Za vse, ki smo doživeli plebiscit, razglasitev neodvisnosti, rojstvo nove države in ponos, ko nam je, navkljub desetletju omejevanja plač, divje privatizacije in propadanja nekdaj stabilnih in dobrih delovnih mest, uspelo postati del Evropske unije, je 26. 12. zelo poseben praznik. Še bolj poseben je za vse, ki so v osamosvajanju aktivno sodelovali. Takrat, smo bili namreč enotni, da želimo biti samostojni in takrat, je prav vsak izmed nas za skupni cilj, za velike spremembe na bolje, prispeval kjer je mogel in kar je mogel za samostojno Slovenijo. Takšno, ki bo trden člen svobodne Evrope, kjer bodo vladali demokracija, vladavina prava, spoštovanje človekovih pravic, solidarnost in enotnost v različnosti. 

In marsikaj od tega smo v 30 letih, na katere smo in moramo biti ponosni, doživeli. Velike zmage naših športnikov, izjemni dosežki naših znanstvenikov, pa najpomembnejši dogodki vsakega izmed nas, ko smo videli, da naši otroci potujejo in delajo svobodno, v svetu, kjer je pomembno znanje, sposobnost, marljivost in vztrajnost. Doživeli pa smo tudi drugačne zgodbe, poraze in razočaranja. Ko so desettisoči ostali brez delovnih mest, ko smo zbirali sredstva za operacije najranljivejših, ko smo se zavedli, da v svetu, kjer hrana ostaja in njeni viški povzročajo celo znatne toplogredne omejitve, med nami živijo lačni ljudje v mrzlih (če sploh) stanovanjih, izločeni in pozabljenih.In tu, kjer bi morali biti v samostojnosti svoje odločitve, da neenakosti, nasilja v družini, revščine in lakote v svoji družbi ne bomo trpeli, najbolj enotni, tu smo 30 let po odločitvi za samostojnost, najbolj razočarali sebe in ideale za katere živimo. 

Pa vendar ne vsi. Z mnogimi med vami, ki danes berete te vrstice, me povezuje želja pomagati sočloveku. Skupaj vsakodnevno razdeljujemo viške hrane, skupaj se trudimo za lepo in varno starost, skupaj želimo pomagati otrokom, ki bi sicer na božični večer zaman zrli skozi okno in čakali sani s severa. In ker vem, da je solidarnost med nami še živa, ker vem, da velike večine ljudi ne zanima kako obvladovati medije, privatizirati podjetja in pobirati provizije od nedelujočih antigenskih testov, ampak kako pomagati sosedi, ki ne zmore več skrbeti zase, pa mladim, ki imajo učne težave in staršem, ki so v stiski, ker so, ne po svoji krivdi, ostali brez dela in ne vedo, kako bodo jutri omogočili svojim otrokom življenje, kot ga imajo njihovi vrstniki. 

Vem, da imam razlog za optimizem in vem, da sem z razlogom skupaj z vami lahko pogumna in odločena, da bo v našem svetu prevladala enotnost dobrih in srčnih, ne pa pohlepnih in sebičnih. Ker smo tudi zato odšli iz Jugoslavije. Ne zaradi srčnih in dobrih ljudi vseh narodov in narodnosti s katerimi smo znali lepo živeti. Ampak zaradi prepotentnih voždov in pokvarjenih nacionalistov, ki so stiske ljudi želeli izkoristiti za to, da bi nekdanji romarji v Jajce lahko postali kapitalisti. Pa ne takšni, ki so s svojimi idejami in znanjem dosegli velike spremembe in z inovacijami ustvarjajo visoko dodano vrednost. Ampak takšni, ki so si želeli prisvojiti najboljša podjetja, privatizirati naše skupno dobro. Prav ti, zaradi katerih mladi danes ne morejo do stanovanj, starejši pa ne do dolgotrajne oskrbe. 

Toda mi smo samostojni. In mi smo enotni. 24. aprila, bomo na volitvah, kot na plebiscitu pred tridesetimi leti, odločili. Želimo velike spremembe. Želimo srčno in solidarno državo delovnih ljudi. Takšno, v kateri bodo svoje poti domov našli tudi tisti, ki so v ambiciji biti najboljši v svetu brez korupcije in sovražnega govora, odšli s trebuhom za kruhom. Slovenija je lahko naš skupni dom, varen za vse, ki želimo pošteno živeti od svojega dela in mirno, spoštljivo, skupaj s svojimi sosedi. Zato grem na volitve. Zato gremo na zmago. Samostojno in enotno. 

Pred nami je desetletje velikih sprememb. Iskrene čestitke.