Ob tridesetletnici prvih demokratičnih volitev: Želeli Zahod, dobili Višegrad

V Sloveniji v teh dneh praznujemo trideseto obletnico prvih demokratičnih volitev. Volitve so pomenile kulminacijo demokratičnih naporov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Z njimi je bila utirjena večstrankarskost, ustvarjeni so bili pogoji za politično življenje na drugačen način.  Z razglasitvijo samostojnosti je bila naloga jasna: zagotoviti mednarodno priznanje nove države. V tridesetih letih do danes je Slovenija prehodila neverjetno pot gradnje nacionalne države in politične skupnosti. Postali smo prepoznavni v mednarodni skupnosti in se kot polnopravna članica pridružili najpomembnejšim integracijam sodobnega sveta. Postavljeni so bili sistemski okvirji za življenje v novi politični skupnosti.

Pa vendarle se zdi, da smo se po izpolnitvi vseh najpomembnejših nacionalnih projektov znašli v slepi idejni ulici. Da težko najdemo navdih, kaj sploh storiti s to državo. Izčrpavamo se v neproduktivnih medsebojnih bojih, ki razen dnevnopolitičnih pozicioniranj in repozicioniranj ne prinašajo nič. Nismo se usposobili za premišljevanje ključnih izzivov prihodnosti naše države, če pa nanje že odgovarjamo, to počnemo zgolj površno in parcialno. Če nas je ob koncu osemdesetih vodil zanos in ideja, da odidemo iz Jugoslavije zaradi nemogočih socialnih in političnih razmer in se čimprej pridružimo najbolj jedrnim državam Evropske unije, danes temu ni več tako.

Prva dejanja nove desne vlade kažejo na premik Slovenije v njeni zunanjepolitični usmeritvi: od jedra EU se usmerjamo k državam Višegrajske skupine (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska). Medtem ko je jasno, da je Slovenija zaradi svojega specifičnega geopolitičnega položaja pomembna partnerica srednjeevropskim državam, tudi višegrajski četverici (predvsem zaradi strateške prometne lege koprskega pristanišča in za energetiko pomembne lege med Baltikom in Jadranom), pa se doslej s slednjimi nismo globlje politično povezovali niti delili njihovih stališč.

Ob tridesetletnici prvih demokratičnih volitev namreč velja spomniti na ključno sporočilo tako plebiscita kot referenduma o vstopu v EU: da zapuščamo eno politično tvorbo, da bi se pridružili razvitemu delu sveta, ki ga predstavlja jedro EU. Ali kot je to ubesedeno v zadnji Deklaraciji o zunanji politiki, ki jo je Državni zbor sprejel leta 2015: Republika Slovenija se umešča v jedro poglobljene in razširjene Evropske unije z močno skupno zunanjo in varnostno politiko. Odmik od te usmeritve je odmik od sporočila referenduma in plebiscita.

Nobenega dvoma ni, da je sama EU pred ogromnimi izzivi. Ne samo izstop Velike Britanije iz Evropske unije, ampak predvsem dejstvo, da Evropa v očeh mnogih naših sodržavljanov ne izpolnjuje več osnovnega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja povojne Evrope. Obljuba boljšega življenja za vse državljane je pod vprašajem vsaj od finančne krize 2008 naprej, ko se je Evropa razdelila na „revni jug“ in „bogati sever“, na dolžnike in kreditodajalce. Izgubil se je občutek povezanosti, solidarnosti, krepil se je občutek in potreba po zanašanju na nacionalne vire, z drugimi besedami suverenizem. Tudi obljuba miru na evropskem kontinentu je ob dogajanju v njegovi neposredni soseščini (na primer v Ukrajini, na severu Afrike, na Bližnjem Vzhodu) lahko ogrožena, Evropska unija pa ne daje skupnih in prepričljivih odgovorov.

Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Naraščale so politične in gospodarske napetosti med članicami Evropske unije in evroobmočja. Begunska kriza, terorizem, upočasnjena gospodarska rast, večanje števila brezposelnih in ogromne težave pri zaposlovanju mladih so Evropo razdelili tako politično kot gospodarsko. Nacionalni egoizmi in medsebojna preigravanja med državami članicami so večja kot kadarkoli po drugi svetovni vojni. V mnogih evropskih državah so se na oblast povzpele stranke, utemeljene na populizmih in protievropskih stališčih. Izgubila se je politična odgovornost za širšo skupnost, namesto te prevladujejo preračunavanja lastnih dobrobiti. Mnogi ne želijo razumeti, da pomembnih vprašanj današnjega časa (kot so npr. podnebne spremembe, migracije, varnost, nalezljive bolezni) ne more učinkovito reševati vsaka država zase, ampak le države povezane v nadnacionalno skupnost – a seveda le, če je nadnacionalna skupnost pri tem učinkovita. Pogosto se dogaja, da se zaradi državnih egoizmov sprejemajo odločitve z najmanjšim skupnim imenovalcem, da so pogoste medsebojne blokade držav, ki zelo omejujejo učinkovitost.

Če bi prišlo do še globljih delitev znotraj EU, bi to seveda pomenilo globalno šibitev položaja EU. Posledično bi to pomenilo povsem spremenjeno mednarodno vlogo Slovenije. A kljub temu politično in strateško navezovanje na višegrajsko četverico ne more biti alternativa zunanjepolitični usmeritvi Republike Slovenije k jedrni EU.

Pravo vprašanje prihodnje zunanjepolitične usmeritve Sloveniji ni izbira med jedrno EU in višegrajsko četverico, ampak vprašanje kakšno EU potrebujemo. Kaj smo pripravljeni k temu aktivno prispevati. Kako smo se pripravljeni truditi s svojimi idejami, interesi, kadrovskimi in finančnimi resursi, da bi EU bila drugačna. Kako odgovorni se počutimo, da tudi sami prispevamo k nadgradnji. Kako EU prilagoditi aktualnim izzivom časa, da bo za vsakogar od nas pomenila obljubo boljšega življenja.

Jedrna EU, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, je še vedno najbolj razvit del sveta. Del sveta, kjer je najboljša kakovost življenja. Del sveta, kjer veljajo najvišji standardi človekovih pravic in kjer je vladavina prava temeljna vrednota in način delovanja. Del sveta, ki je šel najdlje v humanizaciji družbe. Zato moramo vztrajati na tej usmeritvi, si z vsemi svojimi močmi prizadevati za njeno ohranitev, pa tudi nadgradnjo. To je pravo mesto Slovenije v svetu.