Kot ministrica za pravosodje sem večkrat opozorila, da ima vsaka izrečena beseda vidnega politika veliko težo. Danes ugotavljam, da bi morala, ne le kot poslanka ali ministrica, temveč tudi kot državljanka, vsakič še bolj glasno opozarjati, katera vedenja so nesprejemljiva za demokracijo. Kako in zakaj so se tako pomnožile neprimerne in žaljive razprave ter komentarji, ki jih lahko spremljamo zadnja leta v naših najvidnejših institucijah, medijih, sploh pa na spletnih omrežjih? Kdaj so se premaknile meje dobrega okusa in je postalo gostilniško klevetanje sprejemljivo za večji del slovenske javnosti? In kako to vpliva na razvoj demokracije in naše 30-letne samostojne države?

Ustava RS opredeljuje načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Bistvo delitve je varovanje pred zlorabo oblasti, do katere bi lahko prišlo, v kolikor bi bila oblast podeljena zgolj enemu organu, torej ločitvi funkcij ter obstoju sistema zavor in ravnovesij med njimi.

Že dalj časa smo lahko opazovali, da Državni zbor kot zakonodajno telo po predvidevanjih postaja pravzaprav podaljšana roka izvršilne veje oblasti, na kar je opozarjal že dolgoletni vodja poslanske skupine SD Miran Potrč. V preteklih letih je v množici zakonov in njihovih sprememb upoštevanje določil Resolucije o normativni dejavnosti in idejam o njeni uzakonitvi zgolj le rdeča lučka, ki sicer utripa tam nekje, a jo je lahko spregledati oziroma jo le birokratsko navidezno izvajati. In tudi zaradi zahteve po večji udeležbi ljudi pri vsebini in v postopkih sprejemanja predpisov potekajo petkovi protesti.

Danes smo priča še koraku dlje… Vlada odločitve, ki bi morale biti sprejete v obliki zakonov v Državnem zboru, sprejema po tekočem traku v svojih odlokih. Torej se je pomen Državnega zbora še bolj minimaliziral. Ko institucije ali posamezniki opozorijo na osnove delovanja pravne države in sprožijo ustrezne postopke, postanejo državni sovražnik št. 1. Po njih se usujejo žalitve ter kritike, ne več le iz ust nekaterih politikov, temveč že tudi iz ust predstojnikov državnih organov, torej tistih, ki naj bi predstavljali stroko, kot je bilo v primeru direktorja NIJZ Milana Kreka proti informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik.

Pričakovala sem odločitev Ustavnega sodišča RS glede t.i. Kanglerjeve parlamentarne preiskave, kjer se politika ukvarja s konkretnim delom sodstva in tožilstva. Že v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sodnega sveta, je Ustavno sodišče v začetku januarja odločilo, da sta tako Zakon o parlamentarni preiskavi kot Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo in da se akt o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij razveljavi, v kolikor se nanaša na pravilnost konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih.

Enako odločitev je Ustavno sodišče sprejelo tudi sedaj v postopku, začetem na pobudo generalnega državnega tožilca in Vrhovnega državnega tožilstva, ter v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Vrhovnega sodišča. Akt o parlamentarni preiskavi se razveljavi, v kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih odločitev ali ravnanj državnih tožilcev, ki sodijo v okvir državnotožilske funkcije, in ugotavljanje odgovornosti državnih tožilcev za take odločitve ali ravnanja.

Načelo delitve oblasti varuje naše temeljne pravice in svoboščine. Tako sodišče ne bo sodilo v interesu države, ki jo predstavlja vsakokratna aktualna oblast. Pravico do neodvisnega sodnika vsebuje tako Splošna deklaracije človekovih pravic kot Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Tudi Sodišče Evropske unije poudarja, da je zahteva po neodvisnosti sodišča del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljna pravica do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava unije in ohranitve skupnih vrednot držav članic.

Zato tudi na tožilstvo ni moč gledati kot na organ, ki bi ga bilo mogoče podrediti izvršilni veji oblasti, ki bi ga v smislu političnih ali strokovnih navodil v konkretnih zadevah lahko usmerjala vlada ali ministrstvo. Državni tožilci so nosilci ustavne funkcije – vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb oziroma kazenskega pregona, katerega cilj je, da se zoper osebe, za katere obstaja utemeljen sum, da so izvršile kaznivo dejanje, začne kazenski postopek in da se jim – če se v sodnem postopku izkaže, da so kaznivo dejanje izvršile in da so zanj odgovorne – izreče ustrezna kazenska sankcija.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost obeh aktov odpraviti v roku enega leta, torej bi sedaj v jesenskem obdobju že morali biti priča poglobljeni debati v hramu demokracije, kako dodatno zaščititi načelo delitve oblasti.

Do odprave ugotovljene nepravilnosti pa bo Ustavno sodišče pristojno za oceno skladnosti akta o odreditvi parlamentarne preiskave v zvezi z ustavno neodvisnostjo tako sodnikov kot državnih tožilcev. Ustavno sodišče je v obdobju aktualne vlade dnevno soočeno s pobudami za začetek presoje ustavnosti vladnih odločitev.

Verjamem, da pripravljavcem obeh predpisov niti na pamet ni prišla situacija, da bi nekateri poslanci predlagali politično preiskavo, ki bi posegala v sveto načelo delitve oblasti in v neodvisnost dela sodstva in tožilstva.

Ne potrebujemo samo ustrezne zakonodaje, potrebujemo tudi predstavnike ljudstva, tako v vladi kot v parlamentu, ki bodo spoštovali načelo delitve oblasti, ki ne bodo predlagali parlamentarnih preiskav, ki bi posegale v neodvisnost sodstva in tožilstva, ki bodo posredovali kandidata za evropska delegirana tožilca, ki se ne bodo sprenevedali, zavajali javnost in odgovornost za svojo neučinkovitost prelagali na druge…