“Ne moremo se pogovarjati le o normalizaciji. Pogovarjati se moramo o spremembi.”
“Ta kriza sama po sebi ni proizvedla tega, kar vidimo, ampak je le razkrila podplačane zaposlene, razkrila je neurejeno dolgotrajno oskrbo, razkrila je lačne otroke, razkrila je veliko mater samohranilk, razkrila je romska naselja brez vode in kanalizacije,” je v današnji Opoziciji povedala Sonja Lokar. Opozarja, da bodo ukrepi pomoči hitro izzveneli, problemi pa bodo ostali in bodo večji kot so bili. “Slovenija tukaj ni nič drugačna in posebna. Predvsem v razvitih državah so se pokazale grozljive neenakosti razvitega neoliberalnega kapitalizma.”
V dvanajstem spletnem pogovoru Opozicija se je Martina Vuk z dr. Majdo Hrženjak, Katjo Zabukovec Kerin, Ladijem Rožičem in Sonjo Lokar pogovarjala o učinkih krize, nevidnim očem in odločevalcem. Porast nasilja nad ženskami in otroki, še večje breme usklajevanja službenih obveznosti, gospodinjskih opravil in skrbstvenih obveznosti, sedaj pa še šolanje otrok. Vse to so bremena, ki so se v času krize povečala. Veliko večino teh bremen pa nosijo ženske.
Pri tem se postavlja vrsta vprašanj: kakšni so skriti učinki korona krize, kdo je najbolj na udaru, kako trenutno stanje doživljajo zaposleni v trgovini, kako dolgoročne bodo te posledice in kaj je naloga države, da jih zmanjša. Kriza je razkrila odvisnost družbe od formalnega in neformalnega skrbstvenega dela, je prepričana dr. Majda Hrženjak iz Mirovnega inštituta: “Že pred krizo so imele podplačane in preobremenjene ms, negovalke, strežnice, čistilke in kuharica, ki so v tej krizi najbolj izpostavljene pri skrbi za ranljive. To so visoko feminizirani poklici z deležem žensk več kot 80 %, mnoge z minimalnimi plačami. Gre za simbolno in finančno razvrednotene poklice, ki so pa temeljni za delovanje družbe. Nanje smo opozarjali tudi že pred krizo. Mnogi od teh poklicev so tudi v javnem sektorju, kar kaže na neposredno odgovornost države za to situacijo, tudi za revščino velikega dela zaposlenih žensk, posebej pa je potrebno izpostaviti zaposlene v oskrbi v domovih za starejše in pri pomoči na domu, ki so preslabo plačani in jih je premalo.”
Poudarja, da je večina umrlih v domovih za starejše. Razlog za to ni le to, da so starejši bolj ranljivi, ampak tudi kadrovska in finančna podhranjenost domov za starejše. Pri tem dolgotrajna oskrba ni spolno nevtralna, ampak je v njej 90 % zaposlenih žensk, več kot tričetrt uporabnic je žensk, prav tako pa več kot dve tretjini skrbi v neformalni negi v družinskem krogu opravijo ženske. “Kot družba plačujemo dolgotrajno neurejenost dolgotrajne oskrbe,” opozarja dr. Hrženjak, “opustitev ureditve dolgotrajne oskrbe pa ženske plačujejo z nizkimi dohodki in z izgorelostjo tako kot oskrbovalke in kot uporabnice,” kar je po njenem mnenju oblika neposredne diskriminacije žensk v naši družbi.
Opozarja tudi, da je zaprtje vrtcev in šol predvsem ženske postavilo v težek položaj, ker so morale svoje delo uskladiti s skrbjo za šolanje, varstvo otrok, pripravo obrokov in gospodinjska opravila: “Ženske so doživele retradicionalizacijo, redomistikacijo in repatrihalizacijo, kot da bi se vrnili v obdobje izpred 100 let. “V trenutku, ko nehajo delati javni mehanizmi socialne države, kot so javni vrtci in javne šole, se položaj žensk drastično poslabša,” pravi dr. Hrženjakova. Pri tem ne smemo pozabiti na matere samohranilke, enostarševskih družin je v Sloveniji 100.000, 95 % je pri tem žensk z otroki. Pri tem se sprašuje, kako se bodo lahko preživljale z 80 % plače, še posebej, če upoštevamo, da je plača marsikatere izmed njih že minimalna.
V teh mesecih se je po podatkih policije za 20 % povečalo obravnavanje nasilja v družinah. Gre zgolj za obravnavane primere. Kaj ugotavljajo v Društvu za nenasilno komunikacijo? Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo ugotavlja, da se nasilje nadaljuje in stopnjuje, dodane pa so nove situacije zaradi stisk in stresa. “Delo z otroki terja več deset ur vsak teden. Ženske so se vse bolj umikale v neviden in neslišen del doma. Še posebej obremenjene so matere samohranilke. Te so ostale same z otroki, saj so morale ves del bremen pomoči za šolo in družino prevzeti povsem nase. Poročajo o absolutni izčrpanosti,” pravi Katja Zabukovec Kerin. Slovenija je v tem času prvič dobila 24-urno linijo za pomoč žrtvam nasilja, čeprav jo Istanbulska konvencija predvideva, da bi bili žrtvam nasilja bolje dostopnosti. Zaradi tega se je število klicev res povečalo.
Za mnoge ostaja neznanka čas poletnih počitnic, zato je potrebno razmišljati o tem času, da se bodo lahko mame vračale na delo. Letos to ne bodo mogli biti stari starši, samohranilke pa ne bodo mogle plačevati za varstvo, ki je izjemno drago. Zato predlaga, da v času poletnih počitnic ostanejo odprte šole in vrtci, da bi lahko vsaj letos otroke dali v brezplačno varstvo in jim v času varstva zagotovili prehrano, da lahko ženske poskrbijo za svojo ekonomsko neodvisnost. “Ko se bo končalo obdobje izolacije, bomo šele ugotovili, kako velike stiske so se dogajale med štirimi stenami,” pravi Katja Zabukovec Kerin, ko bodo vidni zapozneli učinki izolacije.
Ladi Rožič iz Sindikata delavcev trgovine pravi, da je v trgovini 80 % zaposlenih žensk. Ko so se vrtci in šole zaprli, so mlajše delavke ostale doma, starejše delavke pa so delale. Na eni strani so ekonomsko odvisne od plače, na drugi strani pa morajo skrbeti tudi za družino in za starejše. “V času krize smo ugotavljali tudi več nasilja na delovnih mestih, tudi agresivnih kupcev. Opažamo tudi velik strah. Strah pred obolelostjo, pred zapostavljenostjo, tudi pri oskrbi za maskami in zaščito. Nastala je velika zmeda, ker na to ni bil nihče pripravljen,” pravi Rožič. “Zame je najhuje, da se izvaja velik pritisk na zaposlene, da delodajalci neenakomerno razporejajo delovni čas, da so delavke na delovnih mestih 10 ali 11 ur. Potrebno bo spremeniti zakon o delovnih razmerjih.”
Na vprašanje o učinkovanju ukrepov za pomoč ljudem in gospodarstvu, predvsem dodatkom za delavce na izpostavljenim delovnih mestih, kjer je država nagrajevanje delavcev priporočala tudi zasebnemu sektorju, Rožič pravi, da je sindikat zahteval, da vsak delavec ali delavka dobi 500 evrov neto. “Delodajalci so se tega otepali, pri Mercatorju smo dosegli, da bodo nek znesek dobili, vsi delodajalci pa računajo le na znesek, ki jim ga bo dala država,” pravi Rožič, ki opozarja, da je absurdno, da za delavko s 1000 evri bruto plače dobi delodajalec od države 244 evrov, da delavka pa dobi 200 evrov. Absurdnost se še bolj kaže v višjih plačilnih razredih, ko za plačo 1500 evrov, delodajalec od države dobi 357, delavka pa 200 evrov, ali za plačo 3000 evrov, ko delodajalec od države dobi preko 700 evrov, da delavca nagradi z 200 evri. Podjetje si tako na račun države kujejo dobičke.
Sonja Lokar svari pred tem, da se vrnemo v star način življenja: “Zakaj bi si to želeli? Normalizacija za mnoge pomeni, da bodo še naprej ujeti v revščino. Tukaj se moramo odzvati drugače. Iskreno verjamem, da je potrebno ravnati drugače, da se nam ponovi scenarij iz velike finančne krize. Končni rezultat je bil namreč to, da so bogati postali bogatejši, revni revnejši, namesto demokracije smo dobili populistične ekstremizme. Zato se ne moremo pogovarjati le o normalizaciji. Pogovarjati se moramo o spremembi.”
Dr. Majda Hrženjak, Katja Zabukovec Kerin, Ladi Rožič in Sonja Lokar
Martina Vuk je prepričana, da se v tej krizi vidi pomen, vloga in doprinos, ki ga imajo javne storitve. Javnih storitev ni mogoče nadomestiti in jih je potrebno okrepiti, pravi, saj zagotavljajo nivo kakovosti, dostopnost za vse. Pri tem se vprašuje, kako je mogoče, da se sedaj sprejemajo milijardni paketi, za dolgotrajno oskrbo pa v preteklosti ni bilo mogoče zagotoviti 120 milijonov dodatnega denarja. Ali je bilo prej pomanjkanje finančnih sredstev izgovor?
Dr. Majda Hrženjak pravi, da verjame, da denar za pomembne stvari vedno je in mora biti: “To je stvar politične volje in političnih prioritet. Nam manjkajo kljub dvajsetletnemu mečkanju čisto osnovni podatki o tem, katere storitve so potrebne, kdo jih izvaja, kako jih izvaja.” Pri dolgotrajni oskrbi, ki jo smatra za zelo komplesno področje, je po njenem mnenju potrebno delati na štirih področjih hkrati: “Eno je definicija storitev in zadostnih kapacitetah zanje, da bo dovolj storitev – tako institucionalnih kot na domu – na voljo. Potem je potrebno poskrbeti za sofinanciranje. Potrebno je poskrbeti za delavke. Potrebno je vzpostaviti mrežo podpor za neformalno družinsko pomoč.”
Postavlja se tudi vprašanje o vlogi in pomenu nevladnih organizacij, ki so s strani vladajočih označene za zajedalce. Katja Zabukovec Kerin pravi, da vsaj na področju nasilja celoten sistem stoji na delu nevladnih organizacij, ki so komplementarne delu centrov za socialno delo, policije, tožilstva, zdravstva. “Smo pa nevladne organizacije zelo ranljive. Vsi naši programi so odvisni od razpisov države,” pravi in dodaja, da če postanejo programi NVO na ta način ranljivi, da morajo stalno izražati lojalnost in pokornost do vladajočih političnih struktur, je to nevarno. “Na področju okolja že vidimo, da se dogaja čistka. Način sofinanciranja programov NVO je tak, da smo odvisni od politične volje. O tem je dobro govoriti, ker funkcija nevladnikov ni le izvajanje programov, funkcija je kritičnost do oblasti, da govorimo v imenu tistih, ki govoriti ne morejo. Žrtve nasilja so tukaj tipični primer. Demokracije ni brez glasu civilne družbe.”
V kriznih časih še bolj pride do izraza vojaški način poveljevanja, ukazovanja in odločanja, razmišlja Martina Vuk: “Imamo pa dober primer soočanja v Novi Zelandiji, kjer je Jacinda Ardern sprejela potrebne ukrepe, a način njenega komuniciranja, razlaganja, predvidljivosti korakov, spodbujanja zaupanja in varnosti je bil popolnoma drugačen. Je to pogojeno s tem, da je tam predsednica vlade ženska?”
Sonja Lokar tega ne pogojuje s spolom, ampak z dvema zelo različnima načinoma vodenja. “Eno je vodenje, ki je vključevalno, ki je spoštljivo, ki upošteva različnost tako, da pomaga do skupnega imenovalca, ki ljudem v veliki meri dopušča, da sami obvladujejo svoje življenje. To je demokratično vodenje. Seveda pa je vodenje lahko tudi avtokratsko, ki se zanaša na prisilo, ki se drži principa utišanja drugačnih mnenj. To sta dva stila vodenja. Res pa je, da je prvi prišel bolj do izraza tam, kjer so ženske vodile izhod iz korona krize,” odgovarja Sonja Lokar. Pri tem se sprašuje, kdo bodo subjekti, ki bodo vodili v družbeno spremembo, ki je potrebna. Omenila je raziskavo Fundacije za napredne evropske študije (FEPS), ki je socialdemokratski think-tank na evropski ravni, kjer se je izkazalo zelo nizko zaupanje v vse tradicionalne institucije, tudi v stranke in celo v nevladne organizacije. “Ta trenutek je v Sloveniji odločilno, ali bomo demokratične institucije okrepili ali oslabili. Meni se zdi izjemno pomembno, da so kolesarji podprli javno RTV. Zabolelo pa me je, ko so šikanirali delavko, ki je v Lidlu poizkušala ustanoviti sindikat, da ni prišlo do enake podpore tej delavki. Gre za elementarno pravico do sindikaliziranosti in mimo tega smo šli preveč na zlahka,” opozarja. Pri tem meni, da ni dovolj zahtevati, da potrebujemo volitve in drugačno vlado: “To ne bo rešilo problema. Problemi presegajo politični “business-as-usual”. Politika mora postati bolj inkluzivna, občutljiva za rešitve, ne vsiljene, ampak tiste, ki se v debati argumentov pokažejo kot najboljše,” svetuje Sonja Lokar, pri tem pa kot primer navaja ravnanje ljudi med epidemijo. Po njeni izkušnji je bil vsak pripravljen pomagati, vsi so spoštovali ukrepe, vendar se je ob razkritju afer z zaščitno opremo podvomilo v sprejete ukrepe. “Ljudem je prekipelo in ne morejo več na enak način jemati celo potrebnih ukrepov vlade. Zaupanje je katagerija v demokraciji, ki je izjemno pomembna in za katero se je potrebno potruditi, da jo vzpostavimo na novo. Spremembe so potrebne v načinu delovanja. Strank, nevladnih organizacij. Zdaj je nastal zelo močan motiv, da to tudi naredimo,” poudarja Sonja Lokar, ki meni, da je glavni izziv desetletja, da se prepreči neenakosti, ki bi lahko družbo pripeljale do implozije.
O poti naprej dr. Majdo Hrženjak skrbi, da bo sedaj velik pritisk za povrnitev v normalno, čeprav ta kriza nosi v sebi lekcijo za to, da začnemo oblikovati drugačne okoljske, socialne, ekonomske, socialno varnostne strategije: “Potrebno je razvijati drugačne alternativne vizije razvoja in družbe.” Katja Zabukovec Kerin meni, da je zelo pomembno zavedanje negativnega učinka umikanja ljudi v zaprte skupine, kjer pozabiš na pomen povezovanja ljudi: “Veliko je pripravljenosti za življenje in povezovanje drugače. Da povemo na glas, kaj želimo in kaj zahtevamo. Ni potrebno, da se tega greš, če lahko temu nameniš 8 ur na dan. To me je naučila Sonja Lokar – vsak, kolikor lahko, in to je dovolj.”
Povej svetu!
