Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je škodljiv, saj daje ljudem prazne obljube
Socialni demokrati in predstavniki civilne družbe so na današnji novinarski konferenci opozorili, da je predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je v parlamentarni proceduri, škodljiv in nepravičen. Ljudem ponuja prazne obljube in ne rešuje težav številnih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Zakon gre po besedah sodelujočih, Dejana Židana, poslanca SD, Sonje Lokar, članice Koalicije za dolgotrajno oskrbo pri Ženskem lobiju Slovenije, Amirja Alibabića, predsednika Društva študentov invalidov Slovenije ter Spomenke Valušnik iz Društva Vesele nogice v povsem napačno smer. Namesto, da bi dolgotrajno oskrbo uredil na solidaren in socialno pravičen način, bo to področje postalo neoliberalni divji zahod, kjer bo skrb za starejše in pomoči potrebne pretežno prepuščena njim samim in njihovim družinam.
23. november 2021
Poslanec SD Dejan Židan je uvodoma opozoril, da »moramo nujno urediti dolgotrajno oskrbo, vendar zagotovo ne tako, da sistem, ki deluje zrušimo, hkrati pa dajemo ljudem prazne obljube«. Po njegovih besedah je zakon prazen, saj ne zagotavlja financiranja in ne določa konkretne košarice storitev. Zato je – tako Židan – predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi škodljiv.
»Dolgotrajna oskrba je nujen in solidaren projekt. Je eden najtežjih projektov v zgodovini Slovenije, saj bo zanj treba zagotoviti več kot 750 milijonov evrov. Zato je nedopustno, da se pred ljudi prinese nek zakon, a se jim hkrati ne pove, da bo denar zanj še treba zbrati,« je dejal Židan in dodal, da bodo na koncu ljudje, ki jim je najtežje, najbolj obremenjeni.
Zato je po njegovih besedah bolje zavrniti takšen zakon, saj bo ljudem, ki potrebujejo pomoč, celo škodil. »Ljudem je treba pomagati, jim prisluhniti in ta škodljivi zakon zavrniti ter skupaj pripravit zakon, ki bo usklajen s tistimi, ki ga potrebujejo«. Ta predlog zakona pa ni usklajen niti z uporabniki niti s stroko niti s financerji, je opozoril Židan. Poudaril je še, da bo ta zakon, če bo sprejet, »zrušil zdravstveno blagajno in to v času, ko zdravstvo zaradi epidemije že tako ječi«.
S problemom dolgotrajne oskrbe se že več let ukvarja Koalicija za dolgotrajno oskrbo, ki je »dosegla, da je ta problematika postala del uradne politike vseh barv,« je povedala Sonja Lokar, tudi sama članica omenjene koalicije.
Podarila je, da je Koalicija za dolgotrajno oskrbo že pred časom začela javne pogovore z ljudmi po Sloveniji, da bi ugotovila, kakšen zakon želijo in potrebujejo. Ključne ugotovitve je Sonja Lokar strnila v nekaj točk:
- da si ljudje predvsem želijo, da bi imeli storitve, ne pa denarno nadomestilo;
- da bi tiste, ki skrbijo za oskrbo pomoči potrebnim, kar so v glavnem ženske, razbremenili, saj je to breme preveliko;
- da bi imeli izbiro in bi se lahko odločali, ali bi živeli še naprej doma, ali bi potrebovali kakšne storitve v skupnosti na lokalni ravni, ali pa bi šli v institucije;
- da si želijo, da bi bile te storitve vsem v Sloveniji enako dostopne;
- in predvsem, da nihče ne bi ustvarjal profita na račun dolgotrajne oskrbe.
»Če boste predlog zakona prebrali, boste videli, da ne omogoča tistega, kar ljudje potrebujejo,« je dejala Sonja Lokar in dodala, da uvodoma sicer povzema ideje, ki so blizu ljudem, »v izvedbi jih pa zanika in ruši«.
Po njenih besedah je Zakon o dolgotrajni oskrbi tako velik zalogaj, da zahteva spremembo družbene miselnosti o izzivu, ki je pred nami. »Zahteva prerazporeditev denarja v proračunu, ker je dejansko velik zalogaj. Če si tega ne priznamo in ne zapišemo v zakon, lahko tak zakon prinese samo škodo. Kar je žalostno, saj bi zakon potrebovali že včeraj,« je zaključila.
mag. Dejan Židan in Sonja Lokar med izjavo za medije
Spomenka Valušnik in Amir Alibabić med izjavo za medije
»Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi tudi ne rešuje stisk in težav invalidnih oseb, pač pa jih še bolj poglablja, predvsem v finančnem smislu,« je opozoril Amir Alibabić, predsednik Društva študentov invalidov Slovenije.
Izpostavil je tri področja, v katerih predlog zakona najbolj vpliva na invalidne osebe:
- zakon sam ne definira pravil, pač pa ministrstvu in ministru prepušča preveč volje pri določanju podzakonskih aktov;
- zakon nima finančnih temeljev, poleg tega pa predvideva odvzem pravice za denarno nadomestilo za pomoč in postrežbo. »Dolgotrajna oskrba mora biti pravica in izbira, ne pa prisila. Vsaka invalidna oseba mora imeti pravico, da izbira, kako bo porabila svoj dodatek za pomoč in postrežbo, ne pa da ji ga vzamejo,« je bil jasen Alibabić.
- omogoča razmah zasebnih ponudnikov storitev – dolgotrajna oskrba je nepridobitna dejavnost, predlog zakona pa omogoča, da bodo izvajalci postali tudi zasebniki. Alibabić je spomnil, da se je to denimo zgodilo v Nemčiji: »In če se bo tudi pri nas, bomo trpeli uporabniki«.
Na koncu je zato pozval vse vpletene, naj dodelajo zakon, »ker ga seveda potrebujemo, ne potrebujemo pa ga za vsako ceno«.
Spomenka Valušnik iz Društva Vesele nogice pa je opozorila na problematiko družinskega oskrbovalca, ki ga uvaja predlog tega zakona. To je sedaj družinski pomočnik.
»Ureditev v tem predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi oskrbovalca sili v dolgotrajno revščino in uzakonjeno suženjstvo,« je dejala Valušnikova, ki je sama tudi mati hčerke s težko invalidnostjo in duševno motnjo.
»Zanjo skrbim do njenega 18 leta kot mati, ki prejema nadomestilo za izgubljeni dohodek, kar je sedaj minimalna plača. Družinski oskrbovalec bom po njenem 18 letu. Nihče od stroke se ne oglaša in ne opozarja na nedopustno in zavrženo dejanje namer vlade, da nas starše, ki imamo doma invalidne otroke, peha v situacijo sužnjev, ker ni pripravljena zagotoviti ustreznega števila ljudi, ki bi nam pomagali,« je svojo realno težavo opisala Valušnikova.
Po njenih besedah bi bil status družinskega oskrbovalca lahko urejen v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, lahko so to tudi starši, vendar bi nujno potrebovali pomoč tretje osebe, da bi to zmogli. »Potrebujemo pošteno plačilo, ki je v tem predlogu 1,2 kratnik minimalne plače in potrebujemo pravice iz delovno pravne zakonodaje, ki nas mora zaščititi. Potrebujemo pravico do dopusta in regresa,« je dejala Valušnikova.
Predstavila je tudi, kaj v pomeni skrb za osebo, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo. »To pomeni, da za otroka ali odraslo osebo skrbiš ves dan, od jutra do večera skrbiš za vse njegove potrebe. Jaz kot mati pogosto pojem kosilo ob 18. uri zvečer. Sredi noči vstajam, da ji dajem zdravila in jo obračam, da ne dobi preležanin. To že leta počnem,« je povedala Valušnikova.
Opozorila pa je še na eno pomanjkljivost predloga zakona: »Tisti, ki v tem trenutku potrebujejo pomoč, je s tem zakonom ne bodo dobili. To bodo dobili šele leta 2024 ali 2025, če se ne bo vmes kaj spremenilo. Če je iskrena želja ljudem pomagati danes, bi se institut družinskega oskrbovalca uredil takoj z zakonom, ki ureja pomoč na domu«.