Dan upora proti okupatorju prikazuje tudi naša prizadevanja za nov, boljši in pravičnejši svet

Tovarišice in tovariši lepo pozdravljeni!

Posebej lep pozdrav članicam in članom Zveze borcev, predstavnikom veteranskih organizacij in vsem predstavnikom občin Slov. Konjice, Zreče in Vitanje, ki skupaj z zvezo borcev pripravljajo današnjo prireditev.

Lepo vas je videti v tako velikem številu tukaj na Tolstem vrhu pred Pustovo hišo na današnji državni praznik Dan upora proti okupatorju.

Zahvala, da se lahko vsako leto zbiramo tukaj, pred spominski hiši Milenka Kneževiča oziroma »Pustovo hišo«, kot ji pravimo, gre sestram Ratej, ki so domačijo leta 1981 poklonile Občini Slovenske Konjice z namenom, da zveza borcev v njej uredi muzej NOB.

Ter seveda domačinom, ki ste za hišo skrbeli in v njej tudi uredili etnografski muzej. Zato moramo za hišo tudi danes ustrezno skrbeti in nanjo kot pomembno kulturno dediščino tudi paziti.

S tem kot praznujemo obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda se velja spomniti, da so tudi tukaj bile sledi 2. svetovne vojne, vse od partizanskih kurirjev do tega, da je v Pustovi hiši, umrl komandant Bračičeve brigade Milenko Knežević.

Ustanovitev OF nas je s partizanskim bojem in uporom Slovenk in Slovence iz naroda hlapcev preobrazila v narod junakov.

In nas z zlatimi črkami zapisala med zmagovite narode druge svetovne vojne – in s tem na pravo stran zgodovine.

V letošnjem letu se spominjamo enega največji oseb Osvobodilnega boja – legendarnega partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha.

Njegove besede:

Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,

toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Na najlepši možni način opisujejo upor in borbo slovenskih partizanov. Opisujejo žrtev in boj za lepši, pravičnejši jutri.

Kajuhovo leto sicer praznujemo letos in ne lani, ko smo praznovali 100. obletnico Kajuhovega rojstva.

Prejšnja vlada, preprosto ni želela praznovati Kajuhovega rojstva.

Zato se letos spominjamo 79. obletnico Kajuhove smrti, ki se ja s svojo uporno partizansko poezijo za večno zapisal v kolektivno zavest Slovencev.

Tovarstna dejanja, ko se prejšnja vlada oz. bolje rečeno prejšnji režim simbolno ni želel spomniti na Kajuhovo rojstvo je primer razdvajanja slovenske družbe, ki ni potreben. Ne samo da ni bil potreben, to je bila napaka in takšno razdvajanja ljudi je nesprejemjivo in obsojanja vredno.

Dan upora proti okupatorju prikazuje tudi naša prizadevanja za nov, boljši in pravičnejši svet. Prikazuje borbo, da se razbije krivičnosti sveta in borbo za družbo, kjer bosta vladala pravičnost in solidarnost. Da lahko živimo pod svobodnim soncem.

A zgolj življenje pod svobodnim soncem samo po sebi ni in ne sme biti dovolj. Vsi, ki negujemo tradicijo in vrednoto upora se moramo – že od francoske revolucije dalje – boriti tako za svobodo, kot tudi za bratstvo in enakost.

Vprašanjmo se, zakaj sploh praznujemo praznike kot je današnji?

Zakaj se spominjamo upora?

Ker brez poznavanja zgodovine vsi skupaj nimamo prihodnosti.

Zato, ker če ne vemo od kje smo prišli, ne moremo vedeti kam gremo.

In ker čeprav so zgodovinska dejstva jasna, si nekateri še vedno prizadevajo za enačenje častnega dejanja upora proti okupatorju z zavržno kolaboracijo. Tega ne smemo dopustiti.

Naše sporočilo danes tukaj mora biti jasno … upor nad nacifašizmom, to pogumno in ponosno dejanje slovenskih partizank in partizanov pripada celotnemu slovenskemu narodu, ki je zato zapisan med zmagovite zaveznike in zmagovalce 2. svetovne vojne ob bok Združenim državam Amerike, Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi.

Enako kot osvoboditev ne smemo dopustiti, da si ena politična opcija poskuša prisvojiti slovensko osamosvojitev.

Tako upor leta 1941, osvoboditev leta 1945, kot osamosvojitev leta 1991 pripada vsem, ne le tej ali oni politični opciji.

Današnji govor ob dnevu upora proti okupatorju žal ne more miniti brez, da tukaj ponovno – podobno kot lani – spregovorimo tudi o aktualni vojni v Ukrajini.

Sporočilo celotnega sveta, od Washingotona, Londona, Bruslja do Pekinga ter tudi od tukaj iz Tolstega vrha v vrhove ruske države v Kremelj več kot eno leto po začetku te zločinske vojne bi moralo biti jasno in enotno …

Nehajte z agresijo. Pojdite domov. Umakniti svoje vojake. Prenehajte z mobilizacijo. Nehajte pošiljati nedolžne mlade može v smrt.

V Sloveniji sicer imamo srečo, da je spomin na vojno na naših tleh že daleč. Vendar to ne pomeni, da se ne soočamo z drugimi izzivi, ki zahtevajo našo kolektivno akcijo. Ves svet se danes sooča z inflacijo in draginjo. Žal tudi Slovenija tu ni izjema.

Zato bodimo solidarni drug z drugim, bodimo bratu brat. Pomagajmo svojim sosedom in skupaj naredimo vse v naši moči, da se upremo poslabšanju socialnega položaja naših prijateljev, znancev in sokrajanov.

Spoštovane in spoštovani,

vsakoletni dan upora proti okupatorju je priložnost, da se spomnimo česa nočemo. Proti čemu se splača boriti.

Le čez nekaj dni pa bomo praznovali 1. maj – mednarodni praznik dela – dan, ko praznujemo pridobitve delavskega razreda in s tem družbenega napredka. Zato so ti prvomajski dnevi med seboj zgodovinsko prepleteni, od dneva upora, vse tja do 9. maja kot praznujemo Dan zmage in Dan Evrope.

Iskrene čestitke za današnji državni praznik in hvala vsem, ki ste se zbrali na Tolstem vrhu.

In ne pozabite:

Smrt fašizmu in svobodo narodu!