dr. Milan Brglez: V politiki so največje bogastvo ljudje.

Intervju z dr. Milanom Brglezom, poslancem v Evropskem parlamentu

29. avgust 2022

Kako se Milan po dveh letih počutiš v Evropskem parlamentu?

Zelo delavno. Začetek mandata je naporen, še posebej za nove evropske poslanke in poslance. Časa za uvajanje in privajanje ob vseh težavah, ki so zadele EU kot celoto, praktično ni bilo. Dve leti sta minili kot bi trenil, verjetno je k temu pripomogel tudi covid-19, ki nam je delo malce otežil. Vem, in žal mi je, da se doma malo govori o delu v Evropskem parlamentu ter da smo velikokrat premalo glasni v zvezi z uspešnimi pobudami, ki branijo interes naših ljudi, ampak v teh dveh letih smo naredili velike premike za boljše življenje vseh v EU, kar pomeni tudi za vse prebivalke in prebivalce Slovenije.

Lahko našteješ nekaj konkretnih zadev? Da ne bova splošna.

Z veseljem. Osredotočil se bom samo na moje delo v dveh odborih, katerih član sem, čeprav je opravljenega dela veliko več.

V Odboru za delo in socialo (EMPL) sem bil soporočevalec (to je tisti, ki pripravlja in usklajuje poročilo oz. predlog stališča celotnega Evropskega parlamenta) na temo oskrbe (to ni samo dolgotrajna oskrba, ampak tudi skrb za vse, ki v skrbstvenih poklicih delajo). Potem sem bil poročevalec v senci za »Poročilo: Stara celina se stara«, ki je posebno skrb namenil starejšim in skrbi zanje. Kot poročevalec v senci sem pripravljal tudi »Mnenje o zaščiti invalidov prek peticij: pridobljene izkušnje« in »Mnenje o izvajanju nacionalnih strategij za vključevanje Romov v družbo«.

S področja Odbora za okolje (ENVI) sem bil sopročevalec pri reviziji Aarhuške uredbe, ki je omogočila še večjo zaščito okolja ter soporočevalec za revizijo Direktive ETS, ki bo usmerjala vse moči v to, da zmanjšamo izpuste v letalskem prometu. Vse to se sliši dokaj tehnično, a sklepi in predlogi, ki smo jih sprejeli, izboljšujejo življenje vseh nas.

Na kaj sem najbolj ponosen? Na to da sem zaradi svojih prizadevanj za pripoznanje družbene vloge in pravic otrok ter pomena medgeneracijske solidarnosti bil izbran za podpredsednika Medskupine Evropskega parlamenta za otrokove pravice.

Kako ti sam vidiš vez med Evropskim parlamentom in Slovenijo? Je Bruselj res nekaj oddaljenega, ki nam »samo ukazuje«?
Dobro vprašanje. Poznana je tista krilatica, da nam je nekoč vladal Dunaj, potem Beograd, danes nam Bruselj. Vzorci so podobni, a sočasno zelo drugačni. Kako razumemo »Bruselj« je odvisno od nas. Lahko je to oddaljena enota, lahko pa tista, ki nam kroji vsakodnevno življenje na način, ki ga imamo možnost sooblikovati. Zame je nujno, da Slovenija naredi v Bruslju več tudi za svoje prebivalke in prebivalce. Zato sem se v svojem delovanju v Evropskem parlamentu aktiviral na vseh področjih in ne le na tistih, ki sodijo v delokrog teles, katerih član sem. Pogovarjam se z vsemi institucijami, predloge s »terena« nosim v Bruselj v nahrbtniku in v kovčku. Ljudje na terenu mi povedo, kaj so ovire, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnem življenju. In te ovire odpravljamo. Zato sem v prvi vrsti aktiven na področjih sociale, zaposlovanja, okolja in javnega zdravja, čeprav to niso področja, ki bi veljala za politično prestižna.

Na kaj sem najbolj ponosen? Na to da sem zaradi svojih prizadevanj za pripoznanje družbene vloge in pravic otrok ter pomena medgeneracijske solidarnosti bil izbran za podpredsednika Medskupine Evropskega parlamenta za otrokove pravice.

Praviš, da odpravljate ovire. Jih res? Včasih se zdi, da se nič ne premakne.

Jih, morda se ne vidi na prvi pogled, ampak jih. Zame je stik z ljudmi in to, da povedo, kaj želijo, kako izboljšati zadeve, da podajo ideje, nekaj ključnega. V politiki so največje bogastvo ljudje. Ne stranka sama po sebi, ne poslanci, ampak ljudje, ki se srečujejo vsak dan. Kako zelo je neka cesta pomembna, razume predvsem tisti, ki se po njej pelje vsak dan. Starejše generacije ne poznamo vseh izzivov, s katerimi se srečujejo današnji mladi. Moji pomočniki ter stažisti v moji pisarni v Bruslju mi lahko pri tem pomagajo do določene mere, pa vendar je ključna informacija »iz prve roke«, ki jo dobim, ko srečujem z mladimi v srednjih šolah, s starejšimi v domovih starejših občanov in nasploh, na različnih dogodkih po Sloveniji.

Kar se premika tiče: če pogledamo kakšne stare fotografije, npr. iz leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, vidimo, koliko smo napredovali. Evropska unija je ogromno pripomogla k razvoju infrastrukture, odprla številne gospodarske priložnosti, omogočila vlaganje v ljudi in njihovo znanje, sposobnosti in izkušnje (naj spomnim samo na generacije mladih, ki so širili svoja obzorja prek programa Erasmus). Zato se moramo skupaj truditi naprej, da bomo še boljši in bomo za ljudi naredili še več. Država, ki je uspešna, je država, v kateri so ljudje zadovoljni in uspešni. Sam si želim takšno Slovenijo.

Zveni malce pravljično, sploh če analiziramo dogodke v bližnji soseščini. V Ukrajini divja vojna, cene rastejo, dvignila se bo energetska revščina, ljudje bodo imeli slabšo kakovost življenja. Kako odgovoriti na te izzive?
Zahtevno vprašanje. Je pa to vprašanje, na katerega moramo odgovoriti takoj. Jutri bo prepozno. Slovenija že leta stopica na mestu, odrinjenih na rob je na žalost vse več. Zadnje leto, sploh po začetku covid-19, od posameznikov pogosto slišim, da pošteno delajo, a s svojim delom ne morejo dostojno preživeti. Tu se zahvaljujem vsem, ki blažijo te hude stiske. Ampak kar sem vedno zagovarjal, ponavljam tudi danes: dela države, tj. skrb za najranljivejše, ne morejo opravljati nevladne organizacije, ampak mora to narediti država. Pika. K temu nas zavezuje tudi naša ustava. Torej – treba je spoštovati zaveze, se aktivno udejstvovati v EU in predvsem odgovarjati na potrebe ljudi. In spet sva pri prejšnjem vprašanju: najboljše bomo reševali težave ljudi, če bomo ljudi poslušali in slišali. Tu ima politika izjemno odgovornost, da se preizprašuje, če so njene rešitve pravilne. Če se ne preizprašuje, potem postane politika (in mi, politiki) kmalu odtujena od ljudi. In to je največja napaka, ki se lahko politiku zgodi, da dobi, kot nekateri radi rečejo, višinsko bolezen.

Če bomo še bolj poslušali in udejanjali potrebe ljudi ter lokalno mrežo spet dali na prvo mesto, bo stranka kot celota delovala boljše ter dosegala višje odstotke tudi na državni ravni.

Dotakniva se še domačih tem. SD je na volitvah utrpela poraz, po katerem se še ni pobrala. Nekako se zdi, da se išče spet prava pot. Kako ti vidiš situacijo v stranki?

Da smo dosegli nizek odstotek, je dejstvo. Da je vodstvo naredilo vse, kar je lahko, da bi bili odstotki boljši, je drugo dejstvo. Smo člani vlade in imamo izjemno odgovornost. Kaj se meni zdi ključna pomanjkljivost naše stranke? Nekakšen pretrgan stik med »centralo« in »terenom«. Zdi se mi, da je SD, čeprav sem njen mlad član, a sem SD spremljal še prej kot politolog, s »tretjo potjo« naredila dve napaki: ideološki premik preveč na desno, preblizu neoliberalizmu, kar je omogočilo nastanek stranke Levica, hkrati pa se je vodstvena struktura preveč odmaknila od ljudi na terenu. Sam stranko vidim kot drevo, ki ima korenine, deblo in krošnjo. Če krošnja pozabi, da jo napajajo korenine, potem bo hitro začela veneti. Zato se mora SD spet vrniti k svojim koreninam, k ljudem. V vsako četrt, vsako vas, naselje … in tudi v mesta. Če bomo še bolj poslušali in udejanjali potrebe ljudi ter lokalno mrežo dali spet na prvo mesto, bo stranka kot celota delovala boljše ter dosegala višje odstotke tudi na državni ravni.

Mnogi so te videli kot kandidata SD za predsednika, nekateri so te nominirali za podpredsednika stranke, drugi celo za predsednika. Zakaj ne želiš kandidirati za predsednika republike?

V zadnjih tednih v medijih berem marsikaj o sebi in o tej kandidaturi. Že davno sem jasno povedal, da imam v EU še nekaj stvari za postoriti za naše prebivalke in prebivalce. Poleg tega menim, da je kandidatov na levem polu že zdaj preveč in je nevarnost, da se bodo glasovi drobili. Sam bi raje podprl koga od aktualnih kandidatov. Drobljenje glasov in odstotkov bi namreč lahko pomenilo, da bi zmagal desni kandidat. Si to za prihodnost Slovenije res želimo?

Kar se tiče drugih funkcij v stranki. Podpiram, da Tanja ostane še naprej predsednica stranke, sam pa sem podal soglasje za podpredsednika stranke. Telefonski klici in srečanja v zadnjih dneh mi sporočajo, da imam za to mesto podporo med starejšim in mlajšim članstvom v stranki. Na koncu bodo odločili naši ljudje. In vem, da bodo odločili prav.

Še zadnje vprašanje, malce bolj sproščeno. Razčistiva to s plačami evroposlancev. Govori se o 15.000 €. Je to res? In še: kaj so te zgodbe z dagnjami in pomfrijem, o katerih beremo v medijih?

Po mojem mnenju bodo ti odgovori najbolj brani.

Plača evroposlancev je od leta 2009 normirana za celotno EU in znaša 9.386,29 € bruto2, kar meni znese, ko plačam v Sloveniji akontacijo dohodnine in vse prispevke, okoli 5,900 € neto.

Dagnje in pomfri, Primorci bi rekli pedoći in pomfri: gre za tradicionalno bruseljsko jed. Sam ne maram ne dagenj in ne pomfrija. Tudi čokolado oz. čokolatine, če že, kdajpakdaj kupim le za »moje tri punce« (partnerko Matejo ter hčerki Elo in Lizo).

Hvala za pogovor, srečno pri delu!