Že od izbruha pandemije in razglasitve prve epidemije covid-19 je vse bolj jasno, da vse dejavnosti ne nosijo enakega bremena v prizadevanjih za zajezitev širjenja okužb. Če je prva »ustavitev javnega življenja« dejansko rezultirala v bistveno manjši mobilnosti prebivalstva na delovna mesta in po drugih opravkih, se po javno dostopnih podatkih v drugem valu epidemije mobilnost na delovna mesta in po drugih opravkih nista znižali tako kot v prvem. Podatki Sledilnika covid-19 kažejo celo, da so ukrepi v drugem valu epidemije imeli le malo večji učinek na znižanje mobilnosti na delovna mesta kot poletne počitnice pred tem oziroma za ca. tretjino manjšega kot v prvem valu.
Medtem pa so ukrepi v drugem valu epidemije bistveno bolj znižali mobilnost prebivalstva po drugih opravkih kot poletne počitnice pred tem. To je očitna posledica vladne odločitve, da v drugem valu (dodatno) zapira le določene gospodarske dejavnosti, namenjene potrošnikom: bare in restavracije, osebne in kozmetične storitve, športno-rekreativne dejavnosti, poslovno-turistične dogodke in srečanja, ob zaprtju večine kulturnih dejavnosti in celotne vzgojno-izobraževalne vertikale.
Iz zbranih podatkov o dejanski mobilnosti prebivalstva je jasno razvidno, da sprejeti ukrepi v drugem valu epidemije nimajo enakih učinkov kot v prvem valu: prebivalke in prebivalci Slovenije v primerjavi s prvim valom manj ostajajo doma in več hodijo na delo; socialni stiki pa se omejujejo predvsem pri t.i. drugih opravkih (muzejih, trgovinah, restavracijah, javnem prevozu…) – dejavnostih, ki nosijo največje breme ukrepov za zajezitev širjenja okužb.
Navedeno je posledica vladne odločitve, da breme spopada z epidemijo prevali na določene, bolj opazne dejavnosti; za proizvodne in »business-to-business« dejavnosti pa uveljavi številne izjeme, ki ignorirajo dejstvo, da tudi v industrijskih halah, na gradbiščih in na poslovnih sestankih prihaja do zbiranja in srečevanja velikega števila ljudi, ki jih ni mogoče vedno učinkovito izolirati v t.i. »mehurčke«. Zato tudi ne čudijo izsledki raziskav, ki so pokazale, da so delovna mesta najpogostejša točka prenosa okužb.
Do prenosa okužb prihaja, kadar so ljudje v tesnem stiku. Popolnoma vseeno je, s kakšnim namenom je do tega stika prišlo ali kako viden je za javnost. To dejstvo je vlada pri snovanju omejevalnih ukrepov zanemarila. Ustvarjala je videz in stavila na upanje, da bo zaprtje »vidnih« dejavnosti zadostovalo za obvladovanje epidemije, ki ji je v drugem valu ušla izpod nadzora. Breme te odločitve je nesorazmerno padlo na pleča dejavnosti, ki jih je vlada arbitrarno določila za tarče strogosti. Medtem ko so nekatere dejavnosti popolnoma zaprte, druge poslujejo z bistveno manjšimi omejitvami, ne da bi to lahko utemeljili s strokovnimi stališči. Zato se postavljajo tudi upravičeni dvomi o učinkovitosti omejevalnih ukrepov, ki prizadenejo le določene dejavnosti. To je še posebej res, če vladni kompenzacijski ukrepi ne upoštevajo dejstva, da zaradi ukrepov nismo vsi enako prizadeti.
Bistveni problem vladnih ukrepov po našem mnenju ni v njihovi strogosti, temveč v neenaki obravnavi dejavnosti, ki so jih prizadele prepovedi. Medtem ko so (bile) nekatere dejavnosti podvržene strogim prepovedim poslovanja, so v drugih panogah dopuščene enake dejavnosti; z zelo podobnimi ali celo višjimi tveganji kot bi bile prisotne v zaustavljenih dejavnostih.
Medtem pa uzakonjene rešitve vse gospodarske subjekte obravnavajo enako in jim dodeljujejo pomoč po enakih načelih (delno povračilo stroškov z grožnjo vračanja) in preko administrativno zahtevnih, dolgotrajnih postopkov. Enaki ukrepi pomoči so na voljo za panoge, ki jim epidemija le posredno omejuje dejavnost, niža prihodke in viša stroške kot za tiste dejavnosti, ki jim je vlada z odloki neposredno in popolnoma prepovedala poslovanje ali pa ga omejila tako, da ne dosega več praga rentabilnosti.
Nekatere dejavnosti (izobraževanje) so bile – ne glede na njihovo družbeno nujnost – v celoti ustavljene več mesecev. Podobno velja za športne in kulturne dejavnosti, ki so bile ustavljene ali bistveno omejene tudi v času, ko je vlada uradno odpravila epidemijo. Usodo si delijo z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, ki ponujajo blago in storitve potrošnikom, ki so prav tako skoraj popolnoma omejene.
Dejavnosti, ki so morale prevzeti večji del bremena, bi upravičeno pričakovale, da se bo enaka strogost v interesu javnega zdravja aplicirala povsod; poslovna škoda pa bo nadomeščena, kadar je posledica vladnih omejitev. Nekonsistentnost vladnih omejevalnih ukrepov pa – v kombinaciji z vladnimi spodrsljaji – nevarno maje zaupanje, da smo vsi v istem čolnu; poslovna škoda pri prizadetih pa postaja nevzdržna.
Absurdnost vladnega razumevanja in ukrepanja se je dokončno razgalila na slovenski kulturni praznik, ko si je minister Počivalšek s sodelavci za kraj »uradnega, poslovnega, business-to-business« srečanja izbral gostinski obrat. Po medijskem razkritju, da je število udeležencev preseglo dovoljene omejitve in da so jim postregli tudi hrano, so se vladajoči kršitelji izgovarjali na uradne dolžnosti ter izjeme v vladnih odlokih, ki naj bi dopuščali poslovne dejavnosti in srečanja ter skupno prehranjevanje v zaprtih prostorih: če je le »namen« srečanja pravi.
V naslednjih dneh so presenečeni gostinci izvedeli, da bi lahko glede na vladne odloke že ves čas njihovega trajanja gostili in s hrano oskrbovali poslovne uporabnike. Iz izjav državnega sekretarja Zajca je bilo moč razbrati njegovo prepričanje, da strežba hrane za poslovne uporabnike in v okviru industrijskih restavracij nikoli ni bila zajeta v vladnih prepovedih in da so »poslovni« sestanki ves čas dovoljeni in možni. Če v to zares verjame, nas število prenosov okužb na delovnih mestih, žal, ne bi smelo čuditi, saj vlada očitno dopušča uporabo različnih pravil v identičnih situacijah.
Če pa gre za izgovor, je to brezsramno zavajanje in norčevanje iz vseh, ki že mesece nosijo glavnino ekonomsko-socialnega bremena vladnega »spopada« s pandemijo in brez prihodkov zalagajo stroške, v zameno pa prejemajo zapoznela delna povračila, globe, obtožbe in obljube. V vsakem primeru je tak odnos žaljiv do vseh zaposlenih v tistih dejavnostih, ki ne ustrezajo »poslovnim« kriterijem vlade in gospodarskega ministrstva in so se morali med delom v času epidemije prehranjevati s suhimi obroki; na prostem, ob grožnji inšpekcij in glob. “Virus ne izbira,” nam sporočajo vladajoči, “razen ko izbiramo mi; pravila se spreminjajo le, ko so v napoto nam samim”.
Opravičila in obljube ne zadoščajo več. Skrajni čas je za pošteno nadomestilo povzročene škode ter za jasne, strokovno utemeljene in sorazmerne ukrepe. Nedopustno je, da vlada v korist javnega zdravja določenim dejavnostim nalaga nesorazmerna bremena in omejitve, v zameno pa ponuja za vse enake ukrepe pomoči: ti zato nekaterim koristijo, drugim predstavljajo oviro, za tretje pa so nezadostni in nedostopni. S tega stališča je nujno, da se ukrepi za preprečevanje širjenja virusa utemeljijo glede na dejanska tveganja in družbeno nujnost dejavnosti; povzročena škoda pa se povrne glede na stopnjo prizadetosti subjekta.
Pri oblikovanju in izvajanju vladnih ukrepov se pojavljajo številne nedoslednosti, ki vzbujajo sum, da vlada pri določanju omejitev ne upošteva dejanskih tveganj za prenos okužb, temveč pri nekaterih vztraja pri strogih omejitvah in prepovedih, medtem kot pri drugih ta tveganja naslavlja z manjšo strogostjo. Nekaj primerov:
Gostinska dejavnost: splošna prepoved zbiranja in strežbe v gostinskih lokalih, prepoved prodaje alkohola, prepoved uživanja hrane in pijač… na drugi strani vladne interpretacije, ki naj bi vse to dopuščale v okviru »poslovnih« dejavnosti. Gostinski ponudniki hrane in pijač so tako vezani le na prodajo s pomočjo dostavnih služb, kar jim povzroča visoke stroške ob nezadostnih prihodkih za pokrivanje osnovnih stroškov.
Trgovinska dejavnost: z ukrepi v trgovinski dejavnosti je bila v praksi prepovedana prodaja skoraj vsem trgovinam z izjemo živilskih in kmetijskih. Mnoge male in specializirane prodajalne so morale ostati zaprte; malo pred novim letom je poskusila celo z zaprtjem trafik (kioski). Vlada je zmedo reševala s prepovedmi prodaje tekstila v živilskih trgovinah, mnoge druge podobne neenakosti pa ignorirala: medtem ko je zaprla cvetličarne, je prodajo cvetja in sadik dopuščala trgovinam z mešanim blagom; medtem ko gostincem prepoveduje prodajo pijač in alhohola, to dovoljuje državnemu trgovcu z naftnimi derivati, v katerega svoj denar vlaga okoljski minister.
Športne, kulturne in izobraževalne dejavnosti: medtem ko so vse šporne in kulturne prireditve strogo omejene, redka tekmovanja pa potekajo brez gledalcev, pa vlada dopušča zbiranje preko 700 ljudi (3.300 v enem dnevu!) zaradi odprtja pohištvenega trgovskega centra; nekaj dni kasneje se predsednik vlade v odgovoru na poslansko vprašanje razburja zaradi vrst na smučiščih.
Turistična dejavnost: medtem ko je vlada nastanitvenemu delu turističnega gospodarstva priskočila na pomoč z boni, ni ponudila nobene konkretne ali dodatne pomoči za druge prizadete segmente te panoge: na prvem mestu velja omeniti turistične vodnike, ki jim je delo onemogočeno že od razglasitve prvega vala epidemije.
Prevozi potnikov: kot ena redkih držav je Slovenija uvedla popolno zaprtje javnega potniškega prometa; ob njegovem ponovnem odpiranju pa na eni strani dopušča bistveno manjše medosebne razdalje kot v drugih dejavnostih, na drugi strani pa le od dela ponudnikov (taksistov) zahteva bistveno strožje pogoje testiranja, kot veljajo za druge dejavnosti
Pošta in dostava: veliko dejavnosti in potrošnikov je v času pandemije popolnoma odvisnih od pošte in dostavnih služb. Nositi morajo dodatne stroške, pošta in dostavne službe pa se ne spopadajo le z obilico dela, temveč tudi s povišanimi stroški, ki jih seveda skušajo v čimvečji meri prevaliti na potrošnike oz. naročnike. Gre za dejavnosti, ki se srečuje s povsem drugačnimi ovirami kot večina ostalih; kljub temu pa tudi za to dejavnost veljajo enaki ukrepi pomoči kot za vse druge.
Žrtve vladne nedoslednosti so mladi, mali in specializirani: podjetja in panoge, ki se usmerjajo na doživetja, stik s potrošnikom in uporabniško izkušnjo: prav tiste panoge, ki imajo potencial za višjo dodano vrednost in na katerih naj bi temeljila slovenska strategija pametne specializacije in strategija razvoja slovenskega turizma.
Ob vsem naštetem moramo upoštevati še veljavnost številnih izjem za poslovne najeme in »business-to-business« poslovanje: uveljavljene izjeme za poslovno dejavnost se lahko – zlasti ob vladnih izgovorih za lastne kršitve – interpretirajo izjemno široko. Glede na vladne interpretacije pravil postanejo številna poročila o nenujnih in tveganih »poslovnih« druženjih precej bolj verjetna. Če k temu prištejemo še veljavne izjeme pri prehajanju občinskih meja za lastnike nepremičnin, plovil… se je težko znebiti vtisa, da se je vlada odločila arbitrarno usmeriti ukrepe le na določene dele družbe in gospodarstva in tako s površinskim ukrepanjem ustvariti videz strogosti ukrepov. Posledice so vidne v višjem deležu okužb, daljšem trajanju omejevalnih ukrepov in vse večjemu nezadovoljstvu prizadetih, katerih stisk vlada ne naslavlja. Tako se vse bolj krepita občutek neenakomerne razdelitve bremen in vtis, da pravila niso enaka za vse – takšna prepričanja pa so lahko pogubna v časih, ko potrebujemo strpnost in solidarnost.
Vlada je – kljub sprejemu osmih »protikoronskih« zakonskih paketov – še vedno soočena z vrsto predlogov gospodarstva, zlasti močneje prizadetih. Po skoraj letu dni je torej skrb zbujajoče, da se nekatere zahteve še vedno ponavljajo, ker ostajajo nerealizirane: pavšalno nadomestilo izpada prometa; podaljšanje odlogov kreditnih obveznosti, poenostavitev pogojev in postopkov za dostop do pomoči ter vsaj osnovna predvidljivost in konsistentnost uvedenih omejitev in ukrepov.
Glede na dosedanje izkušnje in ponavljajoče se pozive deležnikov je torej ključno, da se ukrepi pomoči zagotovijo pravočasno in za dovolj dolgo, predvidljivo obdobje, da bi »preprečili učinke nenadnega izteka ukrepov v času še velike negotovosti«, kot to v svoji skupni pobudi z dne 17. februarja navajajo Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in Združenje bank Slovenije. Vse na prvo mesto postavljajo potrebo po nadaljnjem odlogu kreditnih obveznosti in jamstvene likvidnostne sheme vsaj do konca leta 2021. Prav tako izpostavljajo nujnost poenostavitve pogojev pridobitve pomoči, predvsem za mala podjetja in manjša posojila do 1 mio EUR. Ker morajo ukrepi državnih pomoči biti usklajeni z evropskimi okvirji, je na mestu tudi pobuda vladi, da se znotraj evropskih institucij zavzame za podaljšanje obdobja, v katerem je mogoče podaljšanje rokov za plačilo kreditnih obveznosti.
Tudi iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije prihajajo podobnih predlogi. V okviru 25 predlogov ukrepov za nove pakete pomoči izpostavljajo predvsem: povračilo stroškov za obvezna testiranja; državno kritje regresa za letni dopust za leto 2021; podaljšanje obstoječih moratorijev na kredite; mesečni temeljni dohodek za tiste, ki so registrirali dejavnost po 1. 9. 2020.
Ostali predlogi OZS so še, da bi bili do ukrepov pomoči upravičeni vsi, razen davčnih dolžnikov pred 13. 3. 2020; da se vse davčne dajatve in prispevki brezpogojno in brezobrestno odloži in da se s tem prav tako ne omeji upravičenosti do ukrepov pomoči. Delodajalcem naj se zaradi likvidnostnih težav omogoči daljše obdobje za izplačilo odpravnine oziroma in možnost obročnega odplačila. Pri kritju fiksnih stroškov pa predlagajo razširitev lestvice.
Nadalje v OZS predlagajo, da se ukrepi aktivne politike zaposlovanja in ukrepi pomoči po interventnih zakonih ne izključujejo. Državna pomoč (čakanje na delo, subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, višja sila in karantena) naj se povrne direktno delavcu, z namenom, da delodajalci ne zalagajo svojih sredstev in potem predolgo čakajo na povrnitev s strani države. Predlagajo tudi, da tistim podjetjem, ki kljub epidemiji poslujejo uspešno, ne bi bilo treba vračati državne pomoči, ampak naj ta sredstva namenijo za razvoj podjetja in nagrade zaposlenim. Dodatno predlagajo še, da se najemnikom nepremičnin v zasebni lasti krije višje nadomestilo v sklopu mesečnih fiksnih stroškov ali pa se jim povrne celotno najemnino na podlagi dokazila o plačilu.
Iz najbolj prizadetega segmenta – gostinstva – prihajajo dodatni, panožno specifični predlogi, ki odražajo stisko tega najbolj prizadetega segmenta gospodarstva, ki mora nositi nesorazmerno breme ukrepov, ne da bi bil zato ustrezno odškodovan. Zato tudi ti predlogi izpostavljajo potrebo po posebnem in enostavnem nadomestilu izpada prometa za zaustavljene dejavnosti, za katere bi uveljavili tudi 100% nadomestilo plače za čakajoče na delo ter sofinanciranje regresa za letni dopust. Tudi v tej pobudi se ponavlja predlog o podaljšanju ukrepov likvidnostne pomoči in odloga kreditnih obveznosti. Želijo si tudi popravke in poenostavitve pri upravičenosti in administrativnih postopkih za pridobitev pomoči kot tudi načrt postopnega delnega odprtja dejavnosti po vzoru nekaterih drugih držav.
Ključno sporočilo vseh pobud, zlasti pa pobude Sekcije gostincev je: omejevalni ukrepi za zaprte dejavnosti so nesorazmerni; ponujena pomoč je za zaustavljene panoge nezadostna. Zato je potrebno oblikovanje omejevalnih ukrepov, ki bodo pravičneje razdelili bremena. Tistim, ki bodo kljub temu morali nositi večje breme, je potrebno ponuditi posebne in bolj preproste oblike pomoči, zlasti v obliki nadomestila izgubljenega prometa v času zaprtja dejavnosti.
Opisane situacije in povzeti pozivi jasno kažejo, da trenutni ukrepi pomoči za zaprte dejavnosti niso učinkoviti, zato tudi deležniki sami iščejo različne načine, s katerimi bi lahko olajšali svojo stisko. Med predlogi prizadetih panog se zato pojavljajo tudi zahteve po novih davčnih razbremenitvah, konkretno po znižanju DDV za določene segmente blaga in storitev (v prizadetih dejavnostih). Čeprav so z javnofinančnega vidika trenutno neizvedljivi, bi glede na ideološki predznak te vlade pričakovali, da bi vlada predlagala tudi rešitve na tem področju, ki bi pomagale prebivalstvu in ogroženim delom gospodarstva. Očitno je bilo to pričakovanje naivno, saj vlada na davčnem področju raje razbremenjuje kupce dragih avtomobilov kot pa potrošnike in izpostavljene dele gospodarstva.
Vse navedeno nas vodi k prepričanju, da je potrebno o enaki razporeditvi bremen, dejanski učinkovitosti vladnih ukrepov in poštenem nadomestilu škode za zaustavljene dejavnosti opraviti poglobljeno razpravo; s ciljem, da se oblikuje in predlaga prioritetni izbor ukrepov pomoči, ki bo učinkoviteje naslovil težave prizadetih. Prepričani smo, da je nujna seja pristojnega delovnega telesa DZ primerna platforma za to razpravo.
Med predlogi Socialnih demorkatov je priporočilo vladi, da ukrepe za preprečevanje širjenja okužb v gospodarskih dejavnostih utemelji na strokovnih ocenah tveganja in priporočilih; socialne interakcije pa omejuje na način, ki bo sorazmeren za vse dejavnosti, upoštevajoč tveganja in splošno nujnost dejavnosti. Prav tako predlaga pripravo poseben nabor kompenzacijskih ukrepov za tiste dejavnosti, ki jim je bilo zaradi preprečevanja okužb prepovedano poslovanje ali pa bo tak ukrep nujen v prihodnosti.
Socialni demokrati vladi še priporočajo, da za dejavnosti z omejenim poslovanjem pripravi shemo za pavšalno nadomestilo povzročene škode v obliki povračila dela izgubljenih prihodkov za obdobje zaprtja. Vlada naj po predlogih SD med nabor ukrepov za dejavnosti z omejenim poslovanjem vključi tudi 100% nadomestilo plače za čakajoče na delo, podaljšan in razširjen odlog kreditnih obveznosti, poenostavljeno in povišano nadomestilo za izpad prometa ter ustreznejši način izplačevanja temeljnega dohodka za samozaposlene.
SD vladi tudi predlaga, da med nadaljnje splošne ukrepe za blažitev posledic epidemije vključi tudi podaljšanje moratorija na plačilo kreditnih obveznosti ter poenostavitev in podaljšanje jamstvene sheme, za kar naj se zavzame tudi znotraj Evropske unije.
Dejan Židan: V času epidemije covid-19 se je povečalo število primerov družinskega... 
