Pobudo poslanke SD Meire Hot objavljamo v celoti

Julija letos sem na vas naslovila pisno poslansko pobudo v zvezi z zaščito živali. V prejšnjem mandatu sem prav tako naslovila več vprašanj, pobud, vložila sem tudi predlog zakona o zaščiti živali in sklicala izredno sejo pristojnega odbora za kmetijstvo, na kateri se je poglobljeno, z več deležniki, društvi in predstavniki ministrstva razpravljajo o zaščiti živali.

Ne glede na vse to, pa sem prepričana, da se za zaščito in dobrobit živali še zdaleč ni naredilo dovolj. Dejstvo je, da če kot država ne bomo sposobni zaščititi živali, ne bomo sposobni zaščititi niti ljudi. Potrebno se je zavedati, da ima skrb za dobrobit živali svojo podlago tudi v Ustavi republike Slovenije. Varstvo živali je torej ustavnopravno varovana kategorija, saj ima svoj temelj v določbi 72. člena Ustave Republike Slovenije, ki se nanaša na zdravo življenjsko okolje. Četrti odstavek te določbe namreč določa, da varstvo pred mučenjem živali ureja zakon. Očitno torej je, da je že ustavodajalec prepoznal dobrobit živali kot tako pomembno materijo, da jo je zapisal tudi v Ustavo. Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi zapisalo, da : »Živali tako nikakor ni mogoče obravnavati kot stvari, ki imajo v razmerju do človeka zgolj instrumentalno vlogo oziroma služijo le njegovim interesom. Razvoj pravnega varstva dostojanstva oziroma dobrobiti živali, vključno z izrazi te vrednote v ustavnem redu, je zagotovo postopen in bo dolgotrajen proces.« Sankcije bi morale imeti odvračilno naravo, saj bi se storilec s kaznijo namreč moral zavedati, da je bilo njegovo dejanje nedopustno. Menimo, da se z nizkimi kaznimi tega pač ne da doseči. Skrajni čas bi bil, da v Sloveniji oblikujemo take zakonske določbe, v skladu s katerimi bo ustrezno sankcionirano vsakršno zavržno dejanje mučenja in pa tudi zanemarjanja živali, vse z namenom, da se posameznike odvrne od takih dejanj.

Zato sem prepričana, da so nujne sistemske spremembe, tako zakona o zaščiti živali, kot tudi kazenske, prekrškovne zakonodaje in Zakona o inšpekciji. Na terenu imamo več društev za zaščito živali, ki delajo dobro, vendar žal nimajo vzvodov za ukrepanje. Njihove roke so zvezane, nimajo pristojnosti za ukrepanje, ne morejo recimo odvzeti živali ali opraviti nadzora. Žal pa tudi stanje zanemarjenih in zapuščenih živali na terenu kaže, da zadeve ne delujejo kot je treba. Znani so primeri zanemarjenih krav, ki so bile tako shirane, da so jedle celo plastiko. Od prvega klica krajanov do ukrepanja inšpekcije, konkretno do odvzema zanemarjenih živali, je minilo celo več let. Poginula krava je v hlevu ležala 3 tedne, preden so jo pristojne službe odpeljale. Zato žal ne sprejemam argumentov pristojnih inšpekcij, da zadeve delujejo in postopki tečejo kot je treba. Vedno znova presenečajo ugotovitve pristojnih inšpekcij, ki v veliko primerih ob prijavah, opravijo pregled na terenu in ne odkrijejo nepravilnosti ali pa se zanemarjanja in mučenja živali dogajajo že dlje časa, skrita pristojnim organom, živali pa na koncu velikokrat tudi poginejo. Iz društev za zaščito živali povedo, da je veliko tudi primerov, ko inšpekcije ugotovijo nepravilnosti in kršiteljem naložijo popravljalne ukrepe, ti ukrepe enkrat upoštevajo, potem pa naprej nadaljujejo s kršitvami, inšpekcije pa pri njih spet po več let ne opravijo nobenega nadzora. To je seveda nedopustno. Prepričana sem namreč, da bi inšpekcije morale redno spremljati kršitelje, večkrat pri njih opraviti nenapovedane nadzore in ob ponovnih kršitvah nemudoma ukrepati in odvzeti živali. Tako pa celotne vasi več let vedo, kdo so kršitelji, vedo, da za živali ni poskrbljeno, a živali še kar ostajajo v njihovi lasti in posesti. Tudi kmetovalci velikokrat sami povedo, da če se na kmetijskih gospodarstvih že opravlja kak nadzor s strani pristojnih inšpekcij, je to pogosto zgolj preverjanje papirnate dokumentacije, kot so recimo identifikacijski dokumenti kopitarjev. Pristojni organi torej pregledajo »papirje«, ne preverijo pa, ali je za žival dobro poskrbljeno. Zavedam sem, da je za ustrezno ukrepanje pristojnih inšpekcij nujna tudi zadostna kadrovska in finančna podpora. Po vzoru nekaterih drugih držav, recimo Severne Amerike, bi lahko razmislili tudi o uvedbi posebnega organa, t.i. »živalske policije«, ki bi se lahko organizirala v okviru društev s strokovno usposobljenimi ljudmi, ki bi v okviru javnih pooblastil in javnega financiranja lahko izvajala naloge živalske policije.

Prav tako sem večkrat v svojih pobudah tudi izpostavila, da Slovenija nujno potrebuje zavetišče za večje, rejne živali, na kar nenehno opozarjajo tudi društva za zaščito živali. Slovenija je ena izmed redkih držav, kjer inšpektorji nimajo možnosti namestiti odvzetih rejnih živali. Društvo za zaščito konj ima samo dva centra, enega v Orovi vasi, in enega v Cerkljah na Gorenjskem. Financirajo se sami. Prav tako bi prostor za počitek potrebovale živali v tranzitu čez našo državo. Na facebook strani Društva za zaščito konj sem zasledila, da bi se naj pripravljal in obnavljal prvi državni hlev za inšpekcijsko odvzete rejne živali. To je seveda nujna osnova, ki jo te uboge živali potrebujejo.

Društva za zaščito živali se velikokrat financirajo zgolj iz prostovoljnih prispevkov dobrih ljudi, donacij in članarin, kar pa seveda ne zadostuje za potrebe vseh nameščenih živali. Naloge, ki jih opravljajo zavetišča – namestitev in oskrba zapuščenih živali – pa so v skladu z drugim odstavkom 27. člena naloge izvirne pristojnosti občin. Lokalne skupnosti že sedaj sredstva za oskrbo zapuščenih živali zagotavljajo v okviru občinskih proračunov. V predlogu zakona o zaščiti živali, ki sem ga pripravila v prejšnjem mandatu, sem zato predlagala, da se financiranje razširi tudi na državo. Za stabilno financiranje t.i. hleva za odvzete rejne živali in zaradi prepovedi evtanazije zdravih živali v zavetiščih je nujno in prav, da svoj del financiranja zanemarjenih živali prispeva tudi država.

Na podlagi navedenega, na pristojno ministrstvo zato podajam naslednjo pobudo :

• da nemudoma zagotovi prostor za namestitev odvzetih rejnih živali in pripravi predlog Zakona o zavetišču za rejne živali
• da nemudoma okrepi inšpekcijske nadzore s strani pristojne Inšpekcije Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (Inšpekcija) na terenu
• da Ministrstvo preuči možnosti spremembe zakonodaje, ki bi društvom, ki skrbijo za zaščito živali, podelila ustrezna pooblastila za ukrepanje v primeru zanemarjanja in mučenja živali
• da Ministrstvo skupaj z ostalimi pristojnimi ministrstvi začne s pripravo sprememb zakonodaje, ki bodo:

1. ustrezno sankcionirala ravnanja z živalmi, ki pomenijo mučenje živali storjeno iz malomarnosti
2. ustrezno povišala kazni za kazniva dejanja mučenja živali
3. ustrezno razširila financiranje zavetišč in društev za zaščito živali, da bi se ta financirala tudi s strani države