Ko je nemški tednik Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, je še enkrat več postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji (EU) politika postala pomembnejša od prava. To spoznanje ni seveda nič novega za vsakega, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo. Saj mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja.

A navajeni smo bili verjeti, da je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Temu očitno ni več tako in nekaterim državam članicam se je pridružila tudi Evropska komisija.

Pravzaprav pričakovano. Tudi za relativno soglasje slovenske politike tako glede »reševanja« arbitražnega postopka kot glede implementacije končne arbitražne razsodbe, ki se je kar presenetljivo (a žal začasno) vzpostavilo skozi prejšnji mandat. Če je bilo (ne)ukrepanje Evropske komisije ob hrvaškem nepriznavanju, neizvrševanju in kršenju arbitražne razsodbe pričakovano, pa ni bila pričakovana sama objava neupoštevanega mnenja. To posledico notranjih institucionalnih in širše političnih spopadov v EU velja izkoristiti v treh smereh.

Prvič, vsebinsko. Čeprav mnenje pravne službe Evropske komisije ni zavezujoče, bo njegove argumente v prid Sloveniji Sodišče EU težko v celoti ignoriralo. Sodišče, ki sicer ne pozna ločenih mnenj in so zato njegove sodbe bolj ali manj prepričljivo utemeljene, si preprosto ne more privoščiti tistega, kar sta si tako Republika Hrvaška kot Evropska komisija. Ravno zato  je (takrat pod drugim imenom) Sodišče Evropskih skupnosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja lahko znova pognalo proces evropskega združevanja, ki so ga blokirali nespravljivi interesi držav članic. Prav tako obstoj in dostop do tega sodišča (in drugih mednarodnih sodišč) ohranja danes še nekaj upanja, da bo mogoče po pravni poti preseči nekatera nespravljiva stališča glede razumevanja enotnosti in solidarnosti EU pri soočanju z migracijskimi, socialnimi in varnostnimi izzivi.

Za nas je bistvena ugotovitev iz mnenja, da je za EU ključno vprašanje, ali morajo institucije in pravni red EU spoštovati arbitražno razsodbo ter jo upoštevati, ko uporabljajo in tolmačijo vprašanja prava EU. Nanj je mogoče enoznačno pozitivno odgovoriti, čeprav EU nima ne pristojnosti za določanje mej ne pristojnosti za oceno vzrokov za veljavno prekinitev Arbitražnega sporazuma. Torej lahko in mora EU in njen pravni red priznati tudi tisto, kar Hrvaška in njen Sabor absolutno zavračata.

Drugič, diplomatsko. Objavljeno mnenje odvezuje slovensko zunanjo politiko in diplomacijo od pretirane pozornosti zgolj na eno zadevo. Namesto prepričevanja vseh naših sogovornikov v naš arbitražni prav v zadevi, katere specifike težko razumejo in jim počasi preseda, se lahko posvetimo ostalim pomembnim bilateralnim, evropskim in multilateralnim temam. Še zlasti pa vsebini, in ne zgolj organizaciji in logistiki, predsedovanja Svetu EU v drugi polovici 2021.

Tretjič, politično. Mednarodno pravo in pravo EU ter mednarodna in evropska politika sta danes tako prepletena, da ju je težko ločiti. Pravzaprav je iluzija, da ju je (bilo in bo) mogoče ločiti. Zato je pristajanje le na politično logiko iskanja zaveznikov znotraj obstoječih razmerij moči v svetu in EU, kjer vsakdo skrbi predvsem za lastne interese, vsaj kratkovidno in vnaprej izgubljena bitka. Znati in upati si je treba uporabiti tudi (vzporedno s političnimi in diplomatskimi) pravna sredstva, ko in če so na voljo, drugače pa jih je in bo potrebno tudi iznajti. Še zlasti, ko smo v odnosih moči realistično v podrejenem položaju.

Ali so takšni tudi naši odnosi z Evropsko komisijo in Republike Hrvaške, presodite sami. Prepričan sem, da ne gre zgolj za arbitražo o meji z Republiko Hrvaško. Še več je takšnih zadev. In odnosov. Vsekakor pa izvršitev arbitražne odločbe ostaja ključen test moči in obstoja slovenskega in hrvaškega pravnega reda, pravnega reda EU ter mednarodnega prava kot nadomestila arbitrarnemu izsiljevanju in/ali pogojevanju. Če bo prevladalo slednje (tj. zgolj neenaki odnosi moči), bomo sicer lahko skupaj z vsemi drugimi vpili: »Mi, prvi«, dejansko pa bomo (postali) zadnji.

Dr. Milan Brglez,

poslanec SD in podpredsednik Odbora za zadeve Evropske unije v Državnem zboru RS

*Komentar je bil objavljen tudi na spletnem portalu FokusPokus.si