Poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot je članice in člane odbora v čustvenem nagovoru na seji pozvala, naj pustijo ob strani politične razprtije in naredijo vse v njihovi moči, da se preprečijo, kot je poudarila, “grozljivi primeri nedopustnega trpinčenja, zanemaranja in mučenja živali.”

Nagovor poslanke mag. Meire Hot:

Svet kot ga živimo danes je poln krutosti. Do ljudi, do narave, do živali.

Družba, tudi naša, ob vsem, kar je doba interneta prinesla, postaja resničnostni šov. V tem šovu pa je krutost le še ena od dobro gledanih kategorij, ki se jo meri z všečki, poobjavami. S tem, koliko gledalcev krutost pritegne. Ste na avtobusu, doma, v službi? Imate minuto časa? Lahko ste priča malodane live predvajanju vse žalosti tega sveta, ki se v danem trenutku odvija pred našimi očmi.
Postajamo gledališče, v katerem si lahko z nekaj kliki tudi otroci in mladina zagotovijo vstopnico v temačen svet nedopustnega ravnanja z živalmi.

Živali pa za razliko od ljudi ne morejo ustanavljati svojih civilnih iniciativ in protestirati. Ali se s peticijami in pozivi obračati na pristojne. Tudi ne morejo, tako kot bomo mi danes, razpravljati o tem, kaj vse morajo prenašati zavoljo človekove zlobe, malomarnosti, objestnosti in agresije.

Živali so in ostajajo neme žrtve! Žrtve na robu, ne samo zapuščenih pesjakov, propadlih štal, ob praznih posodah za hrano, pozabljene od svojih lastnikov in sveta. Ostajajo tudi na robu politike. Kot nebodigatreba! Kot nekaj, s čimer se je vredno ukvarjati le takrat, pa še to s figo v žepu, ko je pritisk javnosti prevelik. Samo, da se malo poleže prah.

Nemški filozof Immanuel Kant je dejal, citiram: »Če človek ustreli svojega psa, ker mu ta ne zmore več služiti, s tem ni prekršil svoje dolžnosti do psa, saj pes ne more soditi, a vendar je s tem dejanjem zatrl in pri sebi izdal tisto človečnost, ki jo je dolžan izkazovati do ljudi. Da ne bi izgubil svoje lastne človečnosti, mora ravnati do živali dobrosrčno, saj tisti, ki je krut do živali, prav tako postane trd v svojem ravnanju z ljudmi.« Ta citat je zelo poveden. Odnos do živali je ogledalo naše družbe. Če družba in predvsem politika nista sposobni brez oklevanja zaščititi živali, potem tudi ne bosta sposobni zaščititi ljudi. Torej, če ne nameravamo narediti kar je prav, potem je edino pošteno, da jasno povemo.

»Sem ta in ta in ne mislim, ne nameravam in ne zmorem stopiti v bran živali in narediti vse v svoji moči, da jih zaščitim.«
Poslankam in poslancem, ki tako mislijo tudi predlagam, da ne sedijo na današnji seji in jemljejo energijo tistim, ki pa nameravamo nekaj narediti. Ki se borimo in se bomo borili za pravice živali. Pa ob stanju, kot ga živimo, niti več ne govorim o pravicah, temveč o preprečevanju grozljivk. Grozljivk z živalmi, ki bi morale sprožiti vse alarme v naši državi!

Zakaj alarme? Zakaj smo dolžni ukrepati? Spoštovani! Zaradi živali, pozabljenih od vsega…
Do kosti od bolh požrti psi; shirana in gnijajoča telesa, polna ognojkov, turov in tumorjev; življenje v kupih iztrebkov, na mrzlem, brez hrane in vode; življenje na žgočem soncu, brez možnosti sence; življenje na metrski verigi, nekje daleč od oči ljudi, na samem, kjer se veriga zažira v lastno meso, tihi lajež pa tako ali tako ne sliši nihče več.

Dolžni smo ukrepati zaradi živali, ki so orodje zabave. Z lopato klestiti po telesu živali, jih povoziti, butniti ob avto, vzeti nož in jim prerezati vrat, vreči jih v deročo reko, jih mrcvariti in na njih ugašati cigaretne ogorke, njihove krike jemati kot višek najboljše zabave, vse to za nekaj lajkov na družbenih omrežjih.
Dolžni smo ukrepati zaradi živali, ki postajajo žrtve ignorance politike… Čakati, čakati in spet čakati, da se pristojni zganejo. Potem nekaj narediti, ravno toliko, da se javnost pomiri, in karavana gre dalje.

Spoštovani!

Sprašujem vas, vsakega člana in članico Odbora za kmetijstvo posebej:

Bo to le še ena seja odbora, na kateri se bomo naposlušali nekaj floskul o tem, kaj vse je bilo narejenega na področju zaščite živali? Po tem, ko smo v opoziciji, tudi sama vložili nešteto vprašanj in pobud ter predlog zakona o zaščiti živali, da so se končno zavrteli zastani mlini na ministrstvu? Ter da se je po težkih mukah in veliko moledovanja le sprejela sprememba Stvarnopravnega zakonika, da so živali čuteča živa bitja?
Bo to le še ena seja odbora, na kateri bo bolj kot dobrobit živali pomemben dvoboj med opozicijo in koalicijo?
Bo nekaj ur zapravljenih zgolj za to, da bomo ugotovili, da problem je, vendar pristojni pri tem ne morejo narediti ničesar?

To vas sprašujem. To so vprašanja za vse nas, preden gremo na vsebinsko razpravo. Niti ne moremo reči razpravo, temveč, da se soočimo z grozljivimi dejstvi, ki se nam dogajajo pred očmi. Vsakodnevno. Ko smo priča malodane gladiatorski areni grobega izživljanja nad živalmi.

Spoštovani!

Zato vam polagam na srce, pozabimo na našo opozicijsko ali koalicijsko vlogo in bodimo preprosto glasnik živali, glasnik njihovega trpljenja, njihovih stisk. Naredimo vse v naši moči, da do res tragičnih zgodb ne bo več prihajalo.
Čeprav nisem članica odbora za kmetijstvo, se zahvaljujem, da sem lahko danes tukaj z vami. Resnično si želim vsebinske debate, ki bo presegla aktualna politična nesoglasja. To smo v oziru vseh tragičnih zgodb zanemarjanja in izživljanja nad živalmi tudi dolžni narediti!

Zelo si tudi želim, da sklepe, ki smo jih pripravili predlagatelji te seje, ne boste smatrali kot politično orodje: kdo ima prav in kdo ne. Prosim vas, naj bodo ti sklepi izhodišče za reševanje nakopičenih težav, tako kar se tiče inšpekcijskih služb, kot tudi pomanjkljivosti kazenskega zakonika za učinkovito izvajanje varstva živali pred mučenjem ter nujnosti večje vloge društev za zaščito živali. Vnaprej vam hvala!