Zgodovinar je odgovoren takrat, ko zgodovino vidi kot disciplino kritičnega mišljenja, ki je, nadnacionalna, celovita (celostna) in racionalna. Žal je naša preteklost večkrat orodje za politična obračunavanja, ki vodijo v zgodovinski revizionizem in so grožnja našemu obstoju v normalni demokratični družbi.

Madžarska je v svoji najnovejši zgodovini doživela nekaj pomembnih sprememb, ki so vplivale tako na madžarsko politiko kot tudi na evropsko. Poraz Avstro-Ogrske in podpis Trianonske pogodbe, s katero je Madžarska izgubila okoli dve tretjini takratnega ozemlja in tretjino madžarskega prebivalstva, so zaznamovani z besedami »nem, nem, soha« (ne, ne, nikoli). Zgodovinska dejstva iz obdobja prve svetovne vojne in s tem idejo velike Madžarske so po stotih letih ponovno odprli madžarski konzervativci iz stranke Fidesz na čelu z Viktorjem Orbanom. Strankina večkratna objava zemljevida velike Madžarske krši in zaničuje suverenost Avstrije, Hrvaške, Romunije, Srbije, Slovaške in Slovenije. Provokacija, ki napihuje nacionalistična čustva, pa ni edina, s katero se lahko pohvali vladajoča madžarska politika.

Stranka Fidesz in njen vodja Viktor Orban zadnja leta vodita kontroverzno politiko, ki krši evropske vrednote, svobodo medijev, vladavino prava in temeljne človekove pravice. Vprašanje je, zakaj in kako je to mogoče? Odgovor se skriva v pragmatični madžarski politiki, ki je bila zmožna kršiti evropski pravni red in ob tem ostati nekaznovana. Del odgovornosti tako nosi Evropska ljudska stranka, ki je Fideszu omogočila nadaljnje članstvo v politični skupini in to kljub temu, da je le-ta kršil vse evropske politične standarde. Za nastalo situacijo ne moremo obtožiti zgolj Evropske ljudske stranke, ampak tudi institucije Evropske unije, ki so predolgo dopuščale protidemokratično delovanje Madžarske. Dokler ni socialist Frans Timmermans kot podpredsednik Evropske komisije Madžarsko (in Poljsko) pripeljal pred Sodišče EU zaradi resnih kršitev vladavine prava, s čimer obema kršiteljica v skrajnem primeru grozi tudi odvzem glasovalnih pravic.

Madžarska na tej poti ni sama, ampak si je v zadnjih letih uspela nabrati politične zaveznike, ki njeni politiki odločno stojijo ob boku. Prvi veliki zaveznik so države, ki z Madžarsko tvorijo Višegrajsko četverico in skupaj zavirajo določene reforme v Evropski uniji (npr. azilno politiko). Druge zaveznike vladajoče madžarske politike najdemo v državah, kjer pristaši Viktorja Orbana skozi podjetja finančno podpirajo medijske hiše in s tem pripomorejo k spremembi mišljenja množic. Takšne povezave najdemo v Sloveniji, kjer madžarski lastniki medijev iz kroga Slovenske demokratske stranke financirajo strankarsko televizijo Nova24, kateri se bo počasi pridružil tudi Planet TV. Izjema ni Severna Makedonija, kjer se z madžarskim denarjem poizkuša destabilizirati demokracijo in na čelo države ponovno postaviti Nikolo Gruevskega, ki (zaradi obtožb o korupciji) trenutno uživa azil na Madžarskem.

Sistema, ki sta se vzpostavila na Madžarskem in v Srbiji, sta postala modus operandi tudi v zaenkrat še demokratični Republiki Sloveniji. Vprašanje časa je, kdaj bomo prešli mejo od sistematične diskreditacije dela policije, tožilstva in novinarjev do brutalnega nasilja nad protestniki, ki smo mu priča v Srbiji. Zadnje srečanje voditeljev Madžarske, Srbije in Slovenije zgolj potrjuje dejstvo, da smo kot demokratična družba pred veliko zgodovinsko prelomnico.

Propagandni politiki, ki jo vodijo Viktor Orban in njegovi privrženci v Evropi, je treba narediti konec. Evropska unija mora v 21. stoletju predstavljati mir, spravo in sodelovanje. Združili smo se na osnovi skupnih vrednot in z željo, da le-te ohranimo. Za takšno Evropo smo se borili v prvi in drugi svetovni vojni, z vizijo pridruževanja takšni Evropi smo se osamosvajali v začetku devetdesetih let, za takšno Evropo smo glasovali na referendumu in nujno je, da se zanjo borimo tudi danes. Medtem ko se Orban, Janša in njuni pajdaši vidijo kot braniki Evrope, so v bistvu evropski ideji, njenim vrednotam in zato sami Evropi največja grožnja.