Danes bo v Ljubljani spet potekal Shod za znanost, tokrat proti ponovni degradaciji znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Če so pretekli shodi za znanost potekali predvsem v luči zahtev politiki, da sprejme nov krovni zakon za znanstveno-raziskovalno in inovacijsko dejavnost in nameni 1 % BDP za znanost, bo tokratni shod potekal v luči zadnjih škodljivih potez Janševe koalicije.

Organizatorji in organizatorke Shoda za znanost imajo še kako prav, ko opozarjajo, da »nepremišljeno ustanavljanje novih javnih raziskovalnih zavodov, ki ne izpolnjujejo uveljavljenih meril kakovosti, znova izpodjeda strokovnost« na področju znanosti. Vendar moramo žal ugotoviti, da se to ni začelo dogajati šele v zadnjih tednih iztekajočega se mandata aktualne vlade.

Vse od nastopa trenutne vladne ekipe smo priča napadom na avtonomijo in odličnost znanosti in visokega šolstva. Začelo se je z vladnim podtaknjencem v protikoronski zakonodaji, s katerim so želeli podaljšati akreditacijo »univerzi« iz orbite stranke SDS in njenih podpornikov. Njihov politični desant na vpisna mesta javnih visokošolskih zavodov je pokazal nepremišljenost in ideološko zaslepljen centralnoplanski pristop nasproti avtonomiji univerze ter instrumentalizaciji visokega šolstva. Najbolj škodljiva posledica tega napada je bila, da je visokošolska sfera ostala brez odlične znanstvenice in v tujini priznane visokošolske profesorice, ki je prekratek čas imela priložnost voditi direktorat za visoko šolstvo.

Sledilo je podeljevanje koncesij izbranim zasebnikom, kjer je bilo že vnaprej, pred iztekom roka za prijavo, jasno, komu na kožo (seveda iz kroga vladnih podpornikov) je bil spisan razpis za koncesije v visokem šolstvu. Vmes je bil s poslanskim predlogom (na katerega vlada sploh ni podala mnenja!) podržavljen zasebni zavod, katerega bivši dekan je aktualni vladni minister, ki je ostal minister tudi po tem, ko je vlado zapustila stranka, ki ga je predlagala na ministrsko funkcijo (si predstavljate, da bi tako nacionalizacijo zasebnega zavoda predlagal tovariš Kordiš?). Aktualni državni sekretar za znanost je eno izmed vladnih bonbonjer priskrbel tudi sebi: s pravno inovacijo (primarno namenjeni kanaliziranju javnega denarja) v visokošolskem in znanstvenem prostoru so uzakonili apanažo regionalnemu društvu, ki mu predseduje. Pač, v skrbi »za svoje«, pod krinko regionalizacije (zgolj ene izbrane regije).

Sledi kadrovanje. Na ARRS (agenciji, ki ima in bo imela pomembno vlogo pri podeljevanju povečanih sredstev za raziskovalno dejavnost) je bil namesto znanja in referenc pogoj za položaj verjetno članstvo v točno določeni programski skupini oz. prijateljske povezave političnih odločevalcev glede na regionalni ključ z levega brega Mure ali pred tem še skupno članstvo v upravnem odboru katerega drugega društva ali združenja.

Nekatere zadeve so padle na Ustavnem sodišču (!), nekatere na upravnem sodišču (!). Kaj se je zgodilo? Nič. Nikome ništa. Namesto tega v teh dneh spremljamo še zadnji pohod nad javna sredstva. Nekdanji predsednik strokovnega sveta SDS za šolstvo, znanost in šport bi si po zgledu iz leta 2008 v zadnjih izdihljajih odhajajoče Janševe vlade rad zagotovil še dva nova kanala javnih sredstev za zasebne zavode, ki jih obvladuje. Namesto odlične znanosti in resnega strateškega premisleka, kam z omejenimi sredstvi za visoko šolstvo in znanost, naj bi v nekaj dneh dobili še nov javni raziskovalni zavod in novo javno fakulteto, oboje brez resnih analiz potreb ali razvojnega načrta, zgolj z vizijo upravičenosti do javnih sredstev.

Njihova logika: Kako čemo? Lako čemo. Njim je vse dovoljeno, sedaj imajo oblast in delajo, kar hočejo. Aktualni režim se požvižga na Svet za znanost in tehnologijo. Vseeno jim je za Svet za visoko šolstvo. Nacionalna programa za visoko šolstvo in raziskovalno in inovacijsko dejavnost sta birokratski nebodigatreba za potrebe črpanja evropskih sredstev. No, bodimo iskreni, sprejemanje obeh je tudi v sferi šlo skoraj neopazno mimo. 

Zavedati se moramo, da stanje v slovenski znanosti in visokem šolstvu ni rožnato. Naše visoko šolstvo in znanost ne rabita več drobljenja in parcialnih strankarskih projektov. Potrebujemo javno zavezo k odličnosti in predanosti, da bomo ponudili priložnost mladim raziskovalcem in raziskovalkam na začetku kariere ter mladim doktorjem in doktoricam znanosti. V postpandemični družbi bi bil čas, da naredimo konkretne korake k izgradnji NUK2, ki so v času te garniture zastali na resornem ministrstvu. Nasloviti bomo morali bivanjsko problematiko študentov in študentk ter resno investirati v izgradnjo novih študentskih bivanjskih kapacitet. Tu so še podpora prenosu tehnologij mimo doline smrti od TRL 1 do 9, prebojne raziskave, uspešnost v Obzorjih Evropa, merjenje odličnosti raziskav … Da še vedno nimamo ustrezno zakonsko urejene javne službe v visokem šolstvu, ustreznih prilagoditev za internacionalizacijo visokega šolstva ter resnega programa za pomladitev univerz in raziskovalnih inštitutov, raje sploh ne razlagam. 

Vesel sem, da bo današnji Shod za znanost opozoril na stranpoti in napake politike v slovenski znanosti in visokem šolstvu. Upam le, da se znanstvena skupnost ni prepozno zbudila iz svojega dokaj trdnega spanca v zadnjih dveh letih mesarjenja po visokošolskem in znanstvenem polju. Pred nami je dolg seznam podtaknjencev in zgrešenih politično motiviranih odločitev, ki si zaslužijo svoj lasten zakon za odpravo škodljivih ukrepov tretje vlade Janeza Janše na področju visokega šolstva in znanosti.