V času največje preizkušnje, ki jo predstavlja kriza s COVID-19, moramo zato še bolj okrepiti naše prepričanje v takšno družbo in jo braniti s solidarnostjo, prijateljstvom in notranjo svobodo; prav ta se zdi te dni najbolj ogrožena. In to globalno, kajti pod površjem krize svetovnih dimenzij, se skrivajo trije zelo nevarni trendi: a) odmik od vzdržnega gospodarstva proti novi vrsti kapitalizma; b) digitalna transformacija, ki ne bo prinesla svobode globalni populaciji, ampak vladavino lastnikov informacije (avtoritarni režimi in velike korporacije); ter c) odprava multilateralne ureditve sveta, ki je temeljila na demokratičnih načelih in mednarodnih pravilih globalnega dometa.
Obstojnost kapitalizma kot sistema je v njegovi zmožnosti po konstantni redefiniciji, z namenom izkoriščanja širših množic za pridobivanje dobička. In tako kot so nekoč veljala makroekonomska pravila za nacionalno gospodarstvo, tako veljajo sedaj v globaliziranem svetu za cel svet. Tako imajo zaradi prepletenosti svetovne trgovine in dobavnih verig, gospodarski trendi tako pozitivni, kot predvsem negativni globalni domet; gospodarske krize v enem nacionalnem gospodarstvu imajo vedno učinke na globalno gospodarstvo. Slednje še posebej velja za finančni sektor. In tako kot so v zgodovini nacionalne države za ohranitev oblasti potrebovale zunanjega sovražnika, prav tako je za ohranitev dominantnega položaja v svetovnem gospodarstvu bilo potrebno poiskati zunanjega sovražnika, ki bo imel globalni domet. V tem kontekstu je virus genialni izum. Gre za grožnjo po življenju celotni globalni populaciji, kar svetovno populacijo spravi v strah pred celotnim svetom in predvsem pred njimi samimi. Kajti v primeru smrtonosnega virusa ljudje niso samo žrtve, ampak hkrati tudi sovražnik samim sebi in svojim najbližjim; kot prenašalci virusa smo soodgovorni tudi za smrt drugih.
Slednje pa ustvarja učinek šoka, v katerem je prebivalstvo paralizirano in zato nezmožno mobilizacije zoper družbene in gospodarske spremembe. Prav zato je potrebno sedaj, bolj kot kadarkoli, stremeti k učinkovitem državnem aparatu, ki ne bo zgolj vitek, ampak pameten, in k zanesljivim javnim storitvam, predvsem zdravstvu, šolstvu in socialni zaščiti najšibkejših. Prav v tem času in prav zaradi te preizkušnje pandemije moramo okrepiti odpornost družb proti novim globalnim varnostnim izzivom, ki nas ogrožajo od zunaj, hkrati pa se še bolj osvoboditi in povezati navznoter.
Strah se je v primeru COVID-19 zažrl v celotno svetovno populacijo. Ta je prestrašena in zmedena, saj je pod vplivom enih in istih globalnih digitalnih platform. Le-te so temelj globalizacije in so omogočile hitro širjenje informacij po celem svetu, kot tudi uvedle neskončne možnosti ustvarjanja in oblikovanja informacij; tudi njihovega potvarjanja in manipuliranja.
In to je ključen trenutek. Namreč v zgodovini smo bili že nekajkrat priče negativnim učinkom zlorabe množičnih medijev. Na primer, ekspanzijo tiskanih medijev in razvoj radijodifuznih medijev je v začetku prejšnjega stoletja izkoristil fašizem (in kasneje nadgradil nacionalsocializem) za manipulacijo množic in za širitev ideologije, ki je vsebovala sovraštvo in legalizirala nasilje. Rezultat so bile grozote druge svetovne vojne. Tudi televizija je bila v obdobju po drugi svetovni vojni izkoriščena za manipulacijo množic, tokrat v smeri nove ideje, ki jo lahko definiramo kot neomejeno potrošništvo, ki ga omogoča ekonomija obsega. Danes smo v obdobju ekspanzije digitalnih platform in družbenih omrežij, ki so povsem zasvojile velik del svetovne populacije ter jo prikovale na vire informacij, ki se jih več ne da preveriti ali ločiti pravih dejstev od laži. To je ustvarilo povsem novo okolje: digitalno okolje, v katerem je omogočeno širjenje dezinformacij in manipuliranje z dejstvi v globalnem obsegu. Teoretično je v trenutku mogoče zavesti celotno svetovno populacijo.
In prav to doživljamo v času epidemije koronavirusa. Zaprti doma v naših domovih smo izpostavljeni velikanskemu številu informacij, od katerih je večina zavajajočih, če ne kar lažnih. Namere teh dezinformacij pa je moč strniti v tri skupine:
1) sistematične in dezinformacijske kampanje nekaterih avtoritarnih režimov, ki izkoriščajo to epidemijo za uveljavljanje svojih nacionalnih interesov;
2) dezinformacije korporacij in gospodarskih subjektov, ki izkoriščajo okolje strahu za prodajanje svojih artiklov, ter
3) dezinformacije in laži posameznic in posameznikov, ki v zmedi in strahu najdejo priložnost za širjenje svojih frustracij oziroma izkrivljenih idej; ali preprosto želijo svojih 5 minut slave. Digitalne platforme omogočajo, da takšni posamezniki ustvarjajo objave na ravni kvalitete svetovnih medijev, vendar so njihove vsebine povsem skregane z realnostjo.
Obseg dezinformacij, ki nastajajo s strani vseh treh skupin pa je tolikšen, da posameznik vse težje izlušči resnico in vse težje ohranja intelektualno distanco ter svoje lastno stališče; še posebej če je prisilno zaprt v svoj dom in ima omejene socialne stike z drugimi ljudmi.
Posebej nevarne za svobodno družbo so sporočila nacionalizma in hujskaštvo, če so zapakirani v ukrepe za zaščito prebivalstva, kar digitalne platforme omogočajo, saj niso pravilno regulirane in nadzorovane; še manj prav v času koronavirusa . Slednje je nevarno za svobodno družbo, je pa hkrati ugodno za krepitev režimov, nagnjenih k avtokraciji. Tega se moramo tudi v Sloveniji še posebej bati.
Zato je socialna distanca in omejevanje gibanja smrt za svobodne in odprte družbe. In to je največja nevarnost strogih ukrepov izolacije zoper pandemijo: ustvarjajo namreč družbo prestrašenih posameznic in posameznikov, ločenih od svoje socialne mreže, z omejeno možnostjo odzivanja na represijo. To je idealen trenutek za uvedbo novodobnih diktatur oziroma avtoritarizmov in kulture popolnega nadzora. Kljub temu, da se zavedamo, da bo del restriktivnih ukrepov, ki jih izvajajo k avtoritarizmu usmerjene vlade, ostal v veljavi tudi po pandemiji, se jim zares ne upamo upreti, saj globoko v nas preži strah, da bi lahko potencialno zboleli prav mi sami ali celo da bi z virusom okužili koga od bližnjih ter bili odgovorni za njihovo bolezen ali celo smrt. In to dela svetovno populacijo apatično in zmedeno. Eden stranskih produktov tovrstnih izolacij je tudi porast družinskega nasilja in zlorab, ki je v porastu in ki tudi navznoter šibi vezno tkivo naših družb.
Namesto, da bi se iz te osamitve nekaj naučili, jo uporabili za samorefleksijo in ponotranjenje pomembnih ugotovitev o naši globalni zavesti, kot na primer, da dejansko ne potrebujemo veliko materialnih stvari, ali da nas plastika okoli nas dejansko duši. Recimo, da je nakupovanje odveč in da smo bolj kot z nakupovanjem srečni in izpolnjeni v družbi dragih in prijetnih ljudi. Da smo družabna bitja! Druga pomembna ugotovitev bi morala biti, kako lepa je naša narava, kako čist je lahko zrak in kako modro je lahko nebo (če na njem ni črt in hrupa letal). Predvsem, koliko smo navezani na naravo in koliko nas le-ta dejansko napolnjuje, s tem pa utrdili zavest po njenem spoštovanju in zaščiti. Življenje je te tedne osamitve umirjeno in spokojno, ustvarilo je okolje, v katerem bi se lahko ljudje zbudili v novo, veliko naprednejšo zavest, ki bi vključevala manj industrijske proizvodnje, manj izkoriščanja posameznika, manj eksploatacije naravnih bogastev in uničevanja okolje. Ustvarili bi lahko novo globalno družbo, ki bi bila bolj samozadostna in vzdržna. Tako pa bodo manipulacije in dezinformacije družbenih omrežij dejansko ustvarile nekaj povsem drugega: globalno populacijo prestrašenih in vodljivih potrošnikov, pripravljenih na digitalno transformacijo, ki ne bo vodila v bolj odprto in svobodno družbo, ampak v globalni sitem, ki mu bodo dominirali novi državni subjekti in korporacije, tisti, ki bodo imeli lastništvo nad t.i. big data.
Strogim ukrepom izolacije bo namreč sledil globalni gospodarski šok! Kolo svetovnega gospodarstva se naj bi zaustavilo in prav gospodarstva svobodnih demokratičnih družb, kot je EU, bodo najbolj na udaru. Na preizkušnji bodo velikopotezni evropski projekti o zeleni agendi, vzdržnem gospodarstvu, strateški samostojnosti in predvsem težnja po večji svobodi in manjši odvisnosti od gospodarske eksploatacije. Zdravila za ta gospodarski šok so pisana na kožo neoliberalnem kapitalizmu: varčevanje ali kot alternativa investiranje v industrijo, z drugimi besedami podpora industriji obsega in potrošništvu.
Medtem se bo v zakulisju izvajala prej omenjena digitalna transformacija in ukinjanje svobodnega in multilateralnega svetovnega reda. Kje je v tej, domnevno največji krizi po drugi svetovni vojni, Varnostni svet ZN? Paraliziran je s strani treh stalnih članic: ZDA, Ruske federacije in Kitajske. Pri čemer sta slednji dve največji vir dezinformacij in medijskih manipulacij. Kitajska vidno izkorišča krizo za promocijo same sebe in za krepitev svoje vloge kot vodilnega svetovnega akterja. Medtem ko je Rusija v tej krizi pridobila dolgo pričakovano priložnost, da načne enotnost in solidarnost EU. Zakaj? Zato, ker je ujetnica svoje lastne ideologije in zato, ker kot največja država na svetu za svojo ohranitev mora delovati s pomočjo sfer interesa, torej držav, ki so predstavljajo njen neposredni stik z EU, Natom ali Kitajsko, in ki preprečujejo neposredno grožnjo na njihovih mejah.
Ali je EU Rusiji res grožnja, je vprašanje, ki si ga zastavljamo svobodomiselni Evropejci, medtem ko ruska populacija o tem ne sme dvomiti. Dejstvo je torej, da postaja prav v tej krizi Organizacija združenih narodov povsem obsoletna in nemočna izvajati svojo temeljno nalogo: zagotavljati varnost in predstavljati platformo za globalni dialog, potreben za naslavljanje preteče grožnje človeštvu. Številne evropske države sicer še vedno naznanjajo, da je na globalno krizo (pandemijo) potreben usklajen globalni odziv in za to utrjujejo ključno vlogo WHO, a dejansko se bori s to krizo vsaka država sama in ta zavest se je te dni v osamitvi zelo ukoreninila v zavest ljudi. Pomeni pa nevaren odstop od dosedanje zavesti, ki je temeljila na multilateralizmu: slednje velja tudi za EU, kjer v času te krize vse več ljudi čuti, da jih EU ne more obraniti pred novodobnimi globalnimi izzivi, ampak lahko slednje naredijo zgolj nacionalne države. Za obstoj evropske ideje je to izjemen izziv. Soodgovorna za nastalo situacijo pa je prav EU sama, zaradi birokratskega miselnega vzorca in preštevilnih regulativ, postopkov in omejitev, je zapoznela z odzivom in le-tega prepustila nacionalnim državam. Te so odreagirale zelo različno. Napreden in liberalen sever Evrope (Nemčija, Nizozemska, Danska in Švedska) na svoj način, medtem ko se drugje po Evropi čuti drugačen trend: robustni ukrepi, ki zanikajo demokracijo na račun domnevno »učinkovitega odziva«.
Hkrati pa se v geopolitičnem smislu s to krizo dogaja še ena velikanska sprememba: prvič po letu 1948 ZDA niso več vodilne v reševanju kakšne svetovne krize, ampak so največja žrtev, s čimer se je razblinil mit o ZDA kot varuhu svetovnega reda in svetovnem policaju. To pa odpira vrata povsem novem razmerju sil; tako političnih kot gospodarskih.
Zato bi morali, za ohranitev naše svobodne družbe in nenazadnje tudi za ohranitev evropske ideje, nastopati ravno obratno kot nastopamo trenutno: morali bi krepiti javne storitve in solidarnost med ljudmi ter izolirati oziroma zaščititi zgolj ranljive skupine: rizične posameznike, bolne in starostnike. Vlade ne bi smele omejevati svobode in groziti, ampak pomagati izluščiti resnična dejstva iz kopice dezinformacij, ter nas miriti z resnico in nas usmerjati k boljši družbi. Tako kot to delajo države na severu Evrope.
Sedaj je namreč priložnost, da bi države odigrale svojo vlogo in pridobile zaupanje ljudi, ne pa vzpostavljale strahospoštovanje do državnega aparata, ki je podrejeni ohranjanju trenutnega voditelja, kar je povsem preživet vzorec. Čas bi bil, da država, tako z zdravstvenim, socialnim in šolskim sistemom, zaščiti ljudi in naš način življenja – našo svobodo. Zato bi lahko uporabila tudi vojsko. Slednja namreč na severu Evrope igra zelo pomembno varnostno vlogo v tej krizi, saj pomaga pri dezinfenkciji, prevozih, distribuciji hrane in zdravil in zdravljenju obolelih. Vojska in policija, kot represivna organa države, imata priložnost odigrati veliko pomembnejšo in pozitivno vlogo v primeru te krize. S tem bi prerasla omejitve represivnega organa in pridobili legitimnost varuha reda in svobode! To pa je nekaj, k čemer stremimo vsi.
Družbe bi s svojo solidarnostjo okrepile svoje tkivo in se utrdile pred prihodom gospodarske krize, ki bo sledila. In če bi vanjo vstopili pripravljeni, bi lahko ugledali priložnost za reformo lastnega gospodarstva v bolj vzdržno in okolju prijazno. Z izolacijo in vsem omejevanjem je slednje nemogoče.
Na pomoč nam bo priskočila EU s financiranjem, s svežim denarjem. Na koncu nam v gospodarski krizi ne bo pomagal noben avtoritarni režim (Kitajska ali Rusija), niti nedemokratična sosednja država, ampak svobodna, liberalna in na enakosti zgrajena Evropska Unija. Številni jo kritizirajo in zaničujejo, delno tudi upravičeno zaradi zbirokratiziranega in odtujenega aparata, ki se je razvil v zadnjih desetletjih, ampak ideja Evropske Unije je ostala in ostaja tudi v bodoče najboljša pot za varno in prosperujočo prihodnost našega kontinenta. Morda zaradi vnesenega genoma po ohranjanju obstoječega stanja EU s svojimi finančnimi mehanizmi (Evropski sklad za okrevanje in večletni finančni okvir) ne bo omogočil odločnega koraka k boljši družbi, bo pa za vse nas zagotovila ohranitev najpomembnejše človeške vrednote: svobodo.
Opozicija vložila interpelacijo zoper ministra Počivalška 
