Stari Grki so razlikovali med večnimi, spontano nastajajočimi zakoni (nomos) in predpisi (thesis). Prvi določajo pravila poštenega ravnanja, drugi so instrukcije, ki določajo pravila za izvedbo prvih. Prvi podajajo trajna stališča o tem, kakšno ravnanje je dobro in slabo, pravilno ali napačno, drugi so instrument za doseganje določenih ciljev. Enako velja za stare Rimljane (ius – lex), anglosaški svet (right – law), Francoze (droit –  loi), Nemce (Recht –  Gesetz), Italijane (diritto – legge), Špance (dereche – ley) in seveda tudi za Slovence (pravo – zakon).

Značilnost in dolžnost drugih je v čim večji meri odražati značilnosti prvih. V ta sklop temeljnih (moralnih, civilizacijskih) značilnosti sodi tudi javna objava sprejetih splošnih pravil. Zakoni države so povezani z vsemi stvarmi, ki pripadajo vsem ljudem; njihovo objavljanje je predpogoj za poznavanje in skladno ravnanje. To so vedeli že v Mezopotamiji in Babilonu; najbolj znan je vsekakor Hamurabijev zakonik. Veliko pravil, ki jih ima tudi naš pravni red, pa izvira iz Justinijanovega zakonika, le-ta pa sledi Zakoniku XII. plošč (objavljen je bil na bakrenih ploščah na rimskem forumu [trgu], menda leta 449 pr. n. št.). Rimski cesar Gaj Cezar (vzdevek Kaligula) ni bil nikoli znan po dobrem vedenju; da bi zapolnil svojo blagajno, je uvedel davke za kakršno koli možno blago ali storitev. Prvotno mnogi niso plačali novega davka, ker so se informacije o tem posredovale le ustno. V odgovor je Kaligula javno objavil kopijo novih zakonov – na tako visoki lokaciji in drobni pisavi, da jih nihče ni mogel prebrati – pa vendar jih je objavil.

Pravni filozof Lon L. Fuller meni, da se lahko pravni sistem krši vsaj na osem najbolj grobih načinov. Dve načeli, ki predstavljata moralnost prava, sta ne-objava pravil, ki bi jih morali spoštovati, in nejasnost pravil, tj. če jih ni mogoče jasno razumeti. Četudi veliko ljudi dejansko ne prebere objavljenih pravil, je objava še vedno pomembna: ljudje, ki berejo zakon, lahko pomagajo oblikovati vedenje tistih, ki ga ne. Zakoni morajo biti objavljeni tudi zato, da so lahko predmet javne kritike, pa tudi uporabe pravnih sredstev. Objavljanje prava pomaga varovati pred nevednostjo, pa tudi pred zlorabo s strani tistih, ki so prisegli, da bodo pravila spoštovali in izvrševali.

To so vedeli tudi “ustanovni očetje” slovenske ustave. V 154. člen so zapisali, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati. Predpis je pravno veljavno določilo o posamezni stvari; pomeni tudi tisto, kar določa, kakšno sme ali mora biti kako ravnanje ali vedenje. Seznanitev s pravilom ravnanja – tako za vse (predpisi – objava v uradnem listu), kot za posameznika (posamični pravni akt – vročitev) – je temeljni predpogoj za njegovo spoštovanje, upoštevanje oz. uporabo pravnih sredstev, če se z njim ne strinjamo.

Razmerje med splošnim in posamičnim pravnim aktom ne naslavlja le teh dveh – splošno (matematično) pravilo ugotavljanja permutacij (menjav, zamenjav, enačba je n^r) pove, da so možne štiri (2²=4): predpis je predpis; predpis je (dejansko) posamični pravni akt; posamični pravni akt je posamični pravni akt in posamični pravni akt je (dejansko) predpis.

Vlada je naredila napako v ne-objavi slednjega, saj je šlo za posamični pravni akt (sklep vlade), ki je bil dejansko predpis. Kako ugotoviti, kdaj gre za posamični pravni akt in kdaj za predpis? Vsi predpisi so splošne narave, so abstraktni in generalni, za razliko od posamičnih aktov, ki so konkretni in posamični. Prvi urejajo zadeve, tj. primere po njihovih glavnih (abstraktnih) značilnostih, ki zadevajo vse ljudi (ali večje število njih), drugi pa določajo pravilo ravnanja za konkreten, znan primer in za poznano (individualno) osebo. Če mora torej neko pravilo ravnanja spoštovati večje število ljudi, gre za predpis; če pa ga mora le točno določena oseba (največkrat znana kar z imenom in priimkom), gre za posamični akt (največkrat je sicer govora o odločbi ali sklepu, vendar poimenovanje ni bistvega pomena – pomembno je predvsem, kaj/kar se določa). Kar je bilo do sedaj zapisanega, sledi vsebini tistega, kar neko pravilo ravnanja določa. Tu govorimo o t.i. materialnem, vsebinskem kriteriju, ki se upošteva pri vseh ravnanjih (razen pri ustavi in zakonu – tu velja formalni kriterij; to pomeni, da je vsebina, ki je določena v ustavi/zakonu vedno ustavna/zakonska materija, ne glede na to, da bi naslavljala konkretne primere in individualno znane posameznike). Če torej pravilo ravnanja naslavlja večje število ljudi na abstrakten način (z analizo dejanskega stanja izločimo [etim. “izvlečemo ven”] bistvene oz. odmislimo nebistvene elemente/okoliščine, ki se pojavljajo v podobnih primerih in prek njih postavimo pravilo ravnanja za vnaprej – nanaša se na nedoločeno število primerov oz. na (abstraktno) dejansko stanje, ki ga predvideva hipoteza pravila), gre vsebinsko za predpis, ne glede na njegovo morebitno formalno drugačno poimenovanje. Ali drugače – razen pri zakonih vedno velja, da je treba biti pozoren na vsebino, ne na formo (poimenovanje). Vsebinska narava (vrsta) norme torej prevlada nad formalno naravo (vrsto) akta.

Ko se torej v prvem koraku ugotovi, za kakšen akt v materialnem smislu dejansko gre, se v drugem (tako kot v predmetnem primeru podaljšanja ukrepov iz odloka vlade, ko se je v posamičnem aktu [tu sklepu] ugotovilo obstoj splošnih in abstraktnih norm, ki navzven, tj. zoper večje število ljudi izven organa, ki je akt sprejel, tj. eksterno delovanje) povzročajo pravne učinke) koraku nato uporabi formalni kriterij, na podlagi katerega se preveri izpolnjevanje pogojev, ki bi jih moral izpolnjevati akt tak kot je bil vsebinsko ugotovljen. Ali drugače povedano: ne glede na to, če je akt poimenovan kot sklep, če vsebinsko gre za predpis, je treba nato preveriti, če tak sklep (ki je kot rečeno dejansko predpis) izpolnjuje vse pogoje, ki so potrebni za veljavni predpis. Tu se lahko takoj ugotovi nespoštovanje 154. člena Ustave Republike Slovenije glede objave predpisov, zaradi česar tak sklep ne velja. Ker sklep vsebinsko kot predpis ni bil objavljen v uradnem glasilu – kot se to zahteva za predpise – sklep ni začel veljati in se ne sme uporabljati. V upanju, da je bil malce bolj pojasnjen okvir, je podan še odstavek, ki ga zelo nazorno in preprosto poda samo Ustavno sodišče Republike Slovenije:

“S temi sklepi [o podaljšanju uporabe ukrepov] je Vlada na izviren način določila nadaljnjo veljavnost ukrepov iz Odloka. Tako je na abstrakten način uredila pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanašajo (vzgojno-izobraževalni zavodi in zlasti učenci, ki jih obiskujejo). To pomeni, da so omenjeni sklepi Vlade po svoji vsebini predpis. Ustavno sodišče šteje namreč za predpis vsak akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, oziroma ki vsebuje pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke (t. i. eksterno delovanje). Ustavno sodišče ugotavlja, da sklepi niso bili uradno objavljeni, kar pa ne vpliva na to, da jih po vsebini ne bi opredelili kot predpise. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je namreč za opredelitev podzakonskega akta za predpis ključna njegova vsebina (materialni kriterij) in ne naziv ali subjekt oziroma postopek sprejemanja. Glede na navedeno sklepi niso začeli veljati” (odlUS, št. U-I-445/20-13 z dne 3. 12. 2020).

Takšno – sicer dokaj preprosto – nepoznavanje razlik med splošnimi in posamičnimi pravnimi akti je moč zaslediti v številnih dosedanjih mandatih vlad in zakonodajalcev iz preteklih desetletij, zato te napake verjetno ni mogoče pripisati načrtnemu ravnanju vlade, ravnanju, za katerega bi že vnaprej vedela, da je nezakonito, a bi ga vseeno storila (vsaj brez obstoja dokazov, ki bi izkazovali nasprotno). Verjetnost torej je, da bi se takšna napaka lahko torej storila tudi kakšni drugi vladi. S tem je povezano tudi vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti države, ki jo bo zaradi tega zelo težko izkazati. V pravni državi so odpravi napak namenjena pravna sredstva – v tem primeru so na srečo (še) delovala.

Tega pa verjetno ne morem(o) trditi za izvirni greh, za mačeho vseh odlokov v zvezi s Covid-19, tj. za (po mojem mnenju neustaven) 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih, ki mu manjkajo jasni kriteriji in ukrepi za omejevanje svobode gibanja kot temeljne človekove pravice. Obstaja obsežna ustavnosodna praksa, ki zakonsko pooblastilo za sprejem podzakonskih predpisov pogojuje z neposeganjem v temeljne človekove pravice. Če se ne posega, je dovolj že golo zakonsko pooblastilo, obratno pa mora že zakon jasno določiti okvir, kriterije, postopek in načine poseganja v neko človekovo pravico. To pozna tudi ustavno sodišče (saj gre za ustavnosodno prakso, ne da bi jo tukaj detaljno našteval), zato je toliko bolj nerazumljivo, da ob presoji vsega, povezanega s Covid-19, ne odpre vprašanja ustavnosti omenjenega člena. Kolikor vem, so pred Ustavnim sodiščem vložene vsaj štiri pobude, s katerimi pobudniki obširno utemeljujejo protiustavnost prav tega člena. Pravna država ni nekaj samoumevnega. Še enkrat se izkaže Reaganov rek za še kako relevantnega, za vsako generacijo in koalicijo posebej:

“Svoboda ni nikoli več kot eno generacijo dlje od njenega izumrtja. Svojim otrokom je nismo posredovali s krvnim obtokom. Za njo se je treba boriti, jo zaščititi in jo izročiti njim, da bodo ravnali na enak način”.