Pred Donaldom Trumpom je vrnitev v Belo hišo. Kot predsedniku, ki je vmes izgubil ene volitve, je to pred njim uspelo samo Groverju Clevelandu leta 1893. Skoraj deset let po tem, ko se je Trump zapeljal po svojih zlatih tekočih stopnicah in začel svojo politično pot, mu je uspel nov veliki met: ponovno bo postal ameriški predsednik, čeprav ga je velik del javnosti in medijev že velikokrat odpisal. Napad njegovih privržencev na ameriški Kapitol, kazenska obsodba in še bi lahko naštevali – vse to očitno ni odbilo njegovih privržencev, gibanja Make America Great Again.
Trumpu je uspelo preoblikovati ameriško politično krajino. Modri zid tradicionalnih demokratskih zveznih držav enako kot leta 2016 ni zdržal; kot so številni pravilno napovedali, je volitve odločila Pensilvanija. Nekdanji zanesljivi volivci demokratov iz delavskih okrožij, predvsem pa manj izobraženi beli moški so v milijarderju iz New Yorka našli svoj protestniški glas. Glas upora proti celotnemu političnemu razredu in glas nezadovoljstva s svojim materialnim stanjem. Trump je njihov odrešenik, ki je zanje in za Ameriko preživel poskus atentata. Bolj kot “skrb za demokracijo”, o čemer so govorili demokrati, se jih je očitno dotaknilo ekonomsko populistično sporočilo, ki je nagovarjalo tegobe visoke inflacije in nedostopnosti ameriških sanj z lastništvom hiške z belo ograjo v predmestju. V koktajl svojih sporočil je Trump dodal tudi odgovor na vprašanje, kdo je kriv za vse težave: nezakoniti priseljenci, za katere Trump pravi, da jih čakajo množične deportacije. Ne smemo pa pozabiti niti na raznovrstne teorije zarote, najbolje jih pooseblja Robert F. Kennedy, ki ga v zameno za odstop od kandidature čaka zanimiv položaj v naslednji administraciji, zaradi katerega nas zna še vse zelo boleti glava.
Zelo očitno je tudi, da so tradicionalni mediji izgubili odločilni vpliv na volilno telo. Bolj kot mediji so odločila družbena omrežja, kjer je Trump našel izrednega zaveznika v najbogatejšem Zemljanu in lastniku nekdanjega Twitterja Elonu Musku, ki je v podporo Trumpu v kampanji dobesedno delil čeke za milijon dolarjev.
Poraz aktualne podpredsednice Kamale Harris gre pripisati tudi nepopularnosti predsednika Joeja Bidna. Neposrečena je bila tudi njena kampanja, za katero je stal velik del političnega razreda, vključno s starimi obrazi republikanske stranke tipa Liz Cheney, hčerke arhitekta ameriške vojne v Iraku, ter številnimi glasbenimi in holivudskimi zvezdniki, ki jih del javnosti očitno vidi kot del vladajočega razreda, odtujenega od tegob “navadnih ljudi”.
Igranje delavca v McDonaldsu, vožnja smetarskega vozila ter preprosta (in tudi sovražna) retorika Donalda Trumpa so naleteli na bolj plodna tla. Jezni beli moški (s pomočjo večje podpore dela latino populacije) so ponovno pokazali svoj prezir do političnih elit in tudi preglasovali ženske, ki se ne želijo odpovedati pravici do lastnega odločanja o svojem telesu. Hkrati je sedaj jasno (po vojni je pač lahko biti general), da bi bili demokrati morali prej razmisliti o menjavi predsednika Bidna. Svojim volivcem bi morali omogočiti izbiro demokratskega kandidata na letošnjih volitvah, namesto da so za ta naziv dobesedno okronali Harris.
Če bi mandat Kamale Harris pomenil nekakšen četrti mandat Obamovih demokratov, pa je pot v novi Trumpov mandat mnogo večja neznanka. Najbolj zaskrbljeni so danes v Kijevu, saj se bo Ukrajina brez ameriške podpore težko obranila pred rusko agresijo. Zagotovo pa se je nasmeh naslikal na obraz izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju, ki je prav na dan ameriških volitev (naključje?) odstavil svojega obrambnega ministra. Izrael bo imel namreč v Trumpu še bolj zagretega zagovornika.
Čaka nas obdobje nestabilnosti, v katerem ZDA ne bodo predvidljiv zaveznik. Ideje o carinah, ekonomskih vojnah in protekcionizmu nas znajo pošteno udariti po denarnicah. Politična nekorektnost bo dokončno dobila svojo domovinsko pravico in po Trumpu bodo zagon dobili številni desni populisti in samodržci (na čakanju) v Evropi, žal tudi v Sloveniji. Republikanska stranka, kot smo jo poznali, ne obstaja več; kulturna vojna, protekcionizem in delitve bodo še bolj postali del našega vsakdana.
Tudi demokrati se bodo morali resno zamisliti, kaj delajo narobe; upam, da ne bodo (zgolj) ugotovili, da ZDA (žal) očitno še niso zrele za predsednico. Svetovalec bivšega predsednika Billa Clintona je pred leti zapisal: “It’s the economy, stupid” (Za ekonomijo gre, butec). Vendar če potem ko imaš štiri leta v rokah škarje in platno, šele v volilni kampanji začneš obljubljati rešitve za stanovanjsko krizo in previsoke cene dobrin, ni samo prepozno, tudi kredibilno ni. Zanimivo bo videti, kako bo sedaj vse to čez noč “brez težav” rešil Donald Trump, kot je obljubil.
Ima pa Slovenija sedaj vendarle popravni izpit za “enkratno” priložnost. Prva dama v Beli hiši bo ponovno Slovenka Melania Trump. V prvem Trumpovem mandatu tega naša politika ni znala izkoristiti, čeprav obstajajo številna področja, kjer nam bi lahko tovrstni dostop skozi stranska vrata Bele hiše še kako koristil. In v časih, ki prihajajo, bomo morali znati izkoristiti vse priložnosti, ki so nam na voljo.
Ministrica Katič nagovorila Forum o finančni in gospodarski kriminaliteti 
