Ali prostovoljno gasilstvo kliče na pomoč?

Zdi se, da se Slovenija včasih ne zaveda, da imamo eno največjih bogastev civiliziranega sveta: organizirano prostovoljno gasilstvo, ki mu ni para. To ‘bogastvo’ se nam vedno bolj kaže na številnih intervencijah, ko prostovoljni gasilke in gasilci nesebično brez pomislekov in strahu oddrvijo pomagat vsem. Zadnja takšna solidarnost se je pokazala ob požarih na Krasu, ko je celotni svet spremljal dogajanje v Sloveniji in poročila o izjemnih dosežkih prostovoljnega gasilstva ter vseh drugih, domačih in tujih sil, ki so skupaj ukrotili ognjene zublje, kot jih še pri nas nismo videli in zavarovali vse domove na našem Krasu.

Gasilstvo ima pri nas bogato tradicijo. Vsi pa jo moramo negovati in ohranjati še naprej. Včasih se zazdi, da država, kljub dobrim nameram, ne zna odgovoriti na potrebe prostovoljnih gasilskih društev. Še predem se dotaknemo krovnega zakonskega akta o gasilstvu, vam želim podati še zgodovinski aspekt in osebno izkušnjo.

Ogenj in nesreča nikoli ne počivajo. Tega so se zavedali že v starem Egiptu, kar pričajo zapisi na papirusu, kako pristopit k gašenju. Medtem so v starem Rimu za časa prvega triumvirata šli še dalje, ko so »podjetniško« ustanovili zasebna društva, ki so delovala po principu: plačaj dobro ceno oz. pogori. Prve zametke straž je ukazal frankovski cesar Karel Veliki, ki je leta 803 izdal odredbo o Nočnih stražah. Na slovenskem oz. takratni Avstro-Ogrski je delovanje društev in političnih društev bilo uzakonjeno leta 1867, prvo društvo pa je nastalo v Metliki, ki se danes lahko ponosno ponaša z več kot 150. letno tradicijo.

Slovenija se danes lahko pohvali, da ima vedno na razpolago več kot tisoč gasilskih društev z nekaj več kot 160 tisoč člani, ko so v svetovnem merilu najbolje organizirani. Vse na prostovoljni bazi. Zadnja leta imam čast, da kot predsednik vodim Prostovoljno gasilsko društvo Dolič v moji rodni vasi, ki bo letos slavnostno slavilo 90. letnico nastanka.

Ali je potrebno, da država takšno bogastvo neguje in ga ohranja? Upam, da je to za vse le retorično vprašanje. Zaplete se pa v vprašanju na kakšen način. Menim, da je Zakon o gasilstvu in notranji akti posameznih gasilskih društev, katerim smo gasilci zavezani, prvo kar moramo spoštovati. Zato priznam, da nas je vse začudila vest o napovedanih finančnih nagradah ob intervencijah, ki je prostovoljni gasilke in gasilci ne moremo sprejeti, saj naše delovanje temelji na prostovoljstvu.

Noben izmed pripadnikov prostovoljnih društev ni bil na Krasu zaradi denarja. Čisto vsak se zaveda svoje dolžnosti in klica pomoči potrebnim. To je v nas. Kjer je nevarnost, kjer je potrebna pomoč – tja gremo. Za naše domove in naše sodržavljane. Tako čutimo, takšni smo in bomo.

Je gasilstvo brez težav? Seveda ni. Na prvem mestu je naloga politike, da pripravi ureditev, da bodo delodajalci člane in članice gasilskih društev ob klicu na pomoč lažje in brez zadržkov spustili na intervencijo, kar se je v preteklem obdobju največkrat pokazalo kot glavna težava. Naloga države tako je, da uredi pravni okvir in tudi ob vseh intervencijah povrne stroške, ki so nastali z uničeno opremo in ne smemo pozabiti, da je vsaka investicija v gasilsko cev, avto ali kakršnokoli gasilsko opremo investicija, da bodo operativne gasilke in gasilci varneje in boljše reševali, gasili in pomagali. Vsem.

Gasilstvo ni ideološko vprašanje. Gasilstvo je način življenja. Če ga želimo obdržati v takšni oziroma še boljši kondiciji in strukturi, je potrebno drugače pristopiti. Ideje o ekonomskih prijemih v zadnjem obdobju ne bodo dobro vplivali na to našo lepo tradicijo.

Vsak izmed nas gasilcev se zaveda, da se pomoči in solidarnosti ne da kupiti. To smo pripravljeni braniti do konca.

Z gasilskim pozdravom, na pomoč!