Andjela in Miloš. Člana in aktivista gibanja ‘Ne davimo Beograd’. Zadnjič smo skupaj res dobro zažurali v Ljubljani po kongresu Mladega foruma tam konec februarja. Skupaj s kolegi iz podmladkov socialdemokratskih strank Zahodnega Balkana sta sodelovala na srečanju SD9, naše regionalne mladinske iniciative. Takšno sodelovanje in pravi prijatelji po celem svetu prinesejo močnejšo pozicijo organizacijam na nacionalnem in mednarodnem nivoju, krepimo drug drugega, organiziramo skupna izobraževanja in izmenjujemo dobre prakse.

Zadnje čase si žal izmenjujemo le slabe novice. Njuna sporočila so polna obupanih prošenj kolegom iz drugih držav za posredovanje posnetkov aktualnega dogajanja v Beogradu našim nacionalnim in drugim tujim medijem. Na njih je posneto brutalno vedenje policije in prekomerna uporaba nasilja nad protivladnimi protestniki. Tudi prošenj, da izkoristimo vse naše relevantne kontakte in opozorimo na nedopustna dejanja vladajoče strukture z avtokratskim predsednikom Vučićem na čelu, ki je Srbijo v zadnjih letih radikalizirala v državo, kjer so pod vprašajem demokracija, svobodne in transparentne volitve, vladavina prava. Ker sami ne zmorejo več.

Na omejeno svobodo in pluralizem medijev ter neodvisnost tiska, kot eno največjih notranjih težav Srbije, že več let opozarjajo relevantne evropske institucije. Redki so namreč mediji, ki opozarjajo na napake oblasti in še ti so tarča napadov, skuša se jih diskreditirati in utišati. Večina medijev, iz katerih informacije pridobiva večji del Srbov, še posebej na podeželju, namerno deluje v korist predsednika Vučića, krepi njegovo podobo v javnosti in z dezinformacijami vodi kampanjo proti njegovim nasprotnikom. Se sliši znano?

Nezadovoljstvo Beograjčanov je preseglo vse meje. Pa ne zaradi ponovnega uvajanja strogih ukrepov proti širjenju epidemije koronavirusa. Preprosto imajo vsega dovolj. Večina prebivalcev Srbije lahko naredi cel seznam razlogov zakaj protestirajo. Še posebej mladi, ki ne vidijo več svetle prihodnosti v lastni državi. Naj spomnim, da val protestov proti političnemu nasilju, tudi pod sloganom #1od5miliona, poteka po celotni Srbiji že vse od novembra 2018. Rezultirali so se tudi v delnem bojkotu letošnjih parlamentarnih volitev, ki so potekale v juniju. Ponovno je kolektivno frustracijo povzročilo dejstvo, da ljudje že več mesecev nimajo nadzora nad svojimi življenji. Oblast se iz njih norčuje. Vse več strahu, vse več dvomov v politiko, vse več razdvojenosti med ljudmi. Se sliši znano?

Takšen je občutek tudi vseh nas, ki ob petkih kolesarimo po Ljubljani in drugod po Sloveniji. Ali bomo tudi mi protestirali celo leto in pol, preden ali če sploh bo skrajno desna koalicija SDS – NSi – DeSUS – SMC, s predsednikom vlade Janezom Janšo na čelu, doumela, da v državi ne predstavljajo nikogar več? Da so izigrali svoje člane in pretekle volilce, ki sedaj zahtevajo razbitje koalicije in nove volitve. Predvolilna obljuba ‘ne v koalicijo z Janezom Janšo’ bi naj pač imela neko težo, a očitno so kadrovski in finančni apetiti nekaterih posameznikov, ki držijo vse nas za talce, preveliki.

Kot da se ne igrajo s pravimi življenji, pravo prihodnostjo mladih, da je za njih vse zgolj igra moči, želja po nadvladi vsega in vsakogar. Sodobne prakse izključevanja civilne družbe, sprememba sprejetih norm družbe z namenom utrditve določene ideologije, diskreditiranje političnih nasprotnikov, sistemska korupcija, zgodovinski revizionizem, politični prevzemi medijev, ena in edina resnica neke zlagane politike, suspenz svobode in človekovih pravic v imenu izrednih razmer, ‘ugašanje demokracije’. Se sliši znano? Pritiče diktatorski trojici Vučić – Orban – Janša, ‘klubu borcev za svobodo’, kot so se sami prešerno oklicali na zadnjih TV zmenkarijah.

Alternativa obstaja. To je ta teden na volitvah dokazalo tudi socialdemokratsko gibanje v Severni Makedoniji. Zoran Zaev je ob razglasitvi zmage povedal: »Zmoremo, res zmoremo. Državljani so volili za varno prihodnost in enotnost, solidarnost in pravičnost. Državljani so se odločili za boljši danes in boljši jutri.« Upanje ostaja. Zato tudi Andjeli in Milošu pošiljam moje besede tolažbe in vzpodbude, da niso preslišani. Za vse nas pa naj bodo to besede z jasnim opozorilom, da ne ponavljamo njihovih napak razdrobljene opozicije in poskrbimo, da se ne bomo kmalu zbudili v povsem drugačni državi. Naj bo to dovolj jasen in glasen krik, da moramo ustvariti boljšo prihodnost za našo državo in njene ljudi. In skupaj zmoremo.