Pri tem ugotavljata, da “imamo sicer načelne zaveze večine držav o podnebni nevtralnosti, zaveze glede metana, krčenja gozdov, glede zmanjšanja uporabe premoga in omejitev naložb v fosilna goriva, vključno z avtomobili. Doseženo je bilo zavedanje, zakaj je omejitev dviga povprečne temperature za največ 1,5 stopinje Celzija zelo pomembna. A brez dodatnih naporov bomo zastavljene cilje zgrešili za več kot 1 stopinjo. Odlaganje ukrepanja in konkretnejše zaveze pa bodo ne samo močno ogrozili zeleni prehod, pač pa ga tudi močno podražili.” Poudarjata, da je jasno, da veliki cilji EU in zaveze večine ne bodo zadostovale, če velikih korakov ne bodo naredile tudi Indija, Kitajska in ZDA, pa Avstralija in Brazilija kot največje onesnaževalke, ki se zavezam niso pridružile, zato je v njunih očeh COP26 neuspešen. Vseeno pa menita, da to “Evropske unije, njenih držav in državljanov nič ne ovira pri tem, da sami čim bolj sledimo zastavljenim okoljskim in podnebnim ciljem in za zaščito naredimo več – za našo prihodnost in prihodnost naših otrok. Svoje kolege in kolegice v Evropskem parlamentu bova zato pozvala, da vsak pri sebi, pa tudi v naših državah, naredimo bolj smele korake v smer socialno pravične brezogljične družbe.”