V obrazložitvi pobude sta poslanca uvodoma opozorila, da kljub sedmim sprejetim protikoronskim paketom nekatere oblike pomoči še vedno niso optimalne. Po njunem gre pri sprejetih ukrepih z vidika ohranjanja gospodarske dejavnosti in zaposlenosti za štiri ključne težave:

• Nejasna pravila glede odloga kreditnih obveznosti v 109. členu t.i. PKP6, ki ga banke tolmačijo tako, da so kreditojemalcem dolžne odložiti kreditne obveznosti le za en mesec, namesto za eno leto.
• Slabo delujoča likvidnostna shema, iz katere je – kljub državnim garancijam v višini preko 1,5 milijarde – izkoriščeno le okoli 50 milijonov. Kreditne vloge se obravnavajo počasi, obrestni pribitki pa so po nekaterih podatkih (pre)visoki glede na namen posojil: t.j. ohranitev gospodarske aktivnosti in zaposlenosti.
• Zakonska zahteva, da prejemniki pomoči založijo lastna sredstva za plačilo vseh stroškov poslovanja, (delno!) povračilo zanje pa prejmejo šele po 2 mesecih oz. 60 dneh. Po nekaj mesecih je glavnina prizadetih že izčrpala rezerve, medtem ko noben sprejeti ukrep prizadetim ne zagotavlja nikakršnega avansiranja prejete pomoči.
• V še posebej zahtevnem položaju pa so po mnenju Hotove in Prednika dejavnosti, ki jih je vlada neposredno ustavila s svojimi odloki: ti namreč nimajo prav nobenih prihodkov. Poslanca sta prepričana, da imajo glede na naravo vladnih ukrepov ti subjekti vsekakor pravico, da od Republike Slovenije terjajo odškodnino za povzročeno poslovno škodo, ne le omejeno »pomoč«, namenjeno tistim, ki jih je pandemija prizadela posredno.

Po mnenju poslancev zgoraj omenjene težave tudi v PKP7 niso bile ustrezno naslovljene. Poudarila sta, da vlada ni ‘odprla’ zakonskih členov, skozi katere bi bilo mogoče izboljšati zgoraj opisano situacijo. Ob tem sta opozorila, da je vladajoča večina zavrnila opozicijske amandmaje, ki bi ustavljenim dejavnostim (po avstrijskem vzoru) zagotovila nadomestilo dela izgubljenega prometa: zanje namreč naknadno nadomestilo dela fiksnih stroškov ni ustrezno.

Nadalje sta izpostavila, da se še vedno na enak način obravnava vse gospodarske subjekte: tako tiste, za katere je pandemija ovira kot tiste, ki so morale zaradi varovanja javnega zdravja v celoti zapreti svoja vrata. Sedmi paket po njunem mnenju prav tako ni naslovil vprašanja avansiranja pomoči za male in najbolj prizadete delodajalce. Nasprotno, vse do danes je nad prosilci za pomoč visela grožnja vračanja celotne pomoči, če bi se s posledicami epidemije spopadli uspešneje, kot so to ocenjevali na začetku. Šele v PKP7 je namreč vlada upoštevala aprilski predlog, da se morebitno vračanje pomoči opravi po načelu sorazmernosti. Kljub temu majhnemu napredku so velik del zadnje parlamentarne razprave zaznamovali maščevalni poskusi dela koalicije, da bi odvzeli pomoč kršiteljem ukrepov in jih tako kaznovali dvakrat, z njimi pa še njihove zaposlene.

»Po sedmih paketih in na pragu drugega, z epidemijo zaznamovanega leta, zato pozivava k več posluha, k bolj ciljanim in dolgoročnim ukrepom za reševanje gospodarske aktivnosti in zaposlenosti v sektorjih, ki imajo zdravo poslovanje, nimajo pa rezerv, s katerimi bi lahko plačevali stroške, dokler ne prispe državna pomoč,« sta zapisala v obrazložitvi.