Na posvetu Tanje Fajon o stanovanjski politiki SD napovedal predlog posebnega zakona o gradnji javnih najemnih stanovanj, ki bo uveljavil proračunski vir za gradnjo 10.000 stanovanj do leta 2030, omogočil državno poroštvo za dolgoročna posojila za gradnjo javnih najemnih stanovanj z ročnostjo do 50 let in uredil možnosti in spodbude stanovanjskim zadrugam.
Organizacija združenih narodov je letos mednarodni dan mladih posvetila pozivom k dostopnemu in relevantnemu izobraževanju. Podpredsednik SD in minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je ob tem poudaril še okoljski vidik. »Ne smemo pozabiti, da ima naš planet zelo jasne meje. In izgleda, da smo dosegli okoljske meje vzdržnosti tega planeta,« poudarja v poslanici.
Mednarodni dan mladih obeležujemo od 1992, na ta dan pa se opozarja na tematike in izzive, ki so pred mladimi. Po definiciji Združenih narodov (OZN) so mladi tisti, ki so stari od 15 do 24 let, urad za mladino pa pri nas mlade definira kot tiste, ki so stari med 15 in 29 let.
Tema letošnjega dneva mladih je vprašanje formalnega izobraževanja. »Torej, vprašanje tega, kako v hitro spreminjajoči se družbi, ki ni več zaprta v svoje nacionalne okvirje, ampak je vsaka od teh družb pravzaprav globalna, visoko tehnološka in s tem tudi napredna, kaj narediti, zato da bi naše izobraževanje in tisti, ki danes vstopajo v izobraževalni sistem, čez 20, 30, včasih tudi 40 let, imeli vse tiste kompetence, ki so potrebne, zato da bi lahko na trgu delovne sile pa tudi v vsakdanjih življenjih, v vsakdanjih življenjih nas, družinah in tako naprej, kar najbolje funkcionirali,« uvodoma dr. Jernej Pikalo v poslanici ob mednarodnem dnevu mladih pojasnjuje o prihodnosti izobraževanja.
Po njegovih besedah se ravno s tem ukvarjajo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Bela knjiga, ki jo načrtujejo, izpostavlja vprašanje prihodnosti šolstva. »Je vprašanje ne samo tega, kaj bomo znali, ampak vprašanje, kako bomo znali, in predvsem, kako se bomo naučili učiti, kajti v prihodnosti bo znanje tako hitro zastarevalo, da ga bo potrebno nenehno nadgrajevat,« poudarja.
Kot je še dejal v poslanici, moramo danes misliti za 20 do 30 let naprej. Pri razmisleku, kakšen izobraževalni sistem želimo imeti, kaj želimo naučiti tiste, ki danes vstopajo v izobraževalni sistem, pa Pikalo izpostavlja tudi okoljski vidik. »Ne smemo namreč pozabit, da ima naš planet zelo jasne meje. In da izgleda, da smo dosegli meje okoljske vzdržnosti tega planeta.«
Po Pikalovih besedah je zato pomembno, da se v vse programe in politike vključi tudi okoljsko komponento, ki je ključna, da bomo čez 20, 30 in 100 let še imeli ta planet, saj je fizično okolje predpogoj našega bivanja.
»Ob mednarodnem dnevu mladih vsem želim kar največ dobre prihodnosti. Želim, da bi seveda tudi v prihodnje v naši državi mladi in mladi po srcu imeli dobre možnosti za izobraževanje ter bi na ta način bili tudi srečni,« zaključuje podpredsednik SD in minister dr. Jernej Pikalo poslanico ob mednarodnem dnevu mladih.
Mladi v naši družbi zavzemajo pomembno vlogo. So prihodnost, a velikokrat pozabimo, da so tudi sedanjost. Seveda, so tisti, ki bodo glavni kreator prihodnosti, ampak, če bodo obstali v sedanjosti, ali “bog ne daj” v preteklosti, nam to nič ne pomaga. S tem želim odpirati prostor razpravi o mladih, ki je relevantna predvsem v trenutnem kontekstu, ko se mladi vse težje osamosvajajo in polno integrirajo v družbo ter je iskanje ustreznega odgovora na ta problem posebnega pomena. Ob tem nas ne smejo zavesti statistike, ki lahko položaj mladih prikazujejo drugače, kot ga mladi dojemajo in občutijo.
Statistični podatki kažejo, da je revščina v veliki meri razširjena tudi med mladimi v Evropi, saj je povprečna stopnja tveganja revščine v EU med mladimi 27,8 %, medtem ko je stopnja tveganja revščine v celotni populaciji 16,9 %. Stanje v Sloveniji je sicer nekoliko obrnjeno, saj je splošna stopnja tveganja revščine višja kot stopnja tveganja revščine med mladimi, kar lahko do določene mere pripišemo tudi delovanju neformalne podporne mreže, ki so jo deležni mladi predvsem s strani družine. Slednje se najbolj jasno izkazuje v podaljševanju bivanja mladih v prvotni družini oziroma pojavu t.i. »hotela mama«. K temu pa bistveno prispeva neurejen trg nepremičnin in razmere na trgu dela. Mladi so v primerjavi s celotno populacijo izrazito bolj izpostavljeni brezposelnosti in zaposlitvam za določen čas – med zaposlenimi mladimi jih je kar 72,5 % takih, ki so v delovnem razmerju za določen čas, hkrati pa je v Sloveniji velik porast tudi prekarnih oblik dela, ki še dodatno ustvarjajo pritisk na njihovo socialno in ekonomsko varnost.
To je samo eden od delčkov realnosti, ki jo živijo mladi vsakodnevno. Slednje izpostavljam predvsem z namenom, da nas nekatere pozitivne statistike ne zavedejo in preusmerijo stran od realnih izzivov, s katerimi se mladi srečujejo, in ki jih moramo reševati. Naš cilj mora biti ustvariti družbo enakega položaja vseh državljank in državljanov skozi prizmo pravičnosti. Naša naloga za dosego cilja družbe enakosti je, da dosledno odpravljamo vsakršne oblike neenakosti, saj je slednja slaba sama po sebi, če v družbi uporabljamo poštene postopke. Neenakost je dopustna samo v primerih, ko z njenim uvajanjem stremimo v smeri izboljšanja izhodiščnega položaja posamezne skupine. V našem primeru so to mladi, za katere bi bilo z namenom zagotavljanje njihovega poštenega položaja v družbi smiselno uvesti posebne pravice oziroma pozitivno diskriminacijo.
O tovrstni pozitivni diskriminaciji bi bilo smiselno razmišljati predvsem na področjih, kjer se izkazuje, da se mladi srečujejo z največ izzivi: mladi so velikim tveganjem izpostavljeni na trgu dela pri iskanju svoje prve zaposlitve in pri obliki zaposlitve, ki je pogosto prekarna; pri urejanju svojega stanovanjskega vprašanja, kjer jim ne gredo na roke neurejene razmere na trgu in manjko dostopnih neprofitnih stanovanj ali drugih ukrepov stanovanjske politike; oboje vpliva tudi na formiranje družine in urejanje življenja. Posebej bi izpostaviltudi izzive na področju participacije in posledice, ki jih puščajo, saj se zaradi nižje participacije mladih to odraža tudi na javnih politikah, ki naslavljajo položaj mladih, saj zaradi šibkosti mladih kot volilnega telesa, le-ti niso zanimivi za politiko.
Današnji razmislek je namenjeno vsem nam, da premislimo, kaj lahko kot družba mladim ponudimo in kaj od njih pričakujemo. Mladi so se v sodobnem svetu na nek način znašli ujeti v nihilizmu, ki ga Nietsche označi kot »manjko smotra«. Mladi se, kot je dobro zapisal Galimberti v eni od svojih knjig, velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo v svetu, ki jih ne upošteva, jih ne kliče po imenu, jih ne doživlja kot bogastvo, temveč kot problem.
Za to vprašanje: A vemo, kaj želimo z mladimi?
Tin Kampl, direktor Urada RS za mladino, ob prihajajočem mednarodnem dnevu mladih, ki ga po vsem svetu obeležujemo 12. avgusta.
Neva Grašič in Mija Javornik na srečanju Mreže za socialno Evropo (PES Social Europe Network) o napredku jamstva za otroke in evropskega stebra socialnih pravic.
Predstavniki podmladkov strank Socialnih demokratov (SD), Liste Marjana Šarca (LMŠ), Stranke modernega centra (SMC) in Stranke Alenke Bratušek (SAB) so podpisali dogovor o sodelovanju »Mladim prijazna koalicija«. Kot so poudarili ob sklenitvi dogovora, mladi predstavljajo temelj vsake novodobne družbe, na mladih že sloni odgovornost za prosperiteto in razvojne potenciale generacij, ki prihajajo za nami. Napredek v demokratični družbi je v veliki meri odvisen od soočenja različnih mnenj in sklepanja kompromisov.
Sklenjen dogovor »Mladim prijazna koalicija« vsebuje naslednje točke:
Podmladki strank so dorekli kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. “Med kratkoročni cilj smo uvrstili razpravo o znižanju volilne pravice na 16 let in uvedbo poskusnih e- volitev na prihajajočih evropskih volitvah. Srednjeročni cilj bo reševanje stanovanjske problematike mladih, kot dolgoročno zastavljeni cilj pa dvig aktivne participacije mladih,” je prioritete delovanja mladim prijazne koalicije naštel predsednik Mladega foruma SD Andrej Omerzel.
“Prav tako smo se vsi spodpisniki dogovora zavezali, da bomo aktivno sodelovali pri izboru in usmeritvah predstavnika mladih, na primer državnega sekretarja za področje mladih, ki bi zastopal interese mladih na vladnem nivoju,” je še napovedal Omerzel.
Naslov mojega komentarja govori o tem, da se odločevalci v politiki nemalokrat obrnejo na nas mlade. Zanimajo jih naša mnenja, naši pogledi, naše kritike. Ko jim mladi povemo, kaj bi bili potrebno popraviti, uvesti, nadomestiti, morda celo samo olepšati, nas ob soju žarometom skrbno poslušajo, včasih celo prikimajo. Vendar tako hitro, kot se ugasnejo kamere, se ugasne njihova volja do upoštevanja mladih.
V Mladem forumu SD se trudimo, da mladi nismo samo ozadje za fotografije in posnetke vodilnih politikov, ampak da so naše želje, pogledi, neredko tudi kritike, upoštevane, ne samo slišane. Z revolucionarnim duhom in borbenim glasom se zavzemamo za vse mlade.
Mladi forum predstavlja gonilno silo naprednih, progresivnih in revolucionarnih idej. Zaradi mladostniške zagnanosti, neutrudnega delovanja in upanjem na boljši jutri, predstavljamo uporniški del matične stranke, kateri velikokrat tudi nastavimo ogledalo, v kolikor skrene s prave poti. Prava pot je samo ena in to je leva pot, brez bližnjic in izletov v drugo smer.
Kot aktivni mladi državljani, se zavedamo izzivov, ki pretijo naši starostni skupini. Med največje izzive, štejemo stanovanjsko problematiko mladih, ki predstavlja železen repertoar vseh mladinskih organizacij zadnjih dvajsetih let. Mladim je potrebno nuditi streho nad glavo, da si lahko ustvarijo družino, varen dom, prostor, kjer se razvijajo nove ideje za boljši jutri.
Nizka volilna udeležba med mladimi, je zelo pereč problem naše države. Dogaja se, da pridemo do situacij, v katerih starejši volivci odločajo o temah, ki se dotikajo mladih. Temu je potrebno narediti konec. Nujen je dvig aktivne participacije mladih pri demokratičnih procesih.
Ne smemo pozabiti na varovanje okolja, saj imamo samo en planet, do katerega se obnašamo zelo neodgovorno. Tanjšanje ozona, taljenje ledu, vedno več onesnaževanja, niso več tabu teme, o katerih se ne govori, nasprotno, o njih je potrebno govoriti vsak dan, da pridemo skupaj do konsenza in rešitev, ki bodo obvarovale naravo.
Mladi ne poznavajo oziroma prepoznavajo možnosti, ki jih nudi EU. Mladi forum bo z ozaveščanjem o priložnostih, ki jih nudi skupnost, katere del smo, dvignil evropsko zavest, ter poudaril pomen sodelovanja med državami, saj smo samo skupaj močnejši.
Ko mladi vstopajo na trg dela, se vedno večkrat srečajo s prekarnostjo. Mladi prekarni delavci so v slabšem položaju, kot tisti, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Prekarni delavci so v večji meri kreditno nesposobni, posledično se ne morejo osamosvojiti, si ustvariti doma in družine. Tem oblikam turbo kapitalizma je potrebno stopiti na rep in jih brcniti na smetišče zgodovine.
Novodobno suženjstvo oziroma neplačana pripravništva, v 21. stoletju nimajo več kaj iskati. Država, ki podpira takšno izkoriščanje mladih, ki so zaradi abotnosti šolskega sistema celo zapisana kot pogoj za pridobitev službe, si ne zasluži naziva država. Za pošteno delo zahtevamo pošteno plačilo.
Izkoreniniti bo potrebno prekomerno revščino med mladimi. Srce parajoče je dejstvo, da si nekateri mladi, ne po svoji krivdi, ne morejo privoščiti šolanja, dostojnega bivanja, osnovnih življenjskih potrebščin. Država ima mehanizme, ki bi morali ščititi ranljive skupine, predvsem mlade. V kolikor je zaznati, da ti mehanizmi ne delujejo dovolj dobro oziroma hitro, jih je potrebno nemudoma popraviti, nadgraditi, prilagoditi.
V Mladem forumu sem aktiven že sedmo leto. Marsikdo se vpraša zakaj. Odgovor na to je preprost. Mladi forum zame predstavlja veliko družino, v kateri imam prijatelje, na katere se lahko vedno zanesem. Skozi izkušnjo foruma, sem zrasel in rastem na več področjih. Kot oseba, pridobivam preko neformalnega izobraževanja neprecenljive izkušnje, ki jih ne moreš pridobiti nikjer drugje. Širok krog poznanstev, prijateljstev, nenazadnje tudi ogromno legendarnih zabav in uspešnih projektov. Kot državljan, se učim demokratičnih procesov, procesov vplivanja na sistem, zakone, pravilnike, navade, vse z namenom, za boljšo in svetlejšo prihodnost.
V kolikor se tudi vi prepoznate v teh izzivih, ste dobrodošli v naše vrste, kjer sprejemamo drugačnost, kjer smo vsi enaki, kjer delamo za mlade, z ramo ob rami.
Andrej Omerzel je podpredsednik Mladega foruma SD
Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.
Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.
Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.
Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.
Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.
Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.
V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.
Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino
Z izzivi ob demografskih spremembah in spremembah na trgu dela se lahko učinkovito spopadamo zgolj z okrepljenim medgeneracijskim sodelovanjem in solidarnostjo. Slednje mora predstavljati dvosmerni proces, v katerem moramo imeti korist vse generacije. Če kaj, smo se v krizi zagotovo naučili, da posameznih izzivov, s katerimi se srečujemo, ne smemo reševati na račun najšibkejših generacij. Dejstvo namreč je, da so bili mladi ob nastopu krize prvi, ki so ostali brez zaposlitev in se jim je otežilo vključevanje na trg dela.
Slednje pa je za sabo povleklo številne večje izzive, ki jih še vedno nismo ustrezno naslovili. S tovrstnimi spoznanji in izkušnjami, ki nam jih je ponudila kriza, imamo danes priložnost, da z modrostjo in preudarnostjo sprejmemo odločitve, ki bodo dolgoročne in trajnostne – naravnane v smeri, da bomo zagotovili ustrezen in vzdržen sistem za prihajajoče generacije. Za dosego slednjega pa je potrebno okrepiti medgeneracijski in medsektorski dialog ter odločitve sprejemati v duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti.
Kot najpomembnejša področja, ki jih je potrebno nasloviti skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti so trg dela in pokojninski sistem, procese odločanja in stanovanjsko politiko.
Sodelovanje mladih in starih na trgu dela prinaša dodano vrednost
Mladi v Sloveniji se zelo pozno vključujejo na trg dela, v povprečju okrog 27. leta. Kljub temu, da so dolgo vključeni v izobraževalne procese, delodajalci ugotavljajo, da jim primanjkuje veščin in kompetenc, ki jih določen delovni proces zahteva. Pri tem se zadnje leta izpostavlja predvsem pomanjkanje komunikacijskih veščin med mladimi, timskega dela, razumevanja drugih, skratka lahko jih strnemo kar kot socialne veščine. Druga težava mladih je, ko enkrat pridejo v delovni proces, redko dobijo mentorja, ki bi jih spremljal in jih uvajal v delo.
V času, ko je bilo uvajanje v obliki pripravništev in vajeništev jasno urejeno tudi v zasebnem sektorju, je prihod mladega človeka na delo bil manj stresen, mladi so se hitreje uvedli v delo, hitreje so delovnemu procesu dodali dodano vrednost, hitreje so lahko tudi napredovali. Danes na žalost v velikih primerih tega uvajanja ni in pogosto slišimo zgodbe o medgeneracijski konkurenci znotraj posamezne delovne organizacije. Redka so podjetja, ki imajo natančno izdelan mentorski program in sistem uvajanja posameznika v organizacijo. Posledice so hitro vidne v klimi, ki jo občutijo zaposleni – tako mladi kot starejši so nezadovoljni na delovnem mestu, veliko je bolniških odsotnosti, starejši kot edini izhod vidijo upokojitev.
Za naslavljanje izpostavljenih izzivov lahko veliko naredimo že z nekaterimi manjšimi koraki, ki ne zahtevajo velikih finančnih vložkov, ampak predvsem spremembo v mišljenju.
Že vrsto let si v mladinskem sektorju prizadevamo za priznanje neformalnega izobraževanja kot tiste oblike izobraževanja, ki pomembno sooblikuje posameznika, njegovo znanje in kompetence. V procese pridobitve neformalnih znanj si želimo vključiti tudi starejšo generacijo, ki ima ogromno izkustvenega znanja, ki ga ne najdemo v nobenih knjigah. Že zelo zgodaj bi morali v izobraževanje vključevati pomen medgeneracijskega sodelovanja in razumevanja. V trenutku, ko pa pridejo v delovni proces, mladi potrebujejo mentorja. V začetku, preden pride do sprememb v poslovnem razmišljanju posamezne organizacije, bi morala tu svojo vlogo odigrati država s spodbujanjem mentorskih shem in ostalih oblik medgeneracijskega sodelovanja. Prav tako je potrebno vzporedno z mentorskimi shemami razmisliti o možnosti postopnega upokojevanja.
Izjemno pomembno je tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja. Tehnologija in delovni procesi se spreminjajo hitreje kot kadarkoli v preteklosti. Če želimo, da zaposleni vseh generacij ohranjajo stik z razvojem, če želimo, da dobro opravijo svoje delo in če sočasno želimo, da se dobro počutijo na delovnem mestu, ker so kos izzivom, moramo v posamezni organizaciji, podjetju in družbi nasploh spodbujati vseživljenjsko učenje. Informacij je dandanes ogromno in en sam posameznik ne more akumulirati vsega znanja. Zato je potrebna medsebojna izmenjava izkušenj, znanja, predvsem med različnimi generacijami, ki na določen izziv gledajo iz različnih zornih kotov.
Pokojninska reforma mora odgovarjati na potrebe današnje mlade generacije
Demografske spremembe korenito spreminjajo pokojninski sistem. Vsaka pokojninska reforma prinese za državljane nov stres, zato mladi razumemo, da je dvigovanje delovne dobe neizbežno, vendar je le-to potrebno izvajati postopno, da ne bi predstavljala prevelikega stresa za ljudi. Zato pa je nujno, da poteka proces oblikovanja pokojninske reforme v čim širšem družbenem konsenzu, z aktivno vključitvijo vseh generacij. Cilj pokojninske reforme pa mora biti, da ne bo ustvarjala revežev, temveč da bo zagotavljala pokojnino, s katero bo vsak upokojenec lahko dostojno preživel, ter da bo naslovila ključne izzive, ki nam jih postavlja spreminjajoč se trg dela in nove oblike dela, katerim pa smo najbolj izpostavljeni ravno mladi.
Odločitev o prihodnosti ne moremo sprejemati brez vključitve vseh generacij
Tako za mlajšo kot starejšo generacijo je v Sloveniji značilna nizka konvencionalna participacija v družbi, tako v okviru civilne kot politične participacije. Deloma lahko to stanje povežemo s slabim ekonomskim položajem obeh generacij, deloma pa izrinjanju mladih in starejših iz procesov odločanja. Pri mladih se odtujenost iz procesov odločanja kaže v tem, da težko ponotranjijo določene družbene odločitve ali so do njih apatični ali pa jim celo ostro nasprotujejo. Mladi zaradi odrinjenosti od procesov odločanja do sprejetih odločitev ne čutijo nikakršne pripadnosti, kar se na dolgi rok kaže predvsem v vse slabši vključenosti v družbene procese, ki bi jih morali sooblikovati, vendar jih ne. Kar pa predstavlja velik izziv demokraciji in legitimnosti sprejetih odločitev.
Mladi smo že večkrat opozorili na izziv nevključevanja mladih v procese odločanja in na očiten prepad med posameznikom in sistemom. V ta namen smo na pristojne naslovili že številne predloge za naslavljanje izpostavljenih izzivov, a naši predlogi niso bili upoštevani. Predlagali smo denimo, da se v Ekonomsko-socialni svet, kot organ, ki odloča o vseh pomembnih družbenih spremembah na področju zaposlovanja in sociale imenujejo predstavniki mlajše in starejše generacije, kot tisti, ki se jih predlogi sprememb najbolj dotikajo. Zavedamo se, da ESS, kot model socialnega dialoga, predstavlja industrijske odnose, vendar je potrebno vzeti v zakup tudi spremembe, ki so se zgodile in se dogajajo.
Vztrajanje na tej »stari« paradigmi pred vrati nove industrijske revolucije je enostavno nerazumljivo. Če želimo celovito odgovoriti na spremembe, ki se dogajajo na trgu dela, moramo na njih odgovoriti tudi v okviru socialnega dialoga. Vse večji izzivi za mlade na trgu dela in vse večja individualizacija na trgu enostavno kliče po spremembah. Mlajša generacija mora biti ustrezno zastopani tudi v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje in svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavzemamo pa se tudi, da bi mlada in starejša generacija, kot številne druge interesne skupine v Sloveniji, dobili svoje predstavnike v Državnem svetu RS.
Hkrati pa je potrebno odpreti tudi razpravo o uravnoteženosti volilnega telesa in zgodnjem vključevanju mladih v odločanje. Konkretno je potrebno v tem okviru ustrezno nasloviti pobudo za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let. Če že vsi govorimo, da so mladi prioriteta, jih dajmo tudi upoštevat kot enakopravni člen družbe in jim dati priložnost sprejemanja odločitev. Nenazadnje velja, da prej ko posameznika vključiš v procese odločanja, večja je verjetnost, da bo to razvil kot navado in participiral tudi v kasnejših obdobjih.
Medgeneracijsko sobivanje lahko predstavlja nove priložnosti za vse
Za Slovenijo je značilen visok delež lastniških stanovanj starejše generacije in nadpovprečno visok delež tistih starejših, ki živijo na kmetijah ali v samostojnih hišah. Na drugi strani pa smo v samem vrhu EU pri deležu mladih, ki si samostojnega bivanja ne morejo privoščiti. Čeprav pogosto slišimo opazke, da je stanovanjska prikrajšanost mladih posledica prevelikega lastništva nepremičnin starejše generacije, se moramo zavedati, da obe generaciji zaradi tega živita slabše. Medtem, ko si mladi zaradi slabega dostopa do stanovanj pozneje ustvarijo družino, pozneje samostojno zaživijo, pa se starejši soočajo z velikimi stroški vzdrževanja njihove nepremičnine, zaradi česar težje zadovoljujejo svoje druge potrebe. Nastale situacije ne smemo gledati kot podlago za medgeneracijski spor, temveč kot priložnost za nove oblike medgeneracijskega sobivanja.
Ko danes v Sloveniji govorimo o reševanju stanovanjskih problemov mlade in starejše generacije, govorimo o rešitvah v dveh ločenih sklopih – o paketu ukrepov za reševanje stanovanjske problematike mlade generacije in paketu ukrepov za reševanje stanovanjskih problemov starejše generacije. Na zadevo lahko gledamo tudi z nekega drugega stališča – stališča medgeneracijskega sobivanja. Številne raziskave namreč kažejo, da medgeneracijsko sobivanje poveča zdravje in dobro počutje starejših ter izboljša socialno kakovost bivanja vseh generacij.
Na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede so celo prišli do zaključka, da imajo ostarele osebe ob sobivanju z mlajšimi odraslimi osebami znatno manj simptomov depresije (kar do 30% manj kot v povprečju). Kot različne oblike medgeneracijskega sobivanja lahko v tujini najdemo državna stanovanjska posojila mladim družinam, da pri sebi nastanijo starejšega sorodnika; načrtovanje sosesk za sobivanje več generacij s skupnimi površinami za druženje; sobivanje študentov s starejšimi osebami v domovih za ostarele. Ob tem pa v tujini poznamo sistem prehodnih stanovanj, ki odgovarja na potrebe vseh generacij. Potrebno pa je tudi razmisliti o sistemski ureditvi menjave stanovanj med generacijami.
V prvi vrsti je potrebno narediti spremembo pri mišljenju vseh
Ob vseh izpostavljenih področjih in predlogih ukrepov je potrebno najprej spremeniti mentaliteto vseh in na izzive, s katerimi se soočamo pogledati iz drugega zornega kota. Imeti v mislih predvsem prihajajoče generacije. Izzive naslavljati skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja. In namesto iskanja konflikta med generacijami, iskati medgeneracijsko partnerstvo.
Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije
