Reformacija je spremenila Evropo, svet in Slovenijo. Ujetost v eno in edino resnico je zamenjala drznost verjeti in delati drugače. Duhovniki, ki so prej s hrbtom molili v oltarje, so se obrnili k ljudem. Nerazumljene latinske molitve so zamenjale ognjevite pridige v mnogoterih jezikih. Razumeti biblijo, sebe in svet ni bilo namenjeno več le bogatim, priviligiranim in mitološko privzdignjenim. Razumeti svet in biti njegov aktivni gradnik je postala ne le zahteva, ampak celo dolžnost. Padale so dogme, odpirale so se brezmejnosti. 

Pravica brati Sveto pismo v svojem jeziku, brez posrednika in interpreta, je svet vrnila k izvorni Kristusovi misli, da smo pred Bogom vsi enaki, vsi bratje in sestre, vsi Njegov narod. Vsak posebej človek, ki bo končno sodbo dočakal brez predsodkov in privilegijev. Vsak sam v svojem odnosu s stvarnikom odgovoren za svojo usodo. Bolj kot devotivne cerkve in velike kupole, ki so segale do neba, so postala pomembna vsakodneva dejanja. Ne le služiti in ubogati, ampak ustvarjati in razumeti zakaj. Reformacija, ki je Slovencem prinesla narodno samozavest za uveljavitev slovenščine kot enega izmed enakopravnih evropskih jezikov, prvo knjigo, predvsem pa spoznanje, da je vse spremenljivo in odvisno le od nas, se je žal končala s Hrenovimi kresovi, na katerih so gorele knjige in drugačno razumevanje sveta. 

Toda duh reformacije, temeljna ideja, da želimo o svoji veri in usodi, zemlji in delu odločati sami in v svojem jeziku, je ostala. Vkoreninjena v slovensko narodno zavest je ostala z nami v vseh velikih preizkušnjah slovenskega naroda. V boju za bregove Soče, svobodni Maribor, izgubljeno Koroško, v partizanskem boju priključeno Primorsko, osvobojene ženske in zatirano delavstvo, v zgodovinski bitki za samostojno, suvereno in neodvisno Slovenijo. Reformacija, ki je prinesla duhovno osvoboditev je zgodovinski obrat, ki zdužuje in na temelju katerega gradimo še danes. Tako kot partizanski boj, tako kot osamosvajanje, tako kot izgradnja lastne države. Ne brez ugovora in ne brez velikih korakov naprej, a žal tudi nazaj. 

Kot so na Hrenovih kresovih gorele prve slovenske knjige, tako 30 let po osamosvojitvi, v dejanjih sedanje oblasti gorijo vrednote osamosvojitve. Vladavina prava, demokratičnost, solidarnost, človekove pravice, enakost vseh pred zakonom in oblastjo. Gorijo v korupcijskih škandalih, gorijo v sovražnem govoru in govorijo v vsakodnevnih izkazovanjih patološke potrebe oblastnikov, da vladajo, kot da nad njimi ni boga in kakor, da jih po koncu ne čaka nobena sodba. Ne božja, ne tista v imenu ljudstva. 

Medtem ko se v posledicah globalnega segrevanja utaplja svet, se slovenski minister za okolje ukvarja z izogibanjem davkov. Medtem ko se bolnišnice dušijo v pomanjkanju medicinskih sester in tehnikov, oblast deli na tujih kreditih osnovane turistične bone. Ne 100 evrov več za trdo delo najbolj zaslužnih za dostopen in kakovosten javni zdravstveni sistem, ampak več tisočevrski dodatki za ljudi, ki morda niso niti hodili na delo, kaj šele opravljali svojega poslanstva preko meja svoje sposobnosti. 

Skoraj miljarda za predvolilne bonbone in še miljarda za orožje. Vse na kredit, vse na dolg otrok, ki zaradi neustavnih omejitev niso smeli v šole in vrtce. Kaj pa solidarnost, kaj pa demokracija, kaj pa odgovornost? Kaj pa 10 božjih zapovedi? Nič. Gorijo grmade vrednot slovenske osamosvojitve. Toda kot Hrenovi kresovi niso pokončali sadov reformacije, tako tudi tri vlade Janeza Janše in njegovih lakajev ne morejo streti pokončnosti, svobodoljubnosti in solidarnosti prebivalcev Slovenije. 

Je že res, da posledic kleptokracije, ki nam vlada danes, ne bo mogoče odpraviti in popraviti zlahka. Toda za novo narodno samozavest, za novo reformacijsko energijo, za drznost misliti, delati in živeti drugače, je včasih treba stopiti v temo. In tu smo danes. V temi pohlepa, egoizma in sebičnosti, iz katere se more in mora roditi reformacijski klic k skupnemu, k skupnosti, k drugačnemu svetu in k solidarni skrbi za sočloveka in okolje. 

Morda je letošnji praznik reformacije zadnji v vrstih tistih, ki so nam dani za razmislek in pripravo. Zadnji v vrstih tistih, ko s stisnjenimi zobmi opazujemo svet, ki je brez pravice in poštenja. Že 31. oktobra 2022 je lahko povsem drugače. Lahko ustavimo zadolževanje za hedonistične izlete in sredstva namenimo v razvoj, znanost in boljši zdravstveni sistem. 

Lahko omejimo porabo in izrabo energije. Lahko investiramo v drugačno prihodnost, lahko pričnemo živeti drugače. Vsi skupaj, organizirani, samozavestni in drzni. Pa bomo? To ve vsak zase. Z vsako vožnjo z dvigalom, z vsako neugasnjeno sijalko, z vsakim neplačanim davkom. Z vsakim vprašanjem lahko pomagam, z vsako minuto predanega dela, z vsakim glasom na volitvah, ki bodo tako ali drugače prišle kot priložnost, da na vrata sedanje družbe nabijemo svojih 95 odločitev, da želimo in bomo živeli drugače. 

Iskrene čestitke ob dnevu reformacije. 

P.S. Dan boja proti okupatorju je pred vrati.