Ko rabljem dovolimo, da se preoblečejo v žrtve, mitologija zmaga nad resnico

Zgodovini se pripisuje vse mogoče. Tudi to, da je učiteljica življenja. A 20. stoletje je pokazalo, da se je človeštvo iz zgodovine naučilo relativno malo. Obstaja namreč razlika med tem, kaj se je v preteklosti res (vzročno-posledično in dokumentirano) zgodilo, in tem, kako se preteklost aktualizira za dnevnopolitične potrebe. Zgodovino naj bi vedno znova pisali in ji dajali ideološki (in s tem črno-bel) pečat vsakokratni zmagovalci. Njim zgodovinska dejstva in zgodovinske okoliščine (ali konteksti) niso pomembni. Po potrebi se dejstva in okoliščine najprej relativizirajo in odmislijo, nato pa tudi spremenijo, morda celo »na novo izumijo« ali mitologizirajo. Vse to velja tudi za to, kako se z zgodovino soočamo v Sloveniji.

Relativizacija in mitologizacija zgodovine se na slovenskem primeru prične že z vprašanjem, kdaj se je »naša« moderna zgodovina sploh pričela. V še vedno živi ideološki polemiki o treh totalitarizmih – komunizmu, fašizmu in nacizmu (našteti so po evropskem zgodovinskem zaporedju) –, in njihovih posledicah tudi na slovenskih tleh, pridemo lahko do povsem drugačnih zaključkov, če izhajamo z različnih gledišč. Prav naša izhodišča, gledišča, določajo zgodovinsko presojo in t. i. prelomni dogodek, ko naj bi se določeno dejanje zgodilo. Običajno je tudi tako, da to dejanje kot prelomnega označimo šele pozneje oz. »za nazaj«.

V naši zgodovini 20. stoletja bi lahko našli vsaj pet takih »prelomnih dogodkov«: nastanek države in Kraljevine SHS (1918), uvedba diktature kralja Aleksandra (1929), španska državljanska vojna (in udeležba Slovencev v njej; 1936–1939), pakt Ribbentrop–Molotov (1939) in napad Nemčije na Sovjetsko zvezo (1941). Poglejmo, kako lahko z različnimi poudarki isto zgodovino razumemo popolnoma drugače. Poudarek na paktu Ribbentrop–Molotov krivdo za začetek druge svetovne vojne pripisuje sodelovanju dveh totalitarnih režimov – nacističnega in komunističnega. Španska državljanska vojna, ki se je začela pred paktom Ribbentrop–Molotov, pa zgodovinsko sliko predstavi popolnoma drugače, saj v ospredje vzpona totalitarizmov umešča fašizem (in ne nacizem in komunizem). To je izjemno pomembno za razumevanje dogodkov na Slovenskem. Namreč – Primorke in Primorci so krutost fašizma in njegovo etnocidno naravo spoznali veliko pred drugimi deli Slovenije, pa tudi pred drugimi totalitarizmi.

Pred nekaj dnevi smo bili priča zgodovinskemu dogodku. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Republike Italije Sergio Mattarella sta se na Bazovici poklonila štirim ustreljenim slovenskim tigrovcem, katerih krivda je bila le-to, da so pod italijansko okupacijo Primorske želeli govoriti in živeti po slovensko. Pred tem sta se simbolično poklonila tudi tistim, ki so (navajam Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko kulturne komisije, tč. 10) »[umrli] v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe […]«. Slika je skušala biti podobna tisti, ki sta jo Kohl in Mitterand uprizorila 1984 v Verdunu. Če sta takrat obstajala dva venca, nemški in francoski, je tokrat obstajal le eden, slovensko-italijanski.

Ta gesta je bila diplomatska, ker sta se predsednika s tem ognila možnim interpretacijam (položitve venca, velikosti venca itd.), bila pa je tudi protokolarno inovativna. A gesta prijateljstva med državama, ki sta jo simbolizirala predsednika Pahor in Mattarella, ne sme pomeniti relativizacije zgodovine. Prav tako se za to prijateljstvo ne sme žrtvovati ali odmisliti interesov, čustev in dobrobiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Sprejmimo zgodovino takšno kot je, z vsemi vzponi in padci, ker je ena in ker je naša. Na nas je, da ne dovolimo, da pietetna dejanja postanejo predmet relativizacije. V odnosih med Italijani in Slovenci se namreč ve, kdo je bil »rabelj« in kdo »žrtev«. Zato je mogoče korak obeh predsednikov razumeti tudi kot odgovor na poskuse relativizacije boleče slovensko-italijanske zgodovine. Temu pritrjuje tudi prej omenjeno skupno zgodovinsko poročilo, ki diplomatsko in politično vztrajno čaka, da ga uradno potrdi in sprejme tudi italijanska stran. Šele takrat bomo našo skupno zgodovino uspešno obvarovali pred relativizacijo.

Seveda so tudi slovenski poskusi relativizacije zgodovine za dnevnopolitične in ideološke namene izjemno pogosti. Takšen primer se je zgodil pred nekaj dnevi, ko je predsednik vlade Janez Janša tvitnil: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« Nato je za opravičevanje svojega tvita vzel izjavo nekega skesanca, ki je vzporejal in izenačeval zločine proti človečnosti (kar so povojni poboji v Sloveniji in širše v Jugoslaviji gotovo bili) z genocidno naravo zločina v Srebrenici.

Ko to izreče predsednik vlade Republike Slovenije, se je nujno vprašati, kakšen je njegov političen (in ideološki) namen. Nedopustna in zavržna relativizacija Srebrenice in srebreniških žrtev je simptom tega, za kar se Janša trudi že desetletje – spremeniti in razširiti definicijo genocida, da bi ustrezala njegovim ideološkim postulatom. Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida je bila sprejeta leta 1948. V njej je genocid definiran kot eno od petih dejanj, s katerim se želi v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino. V času sprejemanja Konvencije o genocidu so bile na zahtevo Sovjetske zveze politične skupine izključene iz konvencije. Lahko razpravljamo, če je to primerno in prav, a dejstvo ostaja, da mednarodnopravni akti določajo, kar določajo. Janez Janša je leta 2012 spremembo Konvencije o genocidu predlagal Generalni skupščini Združenih narodov, ki je predlog (pre)slišala. Bolj kot to, kaj se je zgodilo, je vprašanje, kaj je bil resnični namen Janeza Janše, ki je takrat pred Združenimi narodi nastopal kot predsednik vlade Slovenije. Zgolj eno – dobiti mednarodno podporo, da povojne poboje na slovenskih tleh iz zločinov proti človečnosti ‘dvigne’ na raven genocida. S tem bi dejanja posameznikov »povzdignil« na raven genocidnosti naroda oz. politične oblasti. S prostodušnim pristopom bi tako lahko vse, ki bi zagovarjali vrednote partizanskega boja, socialno državo, pravično porazdelitev bogastva, solidarnost itd. označeval za nosilce genocidne ideje. Večkrat ponovljena laž postane resnica. In ob »nabijanju občutka« o genocidnosti Slovenk in Slovencev bi Janez Janša seveda še enkrat (poleg podpore kolaboraciji) sprevračal zgodovino.

Morda še osebna nota: Janez Janša, SDS in njegovi podporniki mi vedno radi očitajo, da sem povojne poboje na Slovenskem opravičeval z naravnim pravom. Sami vedo, da to ni točno in da so izjavo iz Mladine, ki svari pred enostranostmi tako pozitivnega kot naravnega prava, vzeli iz konteksta, kot jim je pač ustrezalo. Povojnih pobojev na Slovenskem namreč nisem nikoli opravičeval. Prej nasprotno: kar nekaj nelagodja in nestrinjanja sem bil deležen, ko sem ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, leta 2015, kot slavnostni govornik, v svojem govoru povedal: »[…] Vsi so čakali dan, ko bo prišla svoboda … In ta dan je prišel. Fotografije, zapisi in pričevanja pravijo, da so bili takrat naši rojaki polni veselja in zanosa, saj so lahko zadihali v svobodi. A v dneh, ki so sledili, na žalost nismo bili priča samo veselju in radosti, ampak tudi gnevu, srdu in sovraštvu, ki so vodili do dejanj, ki so še danes neopravičljiva in zavržna. Kot bi naš narod ne trpel dovolj pod okupatorjem, smo si s povojnimi poboji globoko rano zadali še sami. Besede iz Prešernovega Krsta pri Savici so se udejanjile v celoti: ‘Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!’ Po naši državi obstaja okoli 600 prikritih povojnih grobišč, v katerih ležijo posmrtni ostanki pobitih v mesecih po koncu druge svetovne vojne. Sedemdeset let pozneje je zadnji čas, da pokopljemo naše mrtve. To od nas ne zahteva le naša zgodovina in civilizacija, katere del smo, temveč dejstvo, da smo ljudje.«

Verjamem, da bo tudi po tem zapisu SDS mašinerija pognala svoje stroje, boj proti »razrednemu sovražniku« bo spet dovoljen. Ne bom pa dopustil relativizacije zgodovine, saj se zavedam, da sta mit in mitologizacija največja sovražnika zgodovinske resnice. Če je že uspešna italijanska mitologizacija vsaj v italijanskih očeh »rablje« (fašiste) uspela preobleči v »žrtve«, ne pripisujmo povojnim pobojem, ki jih obsojam in obžalujem, genocidne narave ali namena. Namesto pristajanja na prikrajanje zgodovine se raje vprašajmo, kdo sta Slovenca Odilo Globočnik* in Josip Kobolj**. Resnica o njiju, ki ju ‘radi pozabljamo’, bi morala biti naše največje svarilo pred relativizacijo zgodovine.