Medtem ko številni na javnomnenjskih lestvicah spremljajo, kdo je najbolj priljubljen politik, drugi z grozo spremljamo razpadanje našega zdravstvenega sistema.

Da je uničevanje javnega zdravstvenega sistema namerno, (zdaj) ni več nobenega dvoma. Še bolj ironično bo, ko bodo sedanji »pogrebniki javnega zdravstva« potem, ko ga izčrpajo, rekli: »Vidite, saj ne deluje. Nimamo druge izbire kot zasebništvo.« In točno tja z vzpostavljanjem vzporednega sistema drvimo.

Ob predstavitvah našega zdravstvenega programa sem večkrat dejal, da so se razpoke v zdravstvenem sistemu nabirale zadnjih 30 let, v epidemiji pa le še povečale in razširile. To, kar se nam pa dogaja sedaj, pa je veliko več kot to. Popolni razpad! Slabo poznavanje sistema, popolna odsotnost upravljalskega vidika, stremljenje k medijski všečnosti in izkoriščanje sindikalnih pretenzij po višjih prejemkih. 

Javno zdravstvo je pojem socialne države, kjer so vsi prebivalci deležni največje možne kakovosti in dostopa (v razumenih rokih) do zdravstvene obravnave (od tukaj naš cilj, da zagotovimo dostop do specialista v 30 dneh). Vsi prebivalci! To ne pomeni, da zasebništva ne sme biti. Nikakor mu ne nasprotujem. Nasprotujem pa zasebništvu na račun javnega zdravstva in na račun javnih sredstev. Zasebno zdravstvo je lahko učinkovito, kakovostno, dostopnejše. Jasno je tudi, da je dražje. Vesel bi bil, da si takšno zdravstvo lahko privoščimo vsi, a si ga žal ne moremo. Kupna moč našega prebivalstva je neprimerno manjša od držav, ki nam jih p(r)odajajo kot zgled.

O epidemiji smo že govorili. Slabo upravljanje, zloraba stroke, netransparentna nabava opreme, izčrpavanje zdravstvenega sistema je le nekaj praks, pa bi lahko naštevali v nedogled. Vidimo tudi, da se je pomembno zmanjšala dostopnost do zdravstvenega sistema in seveda posledično storilnost. Vse to že pušča posledice na zdravju prebivalstva. Število opravljenih storitev se je pri družinskih zdravnikih iz 9.3 miljona v letu 2019 zmanjšalo na zgolj 7.3 milijona v letu 2020. Da ne govorimo o zmanjšanju števila preventivnih obravnav in obiskov na domu. Močno pa so se povečali stiki po telefonu in elektronski pošti (311.000 stikov v letu 2020). Ob tem ne smemo pozabiti na 133.000 prebivalcev, ki imajo urejeno zdravstveno zavarovanje, a si ne morejo izbrati osebnega zdravnika.

V lanskem poslovanju je večina bolnišnic v rdečih številkah. V času epidemije najbolj izstopa UKC Ljubljana. Zdravstveni sistem se bremeni iz dneva v dan. Hitro testiranje na covid-19 nas stane okoli 2 milijona evrov dnevno. Zdravstvena blagajna (ki jo upravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje – ZZZS) v letošnjem letu načrtuje kar 149 milijonov primanjkljaja. K temu dodajmo še povečanje plač medicinskim sestram, dodatna nadomestila bolniških staležev in sedaj še morebiten dodaten dvig plač zdravnikov. Hiter izračun kaže na vsaj 600 milijonov evrov. Vse to gre v breme ZZZS. To z drugimi besedami pomeni, da bo opravljeno  manj zdravstvenih storitev za prebivalce. Bodo pristojni to povedali ljudem? 

Še nekaj let nazaj je bilo všečno govoriti, da je pacient v središču zdravstvenega sistema. V resnici pacient ni v središču, odkar se je v zdravstvu pričela segregacija kadra. Eni so beli, eni modri, eni zeleni, eni vijoličasti. Vsakdo po svoje. Sedaj se borimo zgolj za normative in standarde (ki praviloma nižajo obseg dela in povečujejo maso zaposlenih) in za višje plače. Ključnega upravljalca, torej zdravstvenega menedžmenta, tukaj ni. Od odločevalcev po teh dvigih plač upravičeno pričakujemo, da bo v roku meseca dni vseh 133.000 zavarovancev imelo dostop do osebnega zdravnika.

V času, ko si t. i. »grobarji in izkoriščevalci javnega zdravstvenega sistema« oblačijo nova krzna in sklepajo nova zavezništva za prihodnost, prosim ne pozabite, kdo nas je pripeljal sem. Odgovornosti ne bodo ušli.

Povejte naprej. Izbira obstaja.