Spoštovane poslanke in poslanci, predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani predsednik vlade dr. Miro Cerar, spoštovani obrambni minister Janko Veber!

Seja Državnega zbora, ki smo ji priča danes, nam ne more biti v ponos. Ne nam poslancem in poslankam, ne koaliciji, ne opoziciji. Verjetno se na tem mestu kdo posmiha, češ saj nismo mi krivi, da smo danes tu. Da bi verjetno lahko z drugačnim ravnanjem marsikoga današnjo sejo preprečili. Pa bi jo res?

Lahko se je nasmihati, se naslajati nad dogodki zadnjih dni, ko se namesto o tem, kaj dela vlada, poroča o tem, kako se politika ukvarja sama s seboj. Kako smo lahko tako nespametni, da smo ob častitljivi obletnici – 25-letnici prvih demokratičnih večstrankarskih volitev – žrtev lastnih prerekanj v iskanju krivca ali krivcev za to čemur smo priča danes.

In slep je tisti, ki ne vidi, da smo zašli na pot političnega preigravanja namesto, da bi prijeli bika za roge in si poskušali odgovoriti na prava vprašanja, vsebinska vprašanja. Vprašanja, katerih odgovori bodo lahko našim državljankam in državljanom ponudili možnost boljšega izhoda iz tega položaja, ne pa vnovičen vrtiljak prerekanj.

Vsi mi, ki danes sedimo tu v DZ, se moramo kritično vprašati o svoji odgovornosti, o svoji vlogi, svojem ravnanju, vprašati se moramo glede svojih izjav, javnih ali pa takšnih, ki so obstale nekje v zaprtih sobanah pisarn. Ko smo zopet nasedli temu, da se politiko izrabi za strankarske zgodbe, ko se s politiko upravlja kot z delnicami nekega podjetja, ko ni pomembno kam želimo podjetje peljati, ali želim razvoj, nova delovna mesta. Važno je samo, da nam podjetje daje strankarske dobičke.

Želel bi si, da je drugače. Verjamem, da zmoremo drugače. Ne več s podtikanji, prerekanji, temveč z veliko mero odgovornosti do tistih, ki jim moramo biti odgovorni.

To niso naše politične stranke. To ni vloga koalicije ali opozicije. To niso rejtingi, trenutna javna mnenja. Kar je edino pomembno, kar edino šteje in k edino čemur smo zavezani so naši ljudje. Naše državljanke in državljani Republike Slovenije.

Zato verjamem, da bo danes zadnja etapa te zgodbe, v katero smo zašli. Ne samo po odgovornosti predsednika vlade, Socialnih demokratov ali opozicije. Vsi tukaj moramo kritično priznati svoj del odgovornosti in pokazati zrelost, da prenehamo s temi preigravanji. Brez kalkulacij in s figo v žepu si moramo povedati kar je podprto z argumenti in ne, da se naslajamo z izjavami, ki mislimo, da bi bile lahko všečne ali s katerimi bi si še malo izboljšali rejtinge. Tudi ne s tem, kako, da je minister Veber ravnal pravilno ali ne pravilno kar tako povprek, na pamet. Polni strankarskega zanosa o tem, da je treba za vsako ceno, mimo argumentov braniti ali napadati nekoga, ker nam tako velela stranka. Ali opozicijska vloga.

Če kaj, bi nam moralo biti jasno, da nas imajo ljudje dovolj. Teh prerekanj, tega političnega natolcevanja. Da smo kot politika izgubili kompas, ki kaže v smeri rešitev, ki so dobre za ljudi.

Socialni demokrati se pri naših stališčih glede ministra Vebra nismo opirali na našo koalicijsko pozicijo, našo stranko, na to, da gre za našega ministra. Ko pridejo na dan argumenti, politika odpade. Obstane nekje zunaj, in ko argumentov zmanjka se nekateri poslužijo politikatstva, da se zamegli resnico, ki kot vemo marsikdaj boli.

In to se je zgodilo tudi v primeru ministra za obrambo Janka Vebra, ko se je nekaj ljudi odločilo, da se mora na ministra prilepiti etiketo odpisan, brez da se prisluhne argumentom.

Prisluhniti argumentom. Ni to nekaj kar moramo politiki početi. Najprej argumente slišati, nato pa se po njih ravnati. Verjamem, da je lažje zgrabiti prvo kost, ki nam jo nekdo navrže, se ravnati po strankarskih interesih in se prepustiti toku obsojanj, nezaupanja in delati tako, da se bo najbolje izšlo za stranko, našo pozicijo.

Socialni demokrati bi lahko, tako kot mnogo drugih, nasedli temu politikantstvu. Si umili roke, se malce namrgodili, saj ne moremo nič, če se je del politične javnosti odločil tako kot se je.

Pa tu spet ne gre brez politike. Predsednik vlade je kot prvi minister sestavil svojo ekipo. Na zaupanju. Ob tem dogajanju pa se je zgodilo še nekaj, kar je botrovalo temu, da smo danes priča tej razpravi. Zaupanje je frontalno trčilo ob argumente. Po navadi gresta zaupanje in argumenti skupaj, z roko v roko. V primeru ministra Vebra temu ni bilo tako.

Socialni demokrati smo bili na razpotju. Na tehnici sta zaupanje oziroma nezaupanje in argumenti. Ali s politično odločitvijo izbrati stran, na kateri je pomakanje zaupanja ali pa stopiti na stran argumentov. Slednje, stopiti na stran argumentov je veliko težje. Težje, ko s strani opozicije padajo težke besede, ki so polne želja po nestabilnosti in ko del koalicije pravi, da je zaupanje pred argumenti.

Danes smo tu, da zaupanje oziroma nezaupanje ter argumente znova soočimo. Morda ne bomo deležni pravih rezultatov, težko je potegniti besede nazaj, tako z ene kot z druge strani. Pa vendar se moramo ponovno vprašati, kako preseči to preigravanje moči in omogočiti rešitev, ki bo dobra za našo državo in vse njene državljanke in državljane.

Ob tem pa ne pomesti z argumenti pod preprogo, na drugi strani pa ne potepati temelje parlamentarne demokracije, ki pravi: če predsednik vlade nima zaupanja v ministra, ta ne more več opravljati funkcije ministra.

V luči tega menimo, da je danes čas, ko presežemo merjenje moči med nezaupanjem ter med vztrajanjem pri pat poziciji, ki govori v prid argumentov. Treba je najti rešitev, ki bo vzdržala odločitev predsednika vlade, hkrati pa ne poteptala argumente.

Kako to doseči? Mislim, da je odgovor preprost, a hkrati težak. Za vse. Si pa mora nanj odgovoriti vsak posameznik, ki je v tej zgodbi vpleten. A z največjo mero odgovornosti do državljank in državljanov. Do naše države, ki ne sme biti dneva več obremenjena s političnimi igrami prežetim zrakom, ki duši možnosti za reševanje pomembnih vprašanj.

Tudi privatizacija je med temi vprašanji. Ko danes govorimo o takšnih in drugačnih potezah, o proceduri pozabljamo na bistvo te razprave. Da so leta krize vprašanje privatizacije državnega premoženja postavile na vrh vsebin, s katerimi se morajo soočiti vse vlade. Tudi ta. Žal pa se je mnogokrat ob tej ihti, ob pritiskih javnofinančne konsolidacije, ko so nekateri celo klicali trojko pozabilo, da ima privatizacija svojo ceno. Ta se ne meri samo s tem, koliko denarja bomo iztržili za katero podjetje. Kdo bo kupec, ali bo to strateški partner, z vizijo razvoja, ali pa bomo v rokohitrstvu nasedli spretnim špekulantom, ki se od podjetja obetajo samo dobičke. Tudi za ceno delovnih mest in razvoja.

Obrambni minister Janko Veber je žal med prvimi, ki so jasno izpostavili varnostni vidik prodaje Telekoma Slovenije. Ni odveč ponoviti, kar nekateri ne želijo, nočejo ali preprosto ne razumejo. Da ministrstvo za obrambo koristi širok spekter storitev Telekoma, ki med drugim zajema tudi delovanje številke za klic v sili 112 ter da je omrežje Telekoma povezano z omrežjem sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Velja izpostaviti, da je Telekom podjetje, ki ima tudi po sklepu vlade poseben pomen za obrambo in da predstavlja državno kritično infrastrukturo. Vse analize, ki so bile narejene na podlagi javno dostopnih podatkov ter na podlagi obsega storitev, ki jih operater zagotavlja za potrebe ministrstva, so bili speljane korektno, zakonito. Imajo pa še velik predznak odgovornosti. Prav tega, česar se politika tako rada izogiba. Odgovornosti. Do naše države ter njenih državljank in državljanov.

Glede zakonitosti je bilo te dni dosti povedanega. Morda še preveč. Pravno mnenje, ki sta ga pripravila dr. Igor Kaučič in dr. Rajko Pirnat pa je žal zopet postalo poligon različnih političnih interpretacij. Kot da si politika lahko prisvoji vse kar ji pride pod roke, samo, da si pritrdi. Pravno mnenje je takšno kot je in ne kot bi si ga morda kdo želel.

Odgovornost ravnanja ministra Vebra pa verjamem da je boleča točka za marsikoga, ki je v preteklosti pred to odgovornostjo vztrajno bežal, se ji izmikal in jo želi, v kolikor se ta pokaže, nenehno teptati in jo izrabljati v sebi v prid.

Temu Socialni demokrati ostro nasprotujemo.

Potem pa je še tu zaupanje. Zaupanje bi morali graditi argumenti ne politične kalkulacije. Pa vendar sta zaupanje in nezaupanje najprej osebna zadeva. Na čem točno temeljita, če ne na argumentih, je težko razumeti. Pa vendar ju je kljub temu treba spoštovati. A ne kar tako, samo po sebi. Najprej se je treba soočiti z vsem, na čemer naj bi to zaupanje ali nezaupanje temeljilo, šele potem pa povleči poteze. Morda je bil predsednik vlade v odločitvi glede ministra Vebra prehiter, morda ni uspel, zmogel ali želel videti argumentov. Tega ne vemo in danes verjetno tudi ne bomo izvedeli. Kljub temu pa se moramo soočiti z današnjo politično zagato in jo – kot sem že poudaril – rešiti s treznimi glavami in z odločitvami, ki gredo mimo politikantstva.

Temu smo se tudi mi Socialni demokrati zavezali s podpisom koalicijske pogodbe. To ni le nekaj deset listov papirja, s katerimi lahko mahamo sem ter tja, ko nastopijo krize. To je zaveza, ki ne sme postati le predmet razprtij temveč tisto, k čemur se moramo vedno znova obrniti, ne zato, da probleme ustvarjamo, temveč jih rešujemo.

Socialni demokrati smo se s podpisom koalicijske pogodbe zavezali, da bomo v tej vladi naredili vse kar je v naši moči, da ne bo pozabljeno na socialno državo. Na javno šolstvo, javno zdravstvo. Da ne pozabimo na vse tiste, ki so pod težo krize potisnjeni na rob. A hkrati vemo in želimo, da to pogodbo spoštovati tudi koalicijski partnerji.

Odgovornost se začne pri zaupanju. Če je bilo zadnje dni to zaupanje izgubljeno, odgovornost pometena pod preprogo, verjamemo, da bomo z večjo mero zaveze, ki smo jo v prvi vrsti dolžni našim državljankam in državljanom, z današnjo razpravo naredili korak naprej. Da najdemo to zaupanje, vsi – koalicija in opozicija, tako, da se soočimo z odgovornostjo in jo postavimo na prvo mesto vsake naše besede, vsakega našega dejanja.

Matjaž Han
vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov v Državnem zboru Republike Slovenije