Spoštovana ministrica za zdravje Milojka Kolar!

Starši otrok s posebnimi potrebami so me seznanili s stanjem na področju obravnave otrok s posebnimi potrebami v razvojnih ambulantah. Prepričana sem, da se obe strinjava, da so otroci naše največjo bogastvo in kot taki tudi najbolj ranljivi, zato je naša dolžnost – odgovorne, solidarne in napredne družbe – da zanje poskrbimo, v skladu z njihovimi potrebami. Starši, zaskrbljeni zaradi usode svojih otrok, nemočni in obupani, na odgovorne naslavljajo apel, za čimprejšnjo rešitev situacije, da se preprečijo nepopravljive posledice v razvoju teh malčkov.

Zavedam se, da je zdravstveni resor že dalj časa na udaru konstantnega krčenja sredstev, k lepši sliki pa ne pripomore niti zloglasni -1% pri zaposlovanju, a varčevanje in krčenje pravic ne more in ne sme iti na račun otrok, ki potrebujejo posebno obravnavo. Pomanjkanje kadra je resna težava našega zdravstvenega sistema, čeprav moramo biti korektni in jasno poudariti, da si osebje za svoj nesebični trud in profesionalni odnos, kljub nezavidljivi situaciji zasluži vso priznanje in pohvale. A kljub vsemu, pomanjkanje osebja tam kjer le z kritično maso dosegamo rezultate, kjer pri obravnavi dobesedno štejejo minute in ure in tam kjer si odlašanja enostavno ne moremo privoščiti, ker le-to gre na račun kvalitete življenja otrok, je nedopustno.

Starši so bili izjemno zadovoljni z delom, ki so ga odlično – predvsem pa visoko strokovno opravljali v Razvojni ambulanti Kranj, a težava so nastopile zaradi premalega števila nevrofizioterapevtov, pa tudi ostalega kadra v Razvojni ambulanti Kranj. Ob dejstvu, da je otrok s posebnimi potrebami vedno več, kadrovski načrti temu ne sledijo in se temu sprotno ne prilagajajo, kar ima za posledico nižjo kakovost obravnave – predvsem zaradi  naročanja na daljša časovna obdobja. Na podlagi zapisanega verjetno ni treba posebej izpostavljati  v kakšni stiski so starši teh otrok in da je težka situacija, v kateri so, nezavidljiva.

Kot že rečeno, pravočasna obravnava je tista, ki zagotavlja dolgoročni uspeh, v nasprotnem primer nastaja nepopravljiva škoda na zdravstvenem stanju teh otrok. Težave so pri dojenčkih, kjer je vprašanje ali bodo shodili in nimajo dovolj obravnav, ki pa nesporno in edine omogočajo dosego tega cilja. Malce starejši otroci – 6 do 10 let, ki bi morali imeti obravnavo najmanj ali pa vsaj 1-krat tedensko (idealno bi bilo 2-3-krat tedensko) jo imajo na 14 dni ali daljše časovno obdobje. Nekateri dojenčki, otroci, ki prihajajo na novo, na vrsto za obravnavo čakajo zelo dolgo. Bližamo se številki 1 obravnava v trajanju 45 min na 14 dni. To pa je nedopustno in terja od nas iskanje rešitev.

Zgodnja obravnava je ključna za zagotavljanje možnosti za uspeh. Odsotnost zgodnje obravnave ali nezadostna frekventnost se kasneje odraža v nepopravljivih posledicah za otroke – dojenček, ki bi shodil ne shodi oz. shodi bistveno kasneje ali pa ima večje težave pri hoji, s hrbtenico, okončinami, kot bi jih imel, če bi bila dovolj zgodnja obravnava otroka. Statistika kaže, da en nevrofizoterapevt obdela cca. 45 otrok v enem tednu. Od tega jih cca 1/3 zagotovo reši vozička. V primeru redkih nevrofizioterapij se zdravstveno stanje otroka poslabšuje, kar v naslednji korakih dodatno obremenjuje državni proračun, saj je potrebno zagotavljati drage medicinske pripomočke in operacije. Glede na navedeno je torej bistveno ceneje, da se zaposli več nevrofizioterapevtov, kot pa da se posledično v parih letih opravlja množične drage operacije in predpisuje vozičke ter druge drage medicinske pripomočke. Vse našteto prav tako bistveno vpliva na kvaliteto življenja cele družine in tudi širše, prispeva k visokim finančnim obremenitvam družinskih proračunov in na ta način potiska ljudi na socialni rob. Zaradi težav v zdravstvu ne morejo in ne smejo biti oškodovani otroci s posebnimi potrebami.

Spoštovana ministrica, s to pobudo želim prispevati k večjemu zavedanju o stanju otrok s posebnimi potrebami in izpostaviti težave s katerimi se soočajo njihovi starši na terenu ter vzpodbuditi razpravo za iskanje rešitev za nastale težave. Rešitev se praktično ponuja sama od sebe – zaposliti zadostno število potrebnega kadra v javni zdravstveni mreži, financirane iz javnih sredstev, ker samo tako lahko zagotovimo enako obravnavo vseh otrok s posebnimi potrebami. Zagotavljanje zgodnjih obravnav za vse, ki to potrebujejo je osnovna naloga javnega zdravstva, kjer moramo pomoči potrebnim zagotoviti primerno obravnavo brez odlašanja in brez izgovorov.

Menim, da bi bilo potrebno v posamičnih razvojnih ambulantah ponovno pregledati razmerja med številom otrok v obravnavi in številom zaposlenih nevrofiziterapevtov, oceniti koliko obravnav na teden lahko opravi en nevrofizioterapevt, ponovno oceniti pomen zgodnje obravnave, oceniti potrebno frekvenco obravnav za normalen razvoj ob hkratnem celostnem prikazu posledic zaradi odsotnosti ali nezadostnosti le-teh ter dejansko izvajanje prilagoditi glede na izkazane potrebe. Na podlagi povedanega predlagam, da se naredi analiza v razvojnih ambulantah, ki bo pokazala dejansko stanje in bo predvidevala rešitve za odpravo slabosti sistema, kjer se to izkaže.

S spoštovanjem,

mag. Bojana Muršič
poslanka Socialnih demokratov in podpredsednica Državnega zbora Republike Slovenije