Marko Makovec
Zreti v svet pomeni zreti v prihodnost
Živimo v času tranzicije vrednot, poslovnih modelov in vzorcev upravljanja družb, ki jo spodbujajo tehnološke in geopolitične spremembe nepredstavljivih razsežnosti. Kot vsaka tranzicija tudi ta ustvarja trenja med glavnimi akterji in lahko povzroči konfrontacije med novo nastajajočimi strukturami.
Dejansko danes trpi različne oblike nasilja več ljudi, kot kadarkoli prej; več ljudi je prisiljeno zapustiti svoje domove, celo več kot v času II. sv vojne, več je lokalnih vojn in konfliktov; organiziran kriminal, nasilni ekstremizem in terorizem ogrožajo 2/3 svetovne populacije. Sla po kapitalu in materialnih vrednotah, ki jo promovira neoliberalna filozofija je postala predominantno vodilo in je vzpostavila okolje, v katerem so postali brutalni vzorci izkoriščanja ljudi nova realnost. Kaj drugega, če ne boj proti tej novi realnosti je odgovornost socialnih demokratov?
Nekoč temeljni vodili t.i. svobodnega sveta: globalizacija in liberalizem sta dosegla svoje meje, dogaja se retrogradni proces vračanja k protekcionizmu in unilateralnim vzorcem, ki vzpodbujajo konfrontacije vseh vrst. Gre za negativen trend, ki ga ni moč zaustaviti, z ustreznim angažiranjem pa ga je moč usmerjati in voditi na način, da se vzpostavi novo razmerje sil brez neposredne konfrontacije, oziroma konflikta. Slednje bi moralo biti temeljna odgovornost in poslanstvo vseh progresivnih sil.
Vendar je v tem kontekstu potrebno izpostaviti, da grožnje globalni varnosti, s katerimi se soočamo danes, niso konvencionalne narave, zato zanje težko uporabimo recepte iz preteklosti ali jih naslavljamo s preživetimi koncepti in mehanizmi. Priboriti si je potrebno vlogo v diskursu o varnosti ter ga preusmeriti v smer zagotavljanja miru in mirnega sobivanja – v smer iskanja novih boljših mehanizmov za mirno reševanje sporov. Slednje je moč doseči zgolj z uvajanjem novih principov razvitih po navdihu mladih, saj bodo prav slednji prevzemali vodenje naših družb v prihodnje in bodo soočeni s posledicami omenjene tranzicije. Tudi način komuniciranja z ljudmi je pomemben in ga je potrebno prilagoditi novim razmeram; nova komunikacijska sredstva omogočajo vključevanje širše populacije, ki lahko pridobi možnost neposrednega soustvarjanja političnih in družbenih procesov. Zgolj skupaj z ljudmi (ki bodo vključeni v nove platforme) bo zares mogoče učinkovito soustvarjali boljšo prihodnost.
Na svetovnem horizontu so trenutno štirje medsebojno povezani izzivi:
- Največja sodobna grožnja varnosti je nedvomno onesnaženje našega planeta in brezsrčno izčrpavanje naravnih virov. Obe grožnji izvirata iz sle po kovanju dobička na račun ljudi in narave, kar utemeljujeta neoliberalizem in teorija svobodnega trga. Neizprosno izčrpavanje okolja z željo podreditve narave je postalo temeljno gonilo zahodne civilizacije in je načelo svetovni ekosistem do te mere, da nam grozijo katastrofe razsežnosti, ki jih posamezne družbe in države same ne bodo mogle obvladati.
- Druga grožnja varnosti je ponovno obujena oborožitvena tekma svetovnih velesil, ki jo žene ista sla po enormnih dobičkih orožarske industrije. Slednje pomeni, da se v države nestabilnosti prodaja velike količine orožja s katerim se povzroča gorje milijonom nedolžnih civilistov.
- Tretja grožnja naši varnosti je najbolj subtilna, vendar dolgoročno najnevarnejša in to je digitalna transformacija družbe, ki omogoča svetovno nadvlado svetovnih super sil. Pri tem je potrebno izpostaviti, da digitalna transformacija omogoča kumulacijo do sedaj nepredstavljivih količin kapitala s katerim razpolagajo digitalne korporacije in nadzor nad podatkovnimi bazami (big data) in komunikacijskimi kanali. Najvidnejši primer je kitajski poskus globalnega obvladovanja preko (po mnenju mnogih strokovnjakov spornega oziroma škodljivega ) 5G sistema. Digitalna transformacija omogoča korporalizacijo politike in politizacijo velikih korporacij, s čemer pridobivajo številni nedržavni akterji dostop do novodobnih orožij za množično uničevanje in širšo destabilizacijo (npr.: kibernetski napadi). V primeru LR Kitajske je ta dinamika še posebej nevarna, saj so njihove digitalne in telekomunikacijske korporacije v državni lasti in skupaj z obveščevalnimi ter obrambnimi strukturami tvorijo enoten in homogen sistem. Zloraba informacij (predvsem osebnih) postaja največja grožnja svobodi posameznika in gre za področje, ki je povsem ne kontrolirano.
- Četrta varnostna grožnja pa je vrednostna in sicer izhaja iz transformacije na pravilih temelječe multilateralne ureditve sveta v nov bipolarni družbeni red v katerem bi dve dominantni velesili (Kitajska in ZDA) urejali svetovne odnose skozi merjenje gospodarske in vojaške moči. Tako se multilateralna ureditev z OZN v svojem središču in pravili mirnega reševanja sporov ter dialoga, umika novim unilateralnim principom, ki jih prakticirajo države z avtokratičnimi sistemi; večina njih ima v svojih nacionalnih varnostnih strategijah utemeljeno namero po šibitvi EU. Pomembno je izpostaviti, da se je trenutni multilateralni globalni red razvijal prav v duhu neoliberalizma in umika države iz družbene ter gospodarske sfere, ter je zato razvil šibke mehanizme za naslavljanje resnih globalnih izzivov; slednje velja tudi za EU.
ZDA in LR Kitajska postajata vodilni svetovni velesili, ki posedujeta najmočnejši gospodarstvi, največ razvojnega kapitala in najmočnejši vojski. Ti dve svetovni velesili želita postavljati svoje norme, ki bodo v prvi vrsti služile njihovim strateškim interesom, tako si tudi mednarodno pravo in multilateralni ustroj sveta interpretirata po svoje, oziroma zgolj v svojo korist. V procesu nastajanja novega bipolarnega sveta, ki spodbuja novi velesili h konfrontaciji bo zelo pomembno kako se bo umestila EU, ki premore primerljivo gospodarsko in kapitalsko osnovo kot ZDA in Kitajska. Pomemben akter je tudi Ruska federacija, ki je gospodarsko šibkejša, ima pa močno in moderno vojsko s katero si utira pot v globalni družbeni red. Na tej točki je potrebno pripomniti, da ne ZDA ne LR Kitajska ne dojemata EU kot sebi enakovrednega partnerja, ampak kot območje, ki si ga je vredno pridobiti v svojo sfero interesa; nadvlada EU omogoča svetovno prevlado. Pri tem moramo upoštevati, da LR Kitajska in Ruska federacija prakticirata avtoritaren način vladanja, ki je v nasprotju z demokratičnimi principi, kot jih poznamo mi v Evropi. Odstopu od demokratičnih principov so naklonjeni tudi voditelji regionalnih sil, ki si (tudi z vojaškimi sredstvi) borijo svoj prostor v novo nastajajoči svetovni ureditvi (Turčija, Iran, Savdska Arabija,…). Tako ostaja EU v manjšini, ki še zagovarja demokracijo in vladavino prava. Kot taka je tudi za omenjene voditelje moteč element, zato nas poskušajo ošibiti in kar se da najbolj razdeliti – za to uporabljajo tudi sodobne tehnologije in se poslužujejo tako dezinformacij, kot različnih medijskih in spletnih manipulacij.
Trenja opisane tranzicije nastajajo na stičnih točkah sfer interesa novih velesil, kar ustvarja situacijo v kateri je evropski kontinent obkrožen z območji nestabilnosti in izrazito čuti negativne učinke konfliktov v raznoraznih pojavnih oblikah: teroristični napadi, nezakonite migracije in v porastu organiziranega kriminala. Dizruptiven vpliv novih geopolitičnih trendov se namreč še posebej izrazito čuti v nestabilnih območjih.
V takšnem okolju se za svojo varnost EU ne more več v celoti zanesti na konvencionalna zavezništva, ampak mora vzpostavit strateško samostojnost, kot evropskim stebrom Severnoatlantske varnostne arhitekture, ki bo obogatil konvencionalno naravo zavezništva z novimi orodji in novimi tehnologijami za naslovitev novodobnih varnostnih izzivov.
Da bi pa lahko EU odigrala vlogo resnega akterja v novo nastajajoči globalni ureditvi mora opraviti tudi notranjo refleksijo in izboljšati svoj ustroj delovanja. Slednje je mogoče zgolj z nadaljnjo integracijo v smeri politične unije, kar pomeni oblikovanje bolj učinkovitih inštitucij, ki bodo služile vsem državljankam in državljanom EU in ne bodo nastopale kot 29 država članica. Temeljni princip prihodnje politične integracije bi bilo potrebno zamenjati z novimi modernimi koncepti, ki temeljijo na vrednotah in principih s katerimi se lahko poistovetimo vsi mi državljani EU. Hkrati pa je vredno ohraniti vse naše kulturne in zgodovinske raznolikosti, ki nas Evropejce bogatijo in inspirirajo naš napredek. Oba koncepta narekujeta razvoj v seri sui generis ureditve v smeri neke vrste Unije združenih evropskih narodov. Slednja mora zagotavljati večjo finančno samostojnost in usklajeno gospodarsko delovanje, hkrati pa odgovoriti na temeljno skrbi vseh nas državljank in državljanov: kako v novih globalnih okoliščinah zagotoviti osebno in skupinsko varnost vseh nas. To pomeni usmeritev sredstev in politik v varstvo okolja in zaščito narave, hkrati pa to pomeni tudi osveščanje na globalni in lokalni ravni o pomenu naravnih danosti in naravnih bogastvih. Že snovalci evropske ideje so želeli ustvariti okolje miru in enakopravnosti in prav to lahko in moramo znotraj EU udejanjiti, na način da bo bogastvo enakovredno razdeljeno ter, da bosta naše delo in angažma bolj pošteno ovrednoteni. Poenostaviti moramo sedanjo Evropsko Unijo in jo približati ljudem; zato je potrebno sprostiti pretirano reguliranje naših družb in dovoliti posameznikom več prostosti in svobode pri razvoju, medtem ko moramo nasprotno bolj regulirati trge in gospodarsko okolje. EU kot politična integracija, mora zagotoviti tudi učinkovitejšo in bolj poenoteno zunanjo politiko ter obrambno politiko; slednje narekujejo razmere v svetu. Zato je potrebno govoriti o strateški samostojnosti EU, ki ne sme pomeniti paralelnih procesov obstoječi Severnoatlantskem zavezništvu, ampak okrepljeno evropsko komponento v njeni nadgrajeni obliki. Le takšna EU, bo lahko parirala drugim globalnim akterjem in sooblikovala globalne procese v smeri zagotavljanja miru in zaščite družbenega ter naravnega okolja enakovredno za vse.
Zaradi vsega navedenega Sloveniji ne preostane drugega, kot da krepi svojo vlogo v EU ter hkrati gradi na svoji strateški samostojnosti, ki pomeni močnejšo in učinkovitejšo diplomacijo ter boljši varnostni sistem. Pri tem se izrisuje nekaj jasnih usmeritev.
- Naša temeljna družbena usmeritev naj postanejo vlaganja v znanost in raziskave, ter nadgradnja izobraževalnega sistema, dostopnega za vse; upoštevaje sodobne trende in pristope. Tej usmeritvi naj svoj doprinos dodajata tudi slovensko gospodarstvo in slovenski varnostni sistem. To mora pomeniti tudi nadgradnjo znanj slovenskih diplomatk in diplomatov ter predvsem strokovno usposobljenost slovenske vojske in obveščevalnih struktur.
- Varovanje okolja naj bo rdeča nit celotne slovenske družbe, ki mora potekati multidisciplinarno skozi vse segmente naše družbe, tako pri pripravi bodočih proračunov, kot pri njenem izvajanju. Za uspešno zaščito okolja, moramo doma sprostiti zadostna finančna sredstva in sprejeti resne zaveze: tako na državni, kot na regionalni ravni. V vse okoljske in ekološke politike, moramo vključiti vse slovenske državljane. Gospodarstvo naj bo pomembno vezivo vseh družbenih in političnih akterjev.
- Okrepiti in razširiti je potrebno zavest o pomenu okolja in naše narave ter tudi o negativnih aspektih potrošništva. Solidarnost med ljudmi naj bo naše ključno vodilo na vsakem koraku, tako v lokalnem okolju, kot v okviru Slovenije in širše v svetu. Zavest o zmernosti in enakopravnosti moramo umestiti v temeljno družbeno tkivo, da se bo odražalo tako v javni kot zasebni sferi. Enakovrednejša distribucija premoženja bo dolgoročno okrepila homogenost in učinkovitost naše družbe, ter jo naredila bolj odporno zoper globalne disruptivne vplive.
- Osveščanje mladih o okolju v katerem živimo: a) o negativnih aspektih potrošniške družbe, b) o globalnih pojavih in c) o vrednotah Evropske unije.
- Investirati v razvoj in izgradnjo sodobne digitalne infrastrukture in orodij s katerimi bomo povečali odpornost naše družbe in sistemov ter pomagali zagotoviti osebno svobodo naših državljanov.
- Slovenska diplomacija mora ponovno pridobiti dostop v svetovne forume in postati sposobna voditi enakovredno kvaliteten dialog z ostalimi svetovnimi in regionalnimi akterji. Naše ambicije morajo preseči sosednje države in sosednjo regijo JV Evrope ter skupaj s partnerji, ki delijo naše vrednote, začeti boj za mir in globalno varnost. Za slednje je potrebno stopiti izven birokratskega ustroja zunanjega ministrstva in ustvariti dinamično tvorbo, ki bo vključevala slovenske znanstvenike, gospodarstvenike, kulturnike, intelektualce in ostale interesne skupine, ki imajo moč doprinesti k skupnim slovenskim ambicijam.
- Slovensko gospodarstvo naj sledi usmeritvi razvoja novih tehnologij in okolju prijaznih poslovnih modelov. Gospodarska diplomacija naj predstavlja vezivo med javnim in zasebnim, ko gre za prioritetiziranje in usmeritev v znanost in razvoj visokih tehnologij.
- Ureditev gospodarstva naj sledi korektni distribuciji bogastva, ki bo zmanjševala razlike med premožnimi in revnimi ter omogočala vsem dostojno in varno življenje.
- Pri tem naj bodo nove tehnologije in razvoj usmerjeni v zelene tehnologije in obnovljive vire. Reciklaža in alternativni viri energije naj bodo naša temeljna usmeritev, s tem lahko kumuliramo delovna mesta, znanja in investicije. Vzorec zmernosti in pravičnejše distribucije bogastva naj bosta standard našega gospodarstva.
- Novodobna komunikacija in uporaba novih tehnologij naj se uporabi za hkratno vključevanje vse širše javnosti v javni diskurz – tudi glede zunanje političnih in varnostnih tem.
- Nasilje v retoriki ali še huje s strani državnih in paradržavnih struktur ne sme imeti prostora v javnem diskurzu in zato se moramo postaviti proti njem.