Sebastjan Ašenbeger, zdravnik pulmolog, ki tudi sam zdravi bolnike s covidom, je opozoril, da so v bolnišnicah na robu zmogljivosti. Boji pa se, da v Sloveniji še nismo dosegli dna. “Vsak val epidemije je bolj intenziven in danes imamo v intenzivni negi vedno mlajše bolnike. Imamo možnost cepljenja in nedopustno je, da kljub temu ne obvladujemo situacije. Res je, da tudi cepljeni lahko zbolijo, ampak izhodi za njih so navadno precej boljši,« je stanje v svojem delovnem okolju opisal Ašenberger.

Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, je opozorila, da medicinske sestre vlečejo krajši konec, tudi zato, ker je izhodiščni razred zdravstvene nege dva razreda nižji od minimalne plače. »Brez medicinskih sester in babic ni zdravstvenega sistema ne danes in ne v prihodnosti, ne javnega, na katerega prisegamo, in ne zasebnega. Povrnimo ugled, to pa je mogoče le z ustreznim plačilom. Da bolnik dobi tisto, kar mu pripada,« je poudarila.

Po njenih besedah je treba urediti kadrovske normative, ki so še iz leta 1984, pri tem pa morajo medicinske sestre dobiti položaj enakopravnega partnerja pri načrtovanju zdravstvene politike:“To je najlepši poklic, ki si ga lahko kdo predstavlja. Zaupanje prejemamo od bolnikov vsak dan in medicinske sestre ter babice ga nočemo izgubiti. Zdravstvena nega mora zato dobiti stol za mizo. To je najmanj, kar pričakujemo,” je odločno poudarila Monika Ažman in nadaljevala: »Hvala za glas medicinskih sester in babic, pravzaprav za glas žensk. V javnem zdravstvu je več kot 80 % zaposlenih žensk. Tisto, na kar opozarjamo že 20 let, so neurejene kadrovske razmere v zdravstvu na področju zdravstvene in babiške nege. Če smo bili doslej soočeni od 22 – 25 % pomanjkanjem kadra, lahko zdaj z gotovostjo trdim, da vsaka medicinska sestra dela za dva!«

Po mnenju Sama Fakina, nekdanjega ministra za zdravje, je ključ v trenutni situaciji učinkovito upravljanje, kar pomeni dober strateški načrt za zdravstveni sistem v celoti in za vsako zdravstveno ustanovo posebej, ki mora temeljiti na dejanskih potrebah pacienta. Zdravniki, ki delajo v javnem in zasebnem sektorju hkrati, so posledica slabega upravljanja, meni Fakin. »Prišlo je do premočnega vpliva politike, ki odloča o direktorjih in o svetih zavodov. Nadzorništvo smo prepustili amaterjem,« je dejal.

Izrazil je prepričanje, da bi morale biti zdravstvene storitve kvantificirane, plače v zdravstvu v večji meri vezane na storilnost. Zaposleni pa razporejeni na učinkovito delo: »Torej: naš sistem je brez načrta, brez vodenja, politično kadrovan, s pomanjkanjem denarja. Če ne bomo učinkovito vodili sistema in bolnišnic preko profesionalnih direktorjev, bo tudi z več denarja v sistemu isto.”

Mag. Franc Hočevar, nekdanji direktor UKC Ljubljane in URI Soča, sicer pa predsednik Fforuma starejših SD, je izpostavil, da so zdravstvene potrebe največje pri starejših, kar je normalno. Je pa po njegovem mnenju to področje precej na stranskem tiru. Po besedah Hočevarja se moramo najprej vprašati, kaj je to javno zdravstvo: “Pri odgovoru na to vprašanje je treba upoštevati naslednja ključna vprašanja. Kaj je dobro in koristno za pacienta? Kaj je dobro za tiste, ki to delo opravljajo. To je povezano z empatijo in organizacijo. In tretje: kaj to pomeni za institucije? In četrto: kaj je potrebno za prihodnost sistema?«

Spomnil je še, da je mesec november mesec osveščanja o raku prostate. »Jaz sem eden od bolnikov. Umre jih več kot prejšnja leta, to umiranje je boleče in problematično. Pri obravnavi urologije v tem hipu Slovenija najbolj zaostaja za povprečjem v Evropi. Smo na zadnjem mestu po preskrbljenosti z urologi,« je opozoril.

Luka Goršek, predsednik Mladega foruma SD, je na strokovnem posvetu govoril o duševnih stiskah med mladimi, na kar Mladi forum opozarja že ves čas epidemije, v ta namen pa so pripravili konkreten načrt ukrepov: “V vsaki krizi, naj bo to finančna ali zdravstvena, se povečajo duševne stiske ljudi. V aktualni krizi se to najbolj kaže pri mladih, ki so bili zaradi ukrepov dalj časa socialno izolirani.” Posebej je izpostavil problem čakalnih vrst in pomanjkanje ustreznih kapacitet za hospitalizacijo. Po njegovih besedah ima Slovenija sicer zelo dobro izdelana priporočila za reševanje problematike duševnega zdravja v Nacionalnem programu za duševno zdravje 2018-2028, a ni posluha za implementacijo predlaganih rešitev, kot do enostavnejši dostop do strokovnjaka, več sredstev za obravnavo duševnega zdravja, več specializacij: “Načrt je jasno razdelan, stroka je enotna, potrebna pa je nova energija, ki se bo zavedala tega problema. Gre za naše otroke in za našo prihodnost. Upam, da bo to prešlo v dejanja.”

Njegovim stališčem je pritrdila psihologinja Nuša Crnkovič, ki poudarja, da je duševno zdravje ključen gradnik fizičnega zdravja. Gre za kompleksno področje, na katerega vplivajo številni dejavniki v vsakodnevnem življenju. “Z epidemijo je prišlo do zapiranja, ljudje pa smo evolucijsko družabna bitja, prišlo je do čakanja na delo, izgub zaposlitev, ločenosti od družine, pa vendar to ni bilo pomembno.” Zato je ne preseneča, da sedaj govorimo o porastu duševnih stisk, saj smo te vidike epidemije preveč zanemarili. Opozorila je tudi na to, da so posebnim stiskam in izgorelosti posebej podvrženi zdravstveni delavci. Duševne stiske pogosto vodijo k drogam, alkoholu in nasilju. “Čas je, da se začnemo zavedati, da duševno zdravje ni le zdravstveni sektor, ampak celotno naše življenje, vsak dan,” zato je po njenih besedah potrebno postaviti sistem, utemeljen na pacientovih potrebah, ne pa na vidikih samega sistema. “Leta 2020 smo imeli 96 specialistov klinične psihologije. To je premalo. Specializacijo kliničnih psihologov je potrebno prenesti na državno raven,” saj sedanji sistem zahteva določanje prioritet med različnimi potrebami bolnikov.

Poslanec Državnega zbora mag. Dejan Židan je po številu poslanskih vprašanj daleč najbolj aktiven poslanec na področju zdravstva. Opozarja, da je financiranje središče zdravstvenega sistema. Ta mora temeljiti na načelu, da več kot imaš, več prispevaš, oziroma manj imaš, manj prispevaš. Dopolnilno zavarovanje, ki ga je potrebno ukiniti, pa temelji na drugačnem načelu, po katerem vsi – bogati in revni – zanj plačujejo enako. “Sistem brez organizacijskih sprememb ne gre naprej. Če tega ne bo, bomo prišli do razgradnje sistema, saj ga ljudje več ne bodo pripravljeni financirati,” opozarja Židan, ki meni, da program SD daje pravilne odgovore na izzive javnega zdravstva.

Pestro strokovno razpravo je povzel dr. Branko Gabrovec, ki je dejal, da »ljudi, ko zbolijo, zanimata smo dve stvari: Kako hitro bodo prišli do pomoči in kako kvalitetna bo.«