Tudi, ko bo epidemija za nami, ne pozabimo na pomen javnega zdravstva

Epidemija je v vseh merilih, svetovnem in domačem, razgalila uspešne in manj uspešne primere vodenja zdravstvenih sistemov in državnih politik. Med slednje se žal uvrščamo tudi mi. Vsi smo z grozo spremljali nove primere okužb, polnjenja bolnišnic in številne smrti. V tem merilu, v odstotkih, smo na samem vrhu sveta. Danes pod vplivom pandemske izčrpanosti postajamo vse bolj apatični, prehitro se navajamo na novo normalnost, v ozadju katere pa niso samo številke pač pa ljudje. Nam je vseeno, da nas je zapustilo toliko starejših svojcev, ki bi lahko bili z nami še dolgo časa? Očitek, da smo izvedli tako imenovani gerontocid se zdi upravičen.

Kaj se je zgodilo od prvega vala epidemije do drugega? Kaj smo storili? Smo se primerno pripravili? Smo pripravili dovolj bolnišničnih kapacitet? Morda pripravili jasen načrt ukrepanja v domovih starejših občanov?

Sleherniku je jasno, da ukrepanje za zajezitev epidemije ni bilo ustrezno, kar potrjujejo tudi dnevne številke novih okužb, dnevno pa smo tudi, preko medijev seznanjeni z novimi nepravilnostmi – naj bo to nabava zaščitnih mask, ventilatorjev ali hitrih testov. Vse to pa spremljajo dejavnosti, ki nimajo z zajezitvijo epidemije nobene povezave – imenovanje funkcionarjev, ki so usmerjeni v privatizacijo zdravstvenega sistema, kot ena izmed teh.

Nadalje, so se pristojni ukvarjali še s čim drugim kot s postranskimi zaslužki? So! Poglejmo si na primer, neprimerno in militantno komuniciranje z lastnimi državljani, neprestano spreminjanje ukrepov, katerim je nemogoče slediti, nespoštovanje in kršenje vladnih odlokov tistih, ki bi morali voditi z zgledom ipd. Epidemija v Sloveniji se je izkoristila za spreminjanje družbenega sistema, obračunavanje z drugače mislečimi, napade na medije, kulturo, pravno državo, nevladne organizacije … Gre pri vsem tem res za reševanje človeških življenj ali za oblast?

Dejstvo je, da nam po takšnem upravljanju države ostane zamajan ali spremenjen družbeni sistem, še močnejši razkol med državljani in dolgovi, katere bodo odplačevali še naši vnuki.

V nekaterih državah, kjer prevladuje zasebno zdravstvo so nacionalizirali bolnišnice, da so lahko zagotovili oskrbo za vse pomoči potrebne. Največje breme obvladovanja epidemije pri nas, je na svoja ramena prevzel zdravstveni sistem, ki pa se je navkljub vsem obremenitvam in dolgem trajanju epidemije izkazal za uspešnega, tudi v svetovnem merilu. Epidemija je razkrila, da naš zdravstveni sistem, po eni strani z organizacijo in nadčloveškimi napori zdravstvenih delavcev vsakemu, ki potrebuje pomoč, to pomoč tudi ponudi, po drugi strani pa se je zaradi popolne usmerjenosti v obvladovanje epidemije, resno omejil dostop do le-tega, kar pa bo imelo dolgoročne posledice na zdravje prebivalstva.

Menim, da je zasnova našega zdravstvenega sistema ena najbolj ustreznih in za prihodnost potrebnih družbenih podsistemov. Kljub temu da se že dolgo soočamo s težavami (ki se zaradi neukrepanja z leti samo kopičijo) nisem prepričan, da potrebujemo reformo zdravstvenega sistema, na takšen način kot se to pogosto omenja. Reforma namreč pogosto pomeni zasuk v nasprotno smer ali postavitev nekaj popolnoma novega. Kar potrebujemo je resna posodobitev že obstoječega javnega zdravstvenega sistema, odpravo anomalij znotraj le-tega in pripravo zdravstvenega sistema na čas, ki prihaja.

Ključne izzive tako vidim na dveh področjih. Kot prvo, na področju financiranja, saj za zdravstvo namenjamo občutno manj sredstev kot nam primerljive države. In drugo – boljša organizacija zdravstvenega sistema. Dodatne izboljšave so potrebne tudi pri prenovi mreže zdravstvenih izvajalcev, pri usposabljanju in nagrajevanju zdravstvenih delavcev, pri managementu zdravstvenih zavodov, ki potrebuje več orodij za vodenje itd.

Poleg vsega zapisanega pa je ključna integriteta vodilnih kadrov pri nabavah zdravstvenega materiala, storitev in gradnje. Tu bi morala veljati ničelna toleranca do korupcije. Prvo vodilo in naša namera, pri soočanju s temi izzivi, mora biti odgovornost ravnanja z celotnim družbenim sistemom, kot da je naš lasten, zaseben.

Krize imajo eno dobro lastnost: izostrijo resnično sliko. Če smo kdaj prepoznali, kako pomemben je učinkovit javni zdravstveni sistem, smo to prepoznali sedaj, ko nam vladajo izredne razmere hkrati pa je to tudi priložnost za celotno družbo, da zdravje, kot največjo vrednoto vedno postavi na prvo mesto. Ne pozabimo tega tudi takrat, ko se epidemija konča.