Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.

Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.

Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.

Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.

Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.

V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.

Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.

Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.

Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.

Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.

Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).

Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.

Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.

V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.

Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.

Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.

Tanja Fajon

predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).

[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html