Podelila je svojo izkušnjo iz svojega prejšnjega mandata, ko je ministrstvo skupaj z nevladnimi organizacijami pripravilo spremembo Kazenskega zakonika, ki bi uzakonil nov koncept dojemanja spolnih kaznivih dejanj po modelu “samo ja pomeni ja«.

»Potrebnih je bilo kar nekaj korakov, da smo stlakovali pot do družbenega konsenza o prepotrebnih spremembah,« je spomnila ministrica, ki se je pri pripravi sprememb zakonodaje soočala s številnimi očitki nasprotnikov.

Ministrica je v odgovorih na pomisleke glede spremembe večkrat uporabila primerjavo varovanja spolne avtonomije z varovanjem zasebne lastnine. Če bi storilec vzel in si prilastil mobilni telefon s klopi poleg oškodovanca v parku – za katerega bi tudi lahko rekli, da se je pravzaprav kar »ponujal« – nasprotovanje sploh ni potrebno. Gre za kaznivo dejanje tatvine. Pri spolnem odnosu pa naj bi presojali intenziteto obrambe ali sile, ki je sposobna streti odpor oziroma ali je oseba na dovolj prepoznaven način izrazila ne. Lastnina je tako pred spremembo uživala večje varstvo kot žrtev.

Povedala je, da so jo presenetili rezultati študije pravosodne prakse v zvezi s posilstvom, spolnim nasiljem in spolno zlorabo slabotne osebe, ki jo je prejela konec novembra 2019, v kateri so bile med drugim obrazložitve kot so med drugim »ravnanje domnevnega storilca je sicer neprimerno, a ne kaznivo; pasivno trpljenje ali slab odpor lahko storilca zavede, da naj bi šlo za prikrit pristanek; kakšne intenzitete je sila, sposobna streti odpor; olajševalne okoliščine v posameznem primeru, kot so kratko trajanje posilstva, znaten prispevek oškodovanke, alkoholiziranost; da se je storilec vrnil iz zapora, kjer ni imel možnosti zadovoljiti svojih potreb« in podobno. »Sodišča praktično niso posegala po zgornji polovici zagroženih sankcij, najvišja izrečena za vsa obravnavana kazniva dejanja je bila šest let zapora, prav tako nas je presenetil relativno velik delež pogojnih obsodb.«

Ministrica je na konferenci posebej izpostavila, da se s spremembo zakonodaje ne doseže mnogo, če se miti o posilstvu v družbi ne bodo izkoreninili. Kredibilnost žrtve se namreč še vedno mnogokrat skuša spodkopati, da si je zaradi oblačenja, obnašanja ali kaj drugega »sama kriva«.

»Zato je naloga vseh nas, da skupaj ustvarimo okolje, kjer se bodo žrtve spolnega nasilja počutile dovolj varne, da bodo lahko spregovorile in poiskale pomoč, ter okolje, kjer bodo storilci teh dejanj ustrezno kaznovani. S tem prispevamo k bolj pravični, varni in solidarni družbi,« je ob tem poudarila ministrica Katič.