Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je obravnaval že drugo poročilo Zagovornika načela enakosti o nedostopnosti medkrajevnega avtobusnega prometa za osebe z oviranostmi. »Prvo poročilo, ki smo ga obravnavali lansko leto, se je nanašalo na nedostopnost za gibalno ovirane osebe, tokratno poročilo pa je obravnavalo nedostopnost za senzorno ovirane osebe,« je uvodoma izpostavil Knežak.

V obeh poročilih Zagovornik načela enakosti ugotavlja, da je medkrajevni avtobusni promet še vedno nedostopen, s tem pa tudi neuporaben, za osebe z različnimi oviranostmi.

To pomeni, da se gibalno ovirane osebe še vedno soočajo s številnimi tektonskimi ovirami na avtobusnih postajah ter s tehnično neprilagojenostjo medkrajevnih avtobusov, ki jim onemogoča njihovo uporabo, še posebej, če so to gibalno ovirane osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke.

Za senzorično ovirane osebe pa to pomeni, da imajo zelo slab dostop do informacij o voznem redu, cenikih in drugih informacijah o medkrajevnih prevozih na avtobusnih postajah, spletnih straneh ali aplikacijah. Mnoge avtobusne postaje so tudi brez talnih oznak ali zvočnih najav prihodov in odhodov avtobusov. Še več, mnogi avtobusi pa so brez ali pa imajo izključene zvočne najave posameznih postaj. Številni vozniki avtobusa zahtevajo dodatno plačilo za prevoz psa vodnika ali pa vožnjo s psi vodniki celo odklanjajo. prav tako odklanjajo vožnjo s psi vodniki ali pa zahtevajo dodatno plačilo za prevoz psa vodnika.

»Verjetno ni potrebno posebej poudarjati kako pomembna je dostopnost javnega prometa za osebe z gibalnimi in senzornimi ovirami, ki vplivajo na njihov način življenja ter njihove možnosti za bolj samostojno mobilnost. Nedostopnost javnega medkrajevnega prometa lahko za marsikoga pomeni na koncu še večjo socialno izključenost, ker nima dostopa do javnih socialnih, zdravstvenih, kulturnih ali izobraževalnih ustanov, ki se nahajajo v krajih izven stalnega prebivališča. sosednjih krajih njegovega rednega prebivališča,« je bil jasen poslanec.

Dostopnost javnega prometa je za to ranljivo skupino še toliko bolj pomembna, ker si številni invalidi zaradi slabega gmotnega položaja ne morejo privoščiti nakupa avtomobila za invalide. Drugim pa, zaradi senzorične oviranosti, uporaba javnega prometa predstavlja edino možnost za samostojnejše življenje in mobilnost, saj jim je vožnja osebnega avtomobila ni dovoljena.

Ker je rok, ki ga določa Zakon o izenačevanju možnosti invalidov za prilagoditev dostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prometa za osebe z gibalnimi in senzornimi ovirami, potekel že decembra 2020, je Knežak na ministra naslovil naslednja vprašanja:

• Kdaj bo medkrajevni avtobusni promet dostopen za osebe z gibalnimi in senzornimi ovirami?
• Kdaj boste določili minimalne standarde in merila za dostopnost avtobusov za gibalno in senzorno ovirane ljudi?
• Kdaj boste določili kako morajo biti avtobusi prilagojeni, in kolikšen delež avtobusov, ki bodo prilagojeni ljudem z invalidnostmi, mora imeti posamezen koncesionar, da bo izpolnjena obveza iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov?
• Kdaj boste v razpise za podelitev koncesije za izvajanje prevozov medkrajevnega avtobusnega prometa dodali obvezo, da bodo digitalne platforme izvajalcev prevozov omogočile dostop do informacij in storitev tudi vsem osebam s senzornimi oviranostmi?