Trenutna vlada se je spopadanja s virusom SARS-CoV-2 lotila v vojaškem stilu. Zato se spodobi, da se ocenjevanja delovanja vlade lotimo podobno. Po vojaško.

Kot prvo moramo razumeti pomen izraza totalna vojna. Totalna vojna je izraz, ki v zgodovinski in vojaški tradiciji pomeni mobilizacijo vseh družbenih, človeških in naravnih virov za potrebe vodenja vojaških operacij, ki ne izbirajo tarč. Vsa sredstva, ki so na voljo, so podrejena samo enemu cilju: vojaški zmagi nad sovražnikom.

Slovenska demokratska stranka je politična stranka totalne vojne. Ko je SDS v opoziciji, vodi totalna vojno za oblast. Pri tem so dovoljena vsa sredstva. Manipulacije slik, izmišljene študije za 70 milijonov evrov, sage o ukradenih volitvah in aktivacija lastnih medijev, ki bi jim nekateri rekli propagandna trobial. Tiste, ki redno spremljamo politiko tako niti malo ni čudilo, ko je zgoraj omenjena politična grupacija, ob prevzemu oblasti prevzela tudi vojaško metodo boja proti koronavirusu. Iz naftalina so potegnili nekdanjega soborca Jelka Kacina (kar je sicer pri mlajši generaciji in ljudeh, ki se ukvarjajo s komuniciranjem sprožilo salve smeha), začeli uporabljati vojaški žargon in vsa sredstva države (državno upravo, proračun, javno zdravstvo, socialni sistem, represivne organe..) usmerili v divji boj z mikroskopskim sovražnikom. Totalna vojna v imenu reševanja življenj. Pri tem so popolnoma spregledali, da moderne zahodne družbe niso militantne, da so človekove pravice neodtujljive in da strašni sovražnik ni tuja armada temveč mikroskopen organizem, ki zgolj želi reproducirati lastno dedno zasnovo. Temu strašnemu sovražniku je tako popolnoma vseeno za prelete letal v stilu prezgodnjega izliva in 780 milijonske investicije v tanke, pardon, oklepna vozila. Nima želja, ciljev, vrednot, infrastrukture. Se zgolj razmnožuje v primernih gostiteljih.

V drugem valu se je dokončno pokazalo, da vladna totalna vojna proti virusu ni zgolj nespodobna, temveč tudi nesposobna. Najbolj ranljivi umirajo, javne zdravstvene delavke in delavci so na robu izgorelosti, niti pomisliti ne smemo, koliko ljudi bo še umrlo zaradi nedostopnosti javnega zdravstvenega sistema. Ne samo, da je vlada popolnoma kapitulirala pred sovražnikom, ki nima niti lastnega živčnega sistema, kaj šele možganov, temveč je v svoji totalni vojni povzročila tudi številne kolateralne žrtve. Nekatere zavestno, nekatere pa kot rezultat lastne nesposobnosti.

Med kolateralne žrtve, ki jih je vlada storila zavestno lahko štejemo civilno družbo, javni prostor, stroko, pravno državo, kulturo in še bi lahko naštevali. Nekatere zaveste kolateralne žrtve so se vladnih očeh celo spremenile iz kolateralne škode v ‘notranjega sovražnika’, ki zavestno sodeluje z virusom, samo z namenom rušenja vlade in njenega predsednika. Pri tem se vladni teoretiki zarot sploh ne začudijo nad bizarnostjo tovrstnih ugotovitev, temveč svoje umotvore kot čisto resnico prodajajo v informacijskih balončkih na twitterju.

Med nezavestne kolateralne žrtve pa lahko prištejemo vse otroke, ki ne morejo obiskovati šol. Vse, ki jih je trenuten položaj prisilil v jemanje antidepresivov. Vse, ki morajo hkrati opravljati vlogo zaposlenega od doma, informatika, vzdrževalca in pedagoga. Vse, ki so izgubili službo. Vse, ki se sprašujejo kako nahraniti svojo družino. Vse male in srednje podjetnike, ki se sprašujejo kako preživeti nov mesec zaprtja ter ob tem še plačati zaposlene. Vse študente, ki se sprašujejo kako preživeti z 150 evri. Vse mlade, ki vstopajo na trg dela v negotovih okoliščinah in z vse bolj negotovimi oblikami zaposlitev. Da ne omenjamo tudi izgubljenega mednarodnega ugleda Slovenije in njenega položaja v evropski skupnosti.

Ko kritično presodimo vlado z njenimi lastnimi standardi, hitro pridemo do jasnih zaključkov: nespodobnost in nesposobnost. Zapuščina vladne totalne vojne so številne žrtve, ki bi se jim lahko izognili, in številne stiske, ki bi jih lahko in morali preprečiti.

Odgovor na krize, kot jo povzroča covid-19, ne more biti militarizem, ki krizo samo še poglablja in povzroča nove žrtve. Odgovor je lahko samo humanost, solidarnost, spoštovanje, krepitev javnega in zaupanje v znanost. Temelji moderne socialne demokracije.