Kam bo jeseni zaplula evropska barka?

Nekoliko metaforično – evropska barka (tj. Evropska komisija) že ima svojo kapitanko, poveljnico, potrebuje pa še močno, proevropsko in spolno uravnoteženo posadko.

Poletje je za izvoljeno predsednico Komisije Ursulo von der Leyen polno izzivov, mnogih pogovorov in težkih pogajanj z državami članicami. Te morajo do konca avgusta v Bruselj poslati svoje predloge evropskih komisarjev. Kako zasititi vse apetite, na eni strani predsednikov vlad, ki si želijo vplivnih in pomembnih resorjev, na drugi strani pa zagotoviti, da bo izbrani nabor sedemindvajseterice prestal zaslišanja v Evropskem parlamentu, zaenkrat ostaja neodgovorjeno vprašanje.

Navkljub moji nepodpori von der Leyen na preteklem glasovanju za nadaljevanje njenega mandata na vrhu Evropske komisije, od nje pričakujem konstruktivno in povezovalno držo, ki pa bo tokrat zahtevala veliko več napora kot v prejšnjem mandatu. Niz kriz in nestabilnosti je namreč v zadnjih nekaj letih močno okrepil konservativne, skrajne in evroskeptične politične sile, ki so prevzele krmilo tako v Italiji, na Češkem, deloma tudi na Slovaškem in Nizozemskem, trn v peti Unije pa je že lep čas Madžarska. Ravnotežje med proevropskimi silami in skeptiki v Uniji je dodobra spremenjeno, zato je odgovornost nas, odločevalcev še toliko večja. Nujno je, da Evropsko unijo okrepimo napram ostalim globalnim akterjem – tako gospodarsko in razvojno – ter postanemo prva ogljično nevtralna celina, predvsem pa zagotovimo, da ta ostane zgled demokratičnosti, solidarnostni in svobode.

Zato bo ključno, kateri državi članici bo pripadalo posamično področje znotraj Komisije, izvršnega organa EU. Velik del odgovornosti bo nosila tudi visoka predstavnica za zunanjo politiko, do nedavnega estonska premierka Kaja Kallas, ki vstopa v velike čevlje španskega socialista Borrella. Predvsem pri vprašanju izraelsko-palestinskega konflikta se je slednji izkazal za enega izmed bolj pokončnih voditeljev Unije, ki je poosebljal glas človečnosti in kredibilnosti. Drža in odgovornost, ki ji mnogi, na čelu s predsednico Komisije, v tem primeru niso želeli prevzeti. Od Kallas zato pričakujem, da bo glas kredibilnosti in miru. Da bo stala trdno na strani spoštovanja mednarodnega prava in ne na strani dvojnih meril zavoljo političnega pragmatizma.

V novem kolegiju Komisije naj bi sicer ostalo nekaj že znanih obrazov (aktualnih komisarjev), od slovaškega, latvijskega, nizozemskega, ki s svojimi že pridobljenimi izkušnjami ciljajo na ugodne portfolije. Na drugi strani pomembne, prestižne ekonomsko-gospodarske resorje zahtevajo najmočnejše ekonomije EU. A špekulacij je te dni malo morje, tudi zaradi morebitnih novih resorjev za Mediteran, obrambo in stanovanjsko politiko, ki jih je napovedala von der Leyen. Gre za vabljiva, a politično izjemno občutljiva področja dela bodoče Komisije.

Države Mediterana zagotovo zaslužijo več pozornosti pri upravljanju z migracijskimi pritiski in krepitvi ekonomskih zmogljivosti z ustvarjanjem novih (delovnih) priložnosti za ljudi. Ravno migracijski izzivi in prevečkrat spregledane sporne prakse obalnih agencij in držav članic so do danes zahtevale premnogo žrtev v Sredozemlju, kar je absolutno nedopustno, Evropo pa s tem ožigosale za sokrivca. Kot nadomestni član odbora za zunanjo politiko v Evropskem parlamentu bom od dotičnega kandidata za komisarko/ja zahteval, da ima ta polna pooblastila za pravočasno ukrepanje in preprečevanje tovrstnih tragedij.

Na drugi strani bo z vzpostavitvijo resorja za stanovanjsko politiko uresničena ena izmed ključnih zahtev naše, skupine socialistov in demokratov. Situacija na stanovanjskem trgu postaja vedno bolj nevzdržna, zato morata regulacija cen in posledično dostopnost do stanovanj postati ena izmed top prioritet novega zakonodajnega petletja. Na nas je velika odgovornost, da stanovanje (p)ostane osnovna človekova pravica in ne (zgolj) investicija za plemenitenje premoženja!

Za Slovenijo bo pomembno, da je pri pogajanjih za resor spretna. Naša država je namreč ena tistih članic, ki je ime kandidata že potrdila. Vlada RS je namreč tudi uradno prižgala zeleno luč Tomažu Veselu, njegovo kandidaturo je potrdil tudi pristojni odbor Državnega zbora. Vesel bo v Bruslju nadomestil aktualnega komisarja v odhajanju Janeza Lenarčiča, ki se je v preteklem mandatu izkazal kot izvrsten komisar, njegov resor za humanitarno pomoč in krizno upravljanje pa kot eden izmed ključnih pri spopadanju s humanitarnimi in naravnimi katastrofami. Te so se na naši celini na žalost vrstile ena za drugo. Med drugim so našo državo močno prizadele lanskoletne zgodovinske poplave, leto poprej pa uničujoč požar na Krasu. Izkazana solidarnost sosednjih držav, skupaj z znatno mobilizacijo evropskih sredstev, so zagotovo ena bolj otipljivih prednosti članstva Evropska unije. Kompetence in dolgoletne izkušnje zagotovo pričajo v prid Vesela, ki bi se po mojem mnenju izkazal pri vodenju resorja za evropski proračun, za Slovenijo ugodno pa bilo tudi vodenje resorja za širitev in soseščino. Upoštevajoč vsa dosedanja aktivna prizadevanja Slovenije v prid širitve Unije na Zahodni Balkan, bi prevzem dotičnega področja Slovenijo postavilo v ospredje pri uresničevanju ene izmed strateških prioritet EU.

Kam bo torej plula naša evropska barka? Gotovo je to, da je morje, po katerem pluje, že nekaj časa precej razburkano. Zato je ključno, da je posadka močna in enotna. Prva na potezi, da to zagotovi, je prav gotovo predsednica Komisija, jeseni pa v igro vstopi tudi Evropski parlament. Odgovornost je izjemna, a ostajam optimist, da bo vendarle prevladal razum za več Evrope, kar pomeni bolj solidarno, demokratično, zeleno in mirno prihodnost.