Nastja Cindy Zupančič je psihologinja in avtorica longitudinalne raziskava o učinkih 6-urnega delovnika na zaposlene. Poudarja, da mnoge raziskave ugotavljajo, da je prilagodljiv delovnik velik faktor za povečevanje zadovoljstva in uspešnosti zaposlenih. Njena raziskava je pri tem ugotovila, da je rezultat skrajševanja trga povečuje zadovoljstvo z delom in zmanjšuje konflikt med delom in družino. “Tudi prilagodljiv delovnik je velik dejavnik, da se zaposleni lahko bolje počutijo, so bolj uspešni in bolje prilagajajo svoj prosti čas,” je na strokovnem posvetu dejala Nastja Cindy Zupančič.

“Takoj je potrebno omogočit podjetjem, ki si to lahko privoščijo, da skrajšajo delovni čas,” je prepričan Matej Feguš iz podjetja Donar, ki je pionirsko že uvedlo skrajšani delovni čas. Meni namreč, da ni nobene ovire, da se vsaj temu delo gospodarstva, ki si želi mlade kadre, ki želijo več časa, to omogoči takoj. “Tam, kjer je plačana delovna sila, kjer govorimo o urni postavki, pa je treba razlikovat med poklicem, kar želimo delat, in pa tlako, ki nam omogoči preživetje. Če delam, da bom preživel, težko prispevam k družbi. 

“Na šest urni delovnik smo šli, ker smo podjetje dobre prakse krožne ekonomije in ‘zero waste’. Skrajšan delovnik vidim kot prispevek za boljšo družbo. Pri nas je bil razmislek, kako z zmanjšanim obsegom dela, obdržimo vse ob enakih plačah. Enostavni izračun je, da je pri šest urnem delovniku manjša iztrošenost zaposlenih po 40 letih dela, in ljudje so tako dlje aktivni in tudi ne na bremenu zdravstvene blagajne. Prepričan je, da skrajševanje delovnega časa prinaša družbi kot celoti velike prihranke, zato vidi robotizacijo in digitalizacijo kot priložnost, da to izkoristimo. Opozarja pa, da je potrebno pri tem upoštevati tudi enakost med spoloma, saj ženske po raziskavah opravljajo 6 ur več kot moški: “V podjetju to delam tako, da vodim z zgledom, da si vzamem čas za družino, da skrbim za gospodinjska opravila, da se o tem pogovarjam z zaposlenimi. Imeli smo primere težav z alkoholizmom in odnosi v družini, ki smo se jih lotili kot kolektiv. Vem, da bo delavce potrebno motivirati in nagrajevati, da jih bomo delodajalci lahko obdržali.”

Tudi Jakob Počivavšek iz sindikata Pergam je prepričan, da je čas, da se o skrajševanju delovnega časa začnemo pogovarjati, kar je tudi eden od ciljev njihove sindikalne konfederacije: “Problem pa je, da v Sloveniji marsikje že 40-urni delovnik ni spoštovan. 28 % zaposlenih poroča o tem, da delajo več kot 40 ur na teden.

To pa ne sme preprečevati pogovorov o skrajšanju delovnega časa. Pogoji za to pa so od panoge do panoge različni.” Tudi sicer ocenjuje, da je nujen pogovor in dogovor o prihodnosti dela, ker se soočamo z veliko izzivi: “Izzivov za prihodnost dela je veliko, povezani pa so z izobrazbo in veščinami za poklice prihodnosti. Z razvojem, avtomatizacijo in robotizacijo se bodo začela odpirati tudi vprašanja socialne varnosti, ki sedaj niso v prvem planu.” Je pa skeptičen do enotne pogodbe o zaposlitvi, ker v tem vidi tveganje za zmanjšanje socialne varnosti, zato poziva k dobrem premisleku v socialnem dialogu. Minimalna plača mora biti po njegovem prepričanju osnova, plačna lestvica pa mora biti grajena navzgor: “Nisem naklonjen temu, da bi država tukaj intervenirala z določanjem plačnih razmerij, temveč to urejati s kolektivnimi pogodbami. Morajo pa ti dogovori upoštevati realno ceno dela. Zagotovo pa lahko država veliko naredi za spodbujanje socialnega dialoga kot tudi za krepitev socialnih partnerjev, predvsem skozi razširjanje kolektivnih dogovorov med zaposlenimi in delodajalci. Ne pozabimo, da je rast minimalne plače v preteklosti prispevala tudi k temu, da se je gospodarstvo razvojno prestrukturiralo.”

Tanja Fajon je pri tem spomnila, da so prav včeraj v Evropskem parlamentu izglasovali direktivo o minimalnih plačah. Matija Dermota iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je skeptičen do enotne pogodbe o zaposlitvi, vsaj če bi bil predlog enak kot pred leti, saj zavračajo ukrepe, ki bi samo nevidezno zmanjševala prekarizacije: “Pravica do pravne varnosti se ne more dobivati na podlagi delovne dobe, zato je potrebna širša debata o konceptu takšne pogodbe.” Pri skrajšanju delovnega časa poudarja, da je potrebno obravnavati tudi platformno delo in delo na daljavo, da skrajšanje ne bi bilo zgolj navidezno. Izkušnja po njegovih besedah kaže, da od doma delamo več, ob kombiniranju dela na daljavo in skrajšanje delovnega časa je pomembna pravica do odklopa. Prepričan je, da je “čas za pogovor o skrajšanem delovnem času pravi, morda pa že zamujamo, saj se izkazujejo številni pozitivni učinki tega. Digitalizacija in avtomatizacija nam omogočata, da se več naredi v krajšem času, zato je potrebno upoštevati ob družbenem proizvodu tudi kakovost življenja. 

Nekdanja državna sekretarka, danes pa sindikalistka Martina Vuk pravi, da “nas izkušnje učijo, da so dolgoročno uspešni lahko samo dogovorjeni ukrepi, ki imajo družbeni konsenz, ker imaš tudi legitimnost za njihovo uvajanje.” Dostojno delo zanjo mora biti varno, varovati zdravje zaposlenega, zagotavlja motivacijo, da razvija svoj poklic in da ne dela le za preživetje. Potreben je premik merjenja uspešnosti družbe od BDP h kakovosti življenja, zmanjšanju neenakosti, v dvig dohodkov za vse, v večjo egalitarnost družbe in zagotavljanje zdravja: “Delati moramo na tem, da je naš cilj kakovost življenja ljudi. Pomemben pa je tudi medgeneracijski vidik socialnega položaja, saj imamo velika odstopanja med tistimi, ki vstopajo na trg dela, večjo negotovost, zmanjšano varnost in nezmožnost načrtovanja za naprej, o odločanju za družino, pr iskanju stanovanjskih rešitev, na drugi strani pa imajo starejši praviloma večjo varnost, ampak tudi največjo stopnjo tveganja revščine, zlasti med starejšimi ženskami. 

“Še zmeraj smo tradicionalna družba glede delitve neplačanega dela, saj ženske opravljajo dvakrat več neplačanega dela, razmerje je neugodno in neustrezno. Pri tem imamo plačno vrzel v škodo žensk in ta se povečuje.” Zato se moramo o skrajšanju delovnega časa pogovarjati tudi iz vidika enakosti spolov. Pri tem podvigu moramo gledati ne le na ekonomski vidik, ampak kaj bo to prineslo družbi kot celoti.