Vse od konca vojaške diktature leta 1974 do globalne finančne in gospodarske krize sta politiko v Grčiji vodili dve politični stranki: socialdemokratski PASOK ali konservativna Nova demokracija. A situacija se je leta 2015 v luči globokih finančnih in socialnih nemirov, ki so pretresali Grčijo, drastično spremenila. Stranka PASOK, ki je dolga desetletja igrala eno ključnih vlog v grški družbi, je na volitvah doživela boleč poraz in bila odvržena na politično margino, kjer životari še danes. Zamenjala jo je sicer levičarska Siriza, ki je danes tudi sama v opoziciji, Grčijo pa ponovno vodi Nova demokracija. 

Zaton socialdemokracije v Grčiji so v političnih in politoloških krogih poimenovali pasokizacija (ang. Pasokification). Vendar (žal) nikakor ne gre za osamljen primer v Evropi, saj se z izrazom opisuje vedno slabši volilni rezultat in širši zaton levosredinskih in tretjepotaških socialdemokratskih strank v Evropi, ki so leta 2015 dosegle najnižji delež podpore v več kot 70 letih. Benoît Hamon, predsedniški kandidat francoskih socialistov, je leta 2017 na volitvah dosegel zgolj peto mesto s pičlimi 6,4 % glasov. To je bil daleč najslabši rezultat te stranke v času pete francoske republike. Nizozemski socialdemokrati so leta 2017 na volitvah izgubili 29 od svojih 38 poslanskih mest. Število poslanskih mest britanskih laburistov se z izjemo leta 2017 zmanjšuje na vseh volitvah, odkar je Tony Blair prvič postal premier. Švedski socialdemokrati so bili sicer na zadnjih volitvah relativni zmagovalci in so sestavili manjšinsko vlado. A dosegli so »le« 28,3 % podpore, kar je njihov najslabši volilni rezultat po letu 1911 (na volitvah leta 1994 so dosegli celo 45,2 % glasov). 

Tudi socialdemokratom v naši soseščini ne kaže nič kaj dobro. Na Hrvaškem je SDP po javnomnenjski podpori po nekaterih anketah šele na tretjem mestu – daleč za HDZ, prehiteva pa jih tudi zeleno-leva platforma Možemo, ki je močno zmagala na lokalnih volitvah v Zagrebu in ima sedaj izjemno priložnost, da v praksi doseže izvedbo predlaganih politik. Na Madžarskem so socialdemokrati v času Orbana omejeni na izredno malo sedežev v parlamentu in svojo priložnost iščejo v širokem povezovanju protiorbanovske opozicije. V Avstriji SPÖ nikakor ne najde odgovora na priljubljenost desničarskega populista Sebastiana Kurza. 

Glede na vse navedeno je še kako pomenljiv podatek, da so leta 2000 socialdemokratske stranke sestavljale 10 od 15 vlad takratnih držav članic Evropske unije in da je danes med evropskimi voditelji v Evropskem svetu le šest socialistov in socialdemokratov (članov krovne evropske stranke PES), kar je manj, kot je tam liberalcev ali članov Evropske ljudske stranke.

A kljub temu se kaže luč na koncu tunela. Nizozemski socialdemokrati so na čelu s sedanjim podpredsednikom Evropske komisije Fransom Timmermansom na evropskih volitvah 2019 zmagali. Potem ko so najprej uspeli sestaviti manjšinsko vlado, so španski socialisti zmagali na zadnjih volitvah in sestavili koalicijsko vlado z levičarskim gibanjem Unidas Podemos. Tudi na Portugalskem v povezavi z zelenimi in levimi strankami socialisti uspešno vodijo vlado in beležijo zmagovit volilni rezultat. Socialna demokracija je še vedno zelo močna in dobro organizirana na severu Evrope. 

In potem je tukaj Nemčija. SPD je najstarejša socialdemokratska stranka na svetu z bogato, pestro in izredno zanimivo zgodovino. Nemško vlado so v SPD nazadnje vodili v času Gerharda Schröderja, od leta 2005 naprej pa so kar trikrat oblikovali t. i. »veliko koalicijo« s CDU/CSU Angele Merkel in tako sodelovali v treh od njenih štirih vlad v zadnjih 16 letih. Pred časom je kazalo, da SPD prvič po drugi svetovni vojni ne bo ena od dveh vodilnih nemških strank na zvezni ravni, saj so po številnih anketah ob CDU/CSU močno vodili Zeleni. Izredno slab rezultat so socialdemokrati zabeležili tudi na evropskih volitvah 2019, ko so zasedli šele tretje mesto. Zato jim napovedi za letošnje volitve, na katerih Angela Merkel prvič po 16 letih ne bo nastopila kot kandidatka za kanclerko, niso dobro kazale. A predvolilno dogajanje se je v zadnjih tednih v Nemčiji močno spremenilo. Po več napakah največjih tekmecev – kanclerskega kandidata CDU/CSU Armina Lascheta in Annalene Baerbock, kanclerske kandidatke Zelenih – SPD že nekaj tednov beleži stabilno rast podpore in trenutno celo vodi v anketah. To dokazuje tudi, kako izjemno nestabilno je javno mnenje dandanes in kako hitro se lahko spremenijo politične preference ljudi. 

Ob spodrsljajih vodilnih kandidatov gre rast podpore SPD pripisati tudi njihovemu kanclerskemu kandidatu, sedanjemu vicekanclerju in finančnemu ministru Olafu Scholzu. V tekmi za kanclerja se kaže kot varna, preverjena in stabilna izbira za Nemčijo po 16 letih Angele Merkel. SPD je kot tradicionalna stranka na temelju dobrih anket ob vedno močni organizaciji uspela ujeti val podpore javnosti in sedaj uspešno mobilizira volilno telo. Nemci so poleg tega večinoma ocenili, da se je tudi na zadnjem soočenju najbolje odrezal prav Scholz. 

Hkrati velja poudariti, da je prav Scholz, ki znotraj SPD sicer velja za zmernega in sredinskega politika in je celo izgubil volitve za voditelja stranke, kot finančni minister letos izvedel nekaj izredno pomembnih potez. Najpomembnejši je bil vsekakor odstop od doktrine fiskalne zavore oz. schwarze Null v luči boja proti epidemiji. Prelom s politiko varčevalnih ukrepov (t. i. austerity) v času krize je nekaj, kar so v prejšnji finančni in gospodarski krizi želele storiti že nekatere druge evropske države, vendar je takratni finančni minister Wolfgang Schäuble iz CDU/CSU temu ostro nasprotoval. Takrat je Nemčija nasprotovala tudi skupnemu evropskemu zadolževanju v obliki evroobveznic, kar je med drugim zagovarjal kratkotrajni Sirizin finančni minister Varufakis. Ob tem se velja spomniti na izvor izraza pasokizacija; proces je bil med drugim tudi posledica nasprotovanja ukrepom, ki se nemoteno implementirajo v tokratni krizi. In če se Evropska unija v zadnji finančni in gospodarski krizi ni znala upreti neoliberalnemu washingtonskemu konsenzu, ji je z odzivom na epidemijo koronavirusa to uspelo. Zasluge za to gre nedvomno pripisati prav Scholzu (vprašanje je, ali bi Schäuble privolil v kaj takšnega). Hkrati velja spomniti še na veliko spremembo v globalni ekonomski politiki, ki je dobila zeleno luč v obdobju po zmagi Joeja Bidna v ZDA: dogovor na ravni G7 in G20 o svetovnem davku na dohodke multinacionalnih podjetij v vrednosti najmanj 15 %. Ob Američanih je imel eno glavnih vlog pri oblikovanju tega predloga prav Olaf Scholz. 

Ob preverjenem in kredibilnem kanclerskem kandidatu, ki za volivce ni neznanka, ampak skupaj s stranko v veliki meri predstavlja stabilnost in varen par rok za nadaljnji razvoj Nemčije, gre izpostaviti tudi ključne točke predvolilne kampanje SPD: dvig minimalne plače s 9,60 € na 12 €, višji davki za najbogatejše, izgradnja 400.000 novih stanovanj letno, varne in stabilne pokojnine ter boj proti podnebnim spremembam s pospešenim vlaganjem v obnovljive vire energije. Podobno kot Biden, ki je kot demokrat prav tako veljal za zmernega in sredinskega kandidata, sedaj tudi Scholz zagovarja in tudi že izvaja številne progresivne politike. 

Vseeno je treba spomniti, da je tudi leta 2017 takratnemu kanclerskemu kandidatu SPD Martinu Schulzu v anketah nekaj časa kazalo, da bi morda lahko zmagal, a se na koncu to ni zgodilo. Je pa tudi res, da tokrat Scholzu nasproti ne stoji Angela Merkel. Vseeno velja počakati še dva tedna do nemških volitev, da bomo videli, kdo bo dejanski zmagovalec in predvsem kakšna koalicija se bo sestavila po volitvah. Scholz je v svojih izjavah do sedaj izpostavljal, da si želi, da bi SPD vladala skupaj z Zelenimi (kar se je že dogajalo), ni pa izključil niti možnosti sodelovanja z levičarsko stranko Die Linke (s katero SPD in Zeleni že koalicijsko sodelujejo v Berlinu). Pri tem nikakor ne gre izključiti niti možnosti t. i. semafor koalicije med SPD, Zelenimi in liberalci. Vse ti scenariji seveda pridejo v poštev le v hipotetičnem primeru dejanske zmage SPD, ki še nikakor ni zagotovljena. Še vedno obstaja tudi možnost ponovnega oblikovanja velike koalicije med SPD in CDU/CSU. 

Aktualno dogajanje v Nemčiji je dober pokazatelj, da socialna demokracija nikakor ni za odpis in da so številne progresivne politike, ki predstavljajo odklon od neoliberalnega konsenza in so se v epidemiji pokazale kot dobre rešitve, korak v pravo smer. Nikakor si namreč ne želimo, da bi socialna država z močnimi javnimi storitvami, za katero se je dolga leta borila prav socialna demokracija, postala nekaj samoumevnega – do te mere, da bi prenehali vlagati v te temelje sodobne družbe, da bi prenehali skrbeti za najšibkejše med nami in da bi se prenehali ukvarjati z razvojem družbe kot celote. 

V vsakem primeru bo dober rezultat SPD pomembna in dobra stvar tudi za Slovenijo. Ne smemo pozabiti, da je Nemčija naša najpomembnejša gospodarska partnerica in evropski motor. Istočasno dober rezultat SPD predstavlja dobro podlago za rast in razvoj socialne demokracije v Sloveniji. Kot smo pred kratkim ugotavljali s predsednico FEPS (Foundation for European Progressive Studies) Mario João Rodrigues, imamo prav v Sloveniji najboljšo priložnost za prvi obrat socialne demokracije od populističnih in iliberalnih vlad, ki trenutno vladajo pri nas in v naši soseščini. Upajmo, da se bo z zmago SPD v nedeljo, 26. septembra, začel konec pasokizacije in da bo nastopila nova doba socialne demokracije v Evropi: najprej v Nemčiji in nato še v Sloveniji.