Se še kdo spominja afere Russiagate v Združenih državah Amerike, v kateri naj bi Rusija leta 2016 na različne načine pomagala Donaldu Trumpu zmagati na predsedniških volitvah in naj bi tako vplivala na življenjske interese vodilne velesile? Ali kdo spremlja, koliko se je v zadnjih letih povečalo število izgnanih diplomatov iz mnogih držav, zlasti po brutalni agresiji Rusije na Ukrajino? Samo v zadnjem mesecu dni je deset članic Evropske unije zaradi vohunjenja izgnalo 143 ruskih diplomatov. Ta teden so madžarski preiskovalni novinarji razkrili, da so hekerji, povezani z ruskima obveščevalnima službama FSB in GRU, vdrli v informacijski sistem madžarskega ministrstva za zunanje zadeve, spremljali naj bi celo zaupne komunikacije zveze Nato in EU. Orbanova vlada, ki je že več let glavni Putinov zaveznik v Evropski uniji, je medtem vdor ruskih obveščevalcev pred zavezniškimi državami rajši kar prikrila.

Kaj pa Slovenija? Že od marca 2020 ima na oblasti skrajno desno in šovinistično vlado Janeza Janše, ki z napadi na vladavino prava, demokracijo, svobodo medijev in s kršenjem temeljnih človekovih pravic ruši ustavno ureditev in spravlja Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost do druge države. Ravno madžarski oligarhi, povezani z Viktorjem Orbanom, so z večletnim financiranjem propagandnih medijev Slovenske demokratske stranke pomagali Janši na oblast in pripomogli k vzpostavitvi nedemokratičnega režima. Ta bi brez vztrajnega, odločnega in uspešnega odpora civilne družbe, politične opozicije, pravosodja, neodvisnih državnih organov, medijev, novinarjev, protestnikov in mnogih državljanov, že leta 2020 lahko postal lokalna kopija Orbanovega ali Putinovega avtoritarnega režima.  

Ob tem ni nenavadno, da je vlada Janeza Janše na svoji prvi seji med prvim valom epidemije covid-19 politično prevzela vse represivne državne organe, zlasti tajne službe, policijo in vojsko, in v njih začela izvajati politične čistke. Hkrati je z ustanovitvijo nezakonitega “kriznega štaba” razgradila dotedanji sistem vodenja države v primeru vojne ali krize, s čimer je dve leti pred vrnitvijo prave vojne v Evropo spodkopala oziroma opustila obrambne ukrepe države.

Republika Slovenija je te dni dosegla zgodovinsko dno, ko je odpravnik poslov v Ukrajini, ki ga je Janševa vlada iz predvolilnih razlogov napotila v Kijev, umaknil zastavo z zgradbe slovenskega veleposlaništva in s tem prekršil mednarodne konvencije, slovenske zakone in hudo osramotil državo.

Le kako je Slovenija lahko potonila do tako globokega dna? Le zakaj je v zadnjih tridesetih letih, do izbruha ponovne vojne v Evropi, ko znova postajajo pomembne prehranska, energetska, finančna in druga samooskrba in samozadostnost, Slovenija razprodala ali izgubila nacionalnega letalskega prevoznika in osrednje letališče, edinega ladjarja, skoraj vse banke, velik del prehrambene in lesarske industrije, majhno ribiško floto, odlične jeklarne in še več pomembnih gospodarskih panog, ki predstavljajo temeljni gospodarski interes države in njenega prebivalstva? Zakaj ima Slovenska vojska po tridesetih letih investicij v obrambo, skupaj vrednih več milijard evrov, v času ponovne vojne v Evropi zgolj okoli 2000 za boj sposobnih navadnih vojakov? Le zakaj je v pogajanjih o pomorski razmejitvi položaj Slovenije iz leta v leto slabši? 

Več kot očitno je, da so v zadnjih tridesetih letih slovenski odločevalci, nekateri pod vplivom tujih držav, mnogi pa bolj zaradi naivnosti ali neznanja, pozabili na nacionalni interes. To je sicer pojem, ki je v času “pivovarske vojne” in vala privatizacije v času prve Janševe vlade v slovenski javnosti pridobil slabšalen prizvok. Toda že v 16. in 17. stoletju sta ga v zahodnem svetu v ospredje postavila Niccolo Machiavelli in kardinal Richelieu in v mednarodnih odnosih ostaja pomemben dejavnik do današnjih dni. O njem sem veliko slišal v zaupnih predavanjih najvišjih generalov in drugih visokih odločevalcev kot slušatelj francoskega Inštituta naprednih študij nacionalne obrambe, na katerega so me dvakrat povabili kot novinarja, ki je v Sloveniji vrsto let pokrival nacionalno varnost, obrambo in delo tajnih služb. Kot zgodovinska zamudnica, program Zedinjene Slovenije se je namreč pojavil šele v 19. stoletju, se mora Slovenija še marsičesa naučiti oziroma obnoviti znanje iz časa socialistične Jugoslavije, ko so njen nacionalni interes njene takratne elite znale varovati, vsem preprekam, stranpotem in tragičnemu vojnemu razpadu federacije navkljub. Naj povzamem, kaj naj bi nacionalni interes dejansko pomenil: to je javni interes neke države in njenega prebivalstva, izražen navzven, do drugih držav v mednarodnem okolju. 

Zakaj je Slovenija v tridesetih letih neodvisnosti tako potonila in razprodala svojo gospodarsko substanco? Zakaj ni ustvarila močne gospodarske baze, ki bi delovala za dobro večine, ali vsaj nekaj močnih pokojninskih skladov, ki bi upravljali s premoženjem v dolgoročno korist večine? Odgovor je enostaven – odločevalci so v zadnjih desetletjih očitno pozabili na nacionalni interes. Ta nacionalni interes je jedro koncepta nacionalne varnosti. Ker je država varna, kadar varuje in uresničuje svoje nacionalne interese, pa naj bo to varovanje miru in njena obramba, realizacija priložnosti, odpravljanje tveganj, oskrba s kritičnimi surovinami ali ohranjanje slovenske kulture. Vse to je nacionalna varnost.

Za varovanje nacionalnega interesa povsod po svetu obstajajo posebne institucije, namenjene zaščiti političnih, varnostnih, gospodarskih, znanstvenih, kulturnih in drugih interesov države. Tem institucijam rečemo obveščevalne in varnostne službe. Morda moramo tudi v delu, strukturi in organiziranosti obveščevalnih in varnostnih služb poiskati odgovor na vprašanje, zakaj smo priča nazadovanju. Za razliko od večine primerljivih demokratičnih držav v Evropi, Slovenija namreč še vedno nima ločene obveščevalne in varnostne oziroma protiobveščevalne dejavnosti. 

Zakaj je to pomembno? Že dolga desetletja je v mednarodnem okolju jasno in običajno, da obveščevalci vohunijo v tujini, pripadniki varnostnih služb varujejo državo in prebivalce, protiobveščevalci pa lovijo tuje vohune, ki uveljavljajo nacionalne interese tujih držav in interese nedržavnih akterjev na domačem ozemlju.

V Sloveniji so te dejavnosti od leta 1991 združene tako v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova) kot v obrambni Obveščevalno-varnostni službi (OVS). Si ob tem kdo predstavlja hipotetični primer, da bi zaposleni v Sovi ali OVS obvestili svojega direktorja, da so v lastnih vrstah odkrili tujega vohuna, sam pa bi moral o tem obvestiti vrh vlade, s čimer bi hkrati obelodanil svoje slabo delo, saj je odgovoren za obe dejavnosti? Verjetno bi zadevo rajši prikril pod preprogo in nadaljeval do konca mandata. Še hujše bi bilo, če bi bil denimo član vlade nekdo, ki bi dejansko delal za interese tuje države, ki bi recimo o njem hranila obremenjujoče dokumente in bi ga lahko izsiljevala. Zato ne preseneča, da od leta 1991 dalje s strani pristojnih organov ni bil javno razkrit ali izgnan še noben tuj vohun. Vohuni pa seveda vohunijo tudi v Sloveniji, tako kot povsod v svetu. Vedno in vsak dan.

Temu ignoriranju zaščite nacionalnih interesov je danes primerna varnost v državi, njena preskrbljenost s strateško pomembnimi dobrinami in energenti. Ali drugače: zato lahko danes  tarnamo zaradi razprodaje celotnih gospodarskih panog, velike ranljivosti zaradi šokov v dobavnih verigah, visoke stopnje korupcije,v zadnjih letih pa tudi načrtnega spreminjanja ustavne ureditve in podrejanja sosednji državi.

Da bi Slovenija postala resnično suverena, neodvisna in demokratična država, odporna na zunanje šoke, mora torej nujno ločiti obveščevalno in varnostno dejavnost. Zato potrebuje obveščevalno agencijo, katere poslanstvo bo obveščevalno delovanje v tujini, in ločeno varnostno oziroma protiobveščevalno službo, ki bo s policijskimi pooblastili, kot imajo to urejeno v tujini, pod strogim parlamentarnim, vladnim in pravosodnim nadzorom, uresničevala svoje poslanstvo varovanja nacionalnih interesov, varovala državo in ljudi ter onemogočala  tiste, ki delujejo proti njenim interesom. Le tako bodo lahko resnično uveljavljeni varnostni, politični in gospodarski interesi Slovenije ter njenih državljank in državljanov.

Brez te velike spremembe se utegne dosedanjih trideset let razprodaje in nazadovanja Slovenije na mnogih področjih nadaljevati. 

Za uresničevanje nacionalnega interesa in nacionalne varnosti, torej javnega interesa prebivalk in prebivalcev Slovenije, torejza zagotavljanje kakovostnih javnih storitev, kot so odlično zdravstvo, šolstvo, infrastruktura in drugo, inovativna in prodorna podjetja s sedežem v Sloveniji, delovna mesta z visoko dodano vrednostjo in mnogo več, pa bo odslej treba delati drugače. Na vseh ravneh in vsak dan.