V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si