemno dobro poskrbljeno, večje breme žensk je skrb za starejše družinske člane, ki potrebujejo nego in pomoč.

Od tu izhaja velik pritisk, tudi na njihovo zdravje, ima posledice na njihovo udeležbo na trgu dela. Pogosto se odločajo za krajši delovni čas ali celo umik iz trga dela, preden dosežejo polno pokojninsko dobo, kar ima konkretne ekonomske učinke na njihov položaj danes in v njihovi prihodnosti.

Ta neenakost se vedno predstavlja kot konflikt med moškimi in ženskami. A vendar gre predvsem za konflikt med ženskami in državo oz. javnimi politikami, ki jih država vodi. Še več, gre za konflikt med ženskami in kapitalom.

Zato tudi trdim, da je partnerstva v boju za enakopravnost žensk mogoče graditi med moškimi in ženskami, med civilno družbo in politiko, med generacijami.

Ženske smo močne, kadar stopimo skupaj, še močnejši smo, če za enoten cilj enakopravnosti in pravičnosti deluje celotna družba. Začne se z enim glasom, konča z (r)evolucijo. Od tu črpa svojo moč socialna demokracija!

Konflikt med ženskami in kapitalom je tisti, proti kateremu so se v preteklosti borile ženske, ki so zahtevale svoje ekonomske in delavske pravice. Ko so se leta 1857 delavke, zaposlene v tekstilnih tovarnah v organiziranem protestu uprle nečloveškim delovnim pogojem. Ko je 15.000 žensk leta 1908 na ulicah New Yorka pod sloganom ‘Kruh in vrtnice’ zahtevalo krajše delovne ure in boljše plačilo. Ko so se od konca 19. stoletja organizirale v zveze društev za boj za volilno pravico žensk.

Že vseskozi je jasno, da ženske svoj politični angažma razumemo širše in smo bolj pripravljene delovati za doseganje nekih družbenih ciljev, manj pogosto iz ideoloških razlogov. V politiko stopamo s konkretnimi načrti, govorimo jasno. Vendar nič manj trmasto, ker nam ni vseeno kakšen bo naš jutri.

Če naše vizije družbe ni mogoče najti znotraj obstoječega sistema in politično mogočega, je potrebno spremeniti sistem kot tak. Navdih za to nam dajejo Greta Thunberg, Malala Yousafzai, Emma Gonzales in druge. Močne ženske naše preteklosti in naše prihodnosti.

Neva Grašič, svetovalka predsednika DZ in kandidatka SD za evropsko poslanko

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

5. marca 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Frans Timmermans, vodilni kandidat evropskih socialdemokratov (PES) na majskih evropskih volitvah in prvi podpredsednik Evropske komisije, je 28. februarja 2019, med svojim obiskom v Sloveniji v okviru Mednarodnega foruma in Srebrne katedre Pravne fakultete Univerze v Ljubljani predaval o vlogi in pomenu Evropske komisije za prihodnost vladavine prava v Evropski uniji. Njegovo ključno sporočilo je bilo, da je Evropska unija tudi projekt svobode za ljudi, ki je nastal, da se ne bi ponovili totalitarizmi 20. stoletja.

Kot takšna stoji in pade na tristranem stojalu. Slednjega sestavljajo trije podporni stebri, ki so medsebojno nujno povezani, omejeni in sopogojeni: vladavina prava, demokracija in varstvo temeljnih človekovih pravic. Nobenega izmed njih ni mogoče privilegirati, če nam gre res za svobodo ljudi, katerim mora Evropska unija bolje služiti (tako se začne tudi volilni manifest PES »Nova družbena pogodba za Evropo«).

To sporočilo nasprotuje tako tistim, ki bi radi po demokratični poti razrušili ali vsaj znova nacionalizirali Evropsko unijo na raven klasične medvladne organizacije, kot tudi tistim, ki bi radi še naprej podrejali ljudi (skupnemu) trgu z nadaljnjo socializacijo stroškov med vse ljudi in prisvajanjem koristi ali dobičkov le za peščico (kot v primeru reševanja bank leta 2008).

Nacionalizem in populizem prvih namreč danes izpostavlja in s tem zlorablja demokratično formo, da lahko nasprotuje vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Z poudarjanjem »mi prvi« namreč ne odpravlja le človekovih pravic, ki obstajajo zgolj, dokler pripadajo vsem ljudem, ampak tudi uničuje mednarodni in evropski pravni red, od obstoja katerega je odvisno tudi preživetje naše na samoodločbi utemeljena državnosti. Obenem s sovraštvom do drugih znotraj in izven nas, ki ga poganja vzbujanje strahu do drugačnih v pogojih brezperspektivnosti in s tem nezaupanja do obstoječega reda, omogoča ponoven razrast novodobnega fašizma.

Neoliberalizem drugih v primerjavi s tem izpostavlja predvsem pozitivističen vidik vladavine prava, ki v pravno ureditev prevaja obstoječa razmerja politične in ekonomske moči brez ali z onemogočanjem demokratičnega nadzora in spoštovanjem zgolj nekaterih človekovih pravic (ki, denimo, omogočajo njihovo širitev iz domene fizičnih tudi na pravne osebe). Na ta način se lahko mimo ali nad klasično delitvijo oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vse bolj vzpenja še bančna in korporativna oblast. Ker njeno rast lahko poganja tudi uničevanje in kopičenje bogastva, ne pristaja niti na okoljske ali planetarne omejitve ter onemogoča trajnostni razvoj.

Zaradi vsega povedanega je Timmermansovo sporočilo in predavanje tudi pravšnji odgovor na dan pred njim objavljeno analizo prvaka SDS Janeza Janše »Slovenci in Evropa« (na njegovem Facebooku in v Demokraciji).

V njem poleg zanj gotovo travmatičnega ‘začetka relevantne evropske zgodovine’ v paktu Ribbentrop – Molotov (ali paktu Hitlerja in Stalina) izpostavlja dvojna merila, ki razdirajo Evropsko unijo. Po njegovem se je »/u/porabi dvojnih meril na osi veliki-majhni /…/ v zadnjem času pridružila še uporaba dvojnih meril na podlagi političnih delitev«.

Če lahko prvi vrsti dvojnih meril še prikimamo in jo najkrajše razložimo z neoliberalizmom (ki ga sam seveda noče videti), pa gre pri omenjanju druge vrste dvojnim meril pravzaprav za njegov poskus obrambe nacionalistične in/ali populistične – tudi neliberalne ali nesvobodne – demokracije (zlasti Madžarska in Poljska) na račun nespoštovanja vladavine prava in temeljnih človekovih pravic.

Če hočemo svobodno Evropsko unijo ljudi, moramo v nasprotju s takšno vizijo razgradnje Evrope vztrajati na Timmermansovi (ali socialdemokratski – PES, SD) nujni medsebojni povezanosti in neločljivosti vladavine prava, demokracije in varstva človekovih pravic.

Namesto relativiziranja in izenačevanja različnih totalitarizmov pa moramo državljanke in državljani Republike Slovenije in Evropske unije danes nedvomno vztrajati na pravi strani v idejni in materialni dediščini španske državljanske vojne.

Komentar Tanje Fajon: Hočemo Evropo!

23. februarja 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Socialisti in Demokrati Evrope smo ta vikend zbrani v Madridu. Potem, ko smo na decembrskem Kongresu Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) v Lizboni izbrali Fransa Timmermansa za svojega vodilnega kandidata za predsednika Evropske komisije in v osmih temeljnih resolucijah opredelili vsebino svojega prihodnjega dela, bomo danes »spitzen« kandidata tudi uradno potrdili ter s sprejetim manifestom stopili na zmagovito pot proti evropskim volitvam.

Te bodo v mnogih pogledih pomembnejše ali celo drugačne od prejšnjih. Pri tem ne mislim na postopke, marveč predvsem na vsebine, od katerih bo bolj kot v preteklosti odvisen končni rezultat oziroma sestava prihodnjega Evropskega parlamenta.

V zadnjih mesecih sama – podobno kot moji kolegi po Evropi – nenehno opozarjam na razrast poveličevanja narodne pripadnosti, povezane z zapiranjem meja, na porast nacionalistične retorike, vrnitev k zaničevanju drugačnih in drugače mislečih, na širjenje vulgarnega, nasilnega in sovražnega govora ter populistično prikrojenih in zlaganih informacij, kar vse vodi k razkroju osnovne vrednote Evrope: povezanosti, ki temelji na multikulturnosti.

Opozarjam pa tudi, da so letošnje evropske volitve priložnost, da tem vsebinam nestrpnosti in sovraštva preprečimo razcvet, da njihovim nosilcem, večinoma s strani skrajne desnice, dokažemo, da Evropa ni (več) njihov prostor. Tega ne moremo storiti molče, za to moramo zastaviti svoj glas. In zato je pomembno, da meseca maja volimo!

V prihodnjih tednih, ko bodo stranke začele predstavljati svoje kandidate za evropske poslance in se bo začela volilna tekma, bomo vsi skupaj deležni veliko velikih besed, bolj ali manj racionalnih ciljev, bolj ali manj smiselnih in uresničljivih obljub. Vse stranke pa bodo predvsem obljubljale boljše življenje in večje blagostanje v Evropi. Ne glede na to, kako utrujajoča znajo biti taka predvolilna soočenja, ostaja naloga volivcev, da znamo razbrati, po kakšni poti bo to blagostanje doseženo in komu bo namenjeno.

Pot Socialnih demokratov je jasna in temelji na dejstvu, da smo vsi ljudje enakopravni. Zato nam ni vseeno, ali bo Evropa kontinent, na katerem bosta vladali socialna pravičnost in zaščita ranljivih skupin prebivalcev, vsem dostopno zdravstvo in šolstvo, spoštovanje vsakega človeka ne glede na vero, videz, spol, pravična davčna politika … ali pa nam bo zavladalo oderuštvo, požrešnost, kratkoročno zadovoljevanje parcialnih interesov in štetje dobička, kjer bo viden in upoštevan samo tisti, ki bo bogat. Razbrati moramo, kdo nam ponuja »napredek« na račun zatiranja šibkejših, kdo hujska k preganjanju manjšin, kdo bi ženske spet postavil za štedilnik.

Ne državljanska dolžnost, temveč privilegij je, da na volitvah izberemo prihodnost, ki bo po naši meri in merilih. Socialni demokrati imamo naša trdna merila, po katerih s spoštovanjem preteklosti oblikujemo ukrepe v sedanjosti, da bi oblikovali prihodnost: za vsakega, ne zgolj za peščico.

Slovenski kandidati Socialnih demokratov za evropske poslance smo znane, imamo izkušnje na različnih področjih in delimo enake vrednote. In kar je zelo pomembno, smo zapriseženi ideji skupne, odprte in povezane in močne Evrope. Ni nepomebno dejstvo, da smo Socialni demokrati kot prva predstavili svojo listo in s tem potrdili, da nas ne odlikujejo zgolj jasno začrtan program in cilji, ki smo jim tradicionalno zvesti, marveč da delujemo v duhu, v kakršnem želimo videti Evropo prihodnosti: močno, napredno, združeno, složno in solidarno.

Zato moramo na evropskih volitvah 26. maja zakričati z glasom, ki nas bo ponesel v Evropo. »Hočemo Evropo!« ni jokava zahteva razvajenih, ki čakajo, da zanje delajo drugi. »Hočemo Evropo« je jasno izražena volja vsakega od nas, ki bo na volitvah z izbiro socialnih demokratov podpisal pogodbo za drugačno, napredno, solidarno, pravično prihodnost. V drugačni, napredni, solidarni in pravični Evropi.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednikca SD/S&D ter nosilka kandidatne liste SD za volitve v Evropski parlament

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

17. februarja 2019/in Mnenja, Novice /by Denis Sarkić

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

9. februarja 2019/in Mnenja, Novice, Poslanska skupina /by Denis Sarkić

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi. Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti? Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!

19. januarja 2019/in Mnenja, Novice, Stranka /by Denis Sarkić

Socialni demokrati in zlasti naš Ženski forum že od izoblikovanja našega ustavnega reda, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje in varovane vseh človekovih pravic in svoboščin, izpostavljamo, da vanj brez izjem sodi tudi varovanje pravic vseh ranljivih družbenih skupin in še zlasti žensk in otrok. Zato smo se leta 1994 tudi zavzeli za ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah. Z vsemi protokoli in brez kakršnegakoli pridržka. Takrat smo s tem orali ledino med članicami Sveta Evrope. Naš Državni zbor kot zakonodajalec je samozavestno menil, da se mora naš pravni red prilagoditi mednarodnih standardom varstva človekovih pravic, ki jih brani, tolmači in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice. Ne pa obratno: da ne bomo zaradi specifičnosti naše pravne ureditve v celoti izvajali mednarodnih standardov.

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (širše poznana pod imenom Istanbulska ali Carigrajska konvencija) je najobsežnejši, najcelovitejši in najmočnejši mednarodni instrument za boj proti nasilju nad ženskami ter njegovo prepričevanje. Glede na temeljni cilj, zapisan v preambuli Konvencije, tj. ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini, ter celostni pristop k tema pojavoma, sprejetje Konvencije 7. aprila 2011 pomeni pomemben, daleč več kot zgolj simbolni mejnik v mednarodnem boju za človekove pravice žensk ter enakost spolov. Čeprav nasilje ne pozna spola, pa je dejstvo, ki ga poudarja tudi sama Konvencija, da so ženske in deklice izpostavljene večjemu tveganju za nasilje kakor moški in predstavljajo tudi večino žrtev nasilja v družini.

Obveznosti pogodbenic Konvencije obsegajo tako oblikovanje celovite in usklajene politike za boj proti vsem oblika nasilja, kakor tudi zagotavljanje ustreznih finančnih virov, spodbujanje dela nevladnih organizacij na tem področju, ustrezne mehanizme za usklajevanje, spremljanje in vrednotenje relevantnih politik, zbiranje podatkov in raziskave, širše ukrepe za preprečevanje nasilja ter celovito zaščito in podporo vsem žrtvam. Kriminalizacija in učinkovito preganjanje nasilja nad ženskami ter zagotavljanje primernih in učinkovitih kazni za povzročitelje, v zvezi s katerimi je bila sicer upravičeno odprta razprava ob nedavnem primeru obravnave spolnega nasilja v Sloveniji, so torej eden, a še zdaleč ne edini vidik boja proti nasilju nad ženskami in njegovega preprečevanja. Boj proti nasilju ter njegovo preprečevanje se lahko učinkovito uveljavljata le s kombinacijo temu cilju prilagojene zakonodaje, celovitih in usklajenih politik, drugih (preventivnih) ukrepov ter spopadanja z negativnimi družbenimi in kulturnimi vzorci vedenja. Vseobsežnost in celovitost Konvencije dokazujejo tudi z njo opredeljena področja boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter njegovega preprečevanja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje (vključno s posilstvom) ter spolno nadlegovanje, zalezovanje, prisilne poroke, pohabljenje ženskih spolovil, prisilna prekinitev nosečnosti ali prisilna sterilizacija …

Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki so podpisale Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Čeprav jo je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011, pa je do ratifikacije Konvencije prišlo šele 5. februarja 2015, pri čemer moč Konvencije v našem pravnem redu dodatno slabijo pridržki, ki jih je Republika Slovenija izrazila ob ratifikaciji Konvencije. Naša država je žal uveljavila prav vse možnosti za pridržke, ki jih omogoča 78. člen Konvencije. Med njimi je zlasti pomembno, da smo se odrekli možnostim, da žrtvi (spolnega) nasilja ni potrebno sami preganjati storilca ter v postopku vedno znova podoživljati travme nasilja, marveč preganjanje storilca in izterjavo odškodnine po prijavi v celoti prevzamejo organi države po uradni dolžnosti. Trenutna ureditev zaradi takšnih postopkov odvrača žrtve (spolnega) nasilja, namreč mnogokrat omogoča, da na koncu prevlada nasilje. Za Socialne demokrate je to absolutno nesprejemljivo.

Ker vse socialne demokratke in socialni demokrati menimo, da moramo kot država in družba do nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, zavzeti ničelno toleranco ter za njuno preprečevanje in polno zaščito človekovih pravic žensk polno uveljaviti vse razpoložljive (z mednarodnimi instrumenti prevzete) ukrepe, zahtevamo, da Vlado Republike Slovenije čimprej odpravi vse pridržke Republike Slovenije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ter poskrbi za njeno polno implementacijo. Prav tako pričakujemo, da se bo Vlada Republike Slovenije aktivno zavzela za ratifikacijo omenjene Konvencije s strani Evropske unije (slednja je namreč tudi med njenimi podpisnicami).

Samozavest, ki smo jo imeli ob ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, mora voditi Socialno demokracijo tudi danes, ko je čas, da odpravimo vse naše pridržke k Carigrajski ali Istanbulski konvenciji proti nasilju nad ženskami in v družini. To od nas zahtevajo naša Ustava, čas in mednarodne okoliščine, v katerih živimo, ter naša skupna prihodnost Republike Slovenije in Evropske unije.

Dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru

Prispevki

Dr. Anja Kopač: Ves čas za integrirani javni sistem dolgotrajne oskrbe

Milan Brglez: Razmišljanje ob dnevu upora proti okupatorju in delavskem prazniku

Tanja Fajon:
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje

Sonja Lokar:
Enakost spolov mora (p)ostati naša evropska prioriteta?

Neva Grašič:
Ženske naše preteklosti in naše prihodnosti

Dr. Milan Brglez:
Refleksija Timmermansovega sporočila

Komentar Tanje Fajon: Hočemo Evropo!

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!

Deklaracija o načelih Stranke evropskih socialistov.

Stranka

Volitve

Sodeluj!

Prijavi se na novice!

Forumi

Mediji

Splet