Pred slabim mesecem sem v #Mnenjih objavil tekst na temo finančne (ne)uspešnosti te vlade in pri tem opozoril: »Primite se za denarnice – Janša vlada«. Predvsem zato, ker so se tedaj vladni čelniki, od predsednika in podpredsednikov vlade do ministra za finance na ves glas hvalili, kako dobro ta vlada upravlja javne finance in gospodarstvo. V njej sem opisal, kako se tudi v tretji Janševi vladi ponavljajo napake vodenja gospodarstva in javnih financ. Napake, ki so sicer nekoliko drugačne kot v času njegovih prvih dveh vlad, ki jih je zaznamovalo pregrevanje gospodarstva z velikim zadolževanjem v tujini in famozni varčevalni ukrepi iz t.i. ZUJF.

Napačna ocena lastnih dejanj aktualne vlade: ustvarjeni primanjkljaji in nadaljevanje trendov predstavljajo resno tveganje  

Predsednik vlade in SDS je ob prvi obletnici sedanje vlade v pismu svojim članom in članicam napisal: »Padec BDP je bil zato (zaradi uspešnega dela njegove vlade, op.p.) namesto napovedanih preko 7 % le 5,5 %, brezposelnost pa ni narasla na napovedanih 120.000 oseb brez dela, ampak je trenutno pod 90.000. Ohranili smo stabilnost javnih financ.«

Podrobno velja prečesati te izjave in jih soočiti z javno objavljeni statističnimi podatki o gospodarskih in javnofinančnih gibanjih ter analizami Fiskalnega sveta, objavljenimi 10. februarja in 5. marca 2021, ter pogledi, ki jih v svojem povzetku makroekonomskih gibanj, objavljenim 2. marca, podaja Banka Slovenije.

Številke in analize so namreč neizprosne, saj kažejo na negotovo gospodarsko, fiskalno in posledično politično negotovost Slovenije. V letu 2020 se je pod vlado Janša 3.0 ustvaril javnofinančni primanjkljaj v višini skoraj 8 % BDP ali 3,5 milijarde evrov. V letu 2021 pa se bo primanjkljaj, če se bodo trendi prvih dveh mesecev nadaljevali, verjetno približal 3 milijardam evrov. Slovenija bo tako v borih dveh letih povečala javni dolg za do 7 milijard, kar bo hitro približalo javni dolg proti 100 % BDP, še posebej če bomo za financiranje razvoja uporabili tudi povratna evropska sredstva. Res je sicer, da imamo na ravni EU in ECB trenutno dovoljeno fiskalno in monetarno ekspanzijo, a če bomo enkratno razpoložljiva  nepovratna EU sredstva (skupaj imamo na razpolago v prihodnjem obdobju okoli 6 milijard evrov, od tega za kohezijo 3,9 milijarde in preko novega programa »Next Generation eU« dodatni 2,1 milijardi evrov) porabili za »pokrivanje primanjkljajev ustvarjenih v dveh letih mandata sedanje vlade, bo Slovenija s težavo uresničila razvojni preboj, potreben za ohranjanje konkurečnosti v post-epidemijskem in bolj de-globaliziranem svetu. Poglejmo si razloge za to oceno in kaj bi bilo pametno narediti nekoliko podrobneje.

Cinične ocene »uspešnosti« padca gospodarske rasti

Čeprav so bile trditve predsednika SDS namenjene njegovim pristašem, predstavljajo neprimerno in cinično hvalisanje, ko trdi, da nam je šlo pri padcu gospodarske rasti manj slabo, kot smo napovedovali. Ne vpraša pa se, ali je to morda zato, ker smo v drugem valu epidemije (pre)pustili gospodarstvu, da v polni meri deluje. Pri tem pa nismo izenačili pogojev za bolniški dopust ne glede na mesto okužbe in so ljudje okuženi hodili v službe. Da smo ob tem postavili na kocko tisoče življenj, ker se je epidemija v drugem valu nebrzdano razširila in terjala tisoče življenj, pa se popolnoma pozablja.

Ne le 90.000 ljudi na zavodu, brez dela je tudi 71.200 ljudi, podprtih z ukrepi ohranjanja delovnih mest

Cinična in prav tako netočna je izjava, da imamo danes le 90.000 ljudi brez dela in da nismo dosegli napovedanih 120.000 ljudi brezposelnih. Po uradnih podatkih je bilo v ukrepe za ohranjanje delovnih mest decembra 2020 vključenih 71.200 zaposlenih oziroma kar 8,9 % vseh zaposlenih. Država z interventnimi ukrepi financira stroške plač teh ljudi, ki bi sicer pristali kot brezposelni na zavodu za zaposlovanje. Danes je torej ogroženih preko 160.000 delovnih mest, kar je 30.000 več, kot je bilo brezposelnih ob vrhuncu prejšnje finančne krize.

Res je, da ti ljudje (še) niso na zavodu, ker se je država odločila, tudi zaradi drugačnega evropskega fiskalnega odziva ob tej krizi, da masovno intervenira z ukrepi ohranjanja delovnih mest. Vendar pa ne vemo, ali bodo ta delovna mesta res ohranjena, ker je to odvisno od dolžine trajanja epidemije, finančne kondicije posameznih podjetij in predvsem s  krizo okrepljeno mednarodno konkurenco. Prav tako ne vemo, kako dolgo bodo za okrevanje potrebovale panoge, kot so turizem, gostinstvo in druge storitvene dejavnosti. Na popolno krizo na tem področju kaže vse več zaprtih lokalov v stari Ljubljani in drugih mestnih središčih.

Da je negotovost velika, kaže dejstvo, da podjetja v Sloveniji za razliko od drugih držav niso izkoristila likvidnostne garancijske sheme. Je vzrok v tem, da je nelikvidnost v temelju le prvi znak nesolventnosti podjetij, ki se zato v veliki meri ne bodo mogla pobrati? Le upamo lahko, da zgodba zapiranja do nedavnega uspešne tovarne iz Ormoža ni prva znanilka masovnega odpuščanja.

Vsaka blagajna ima svoje dno – izpad prihodkov in visoke stopnje odhodkov, nepovezanih s covid krizo, ogrožajo javne finance

Če sedaj slovenske javne finance še zagotavljajo vire za potrebne ukrepe države, se je bati, da bomo ob večji krizi naleteli na prihodkovne omejitve in omejitve zadolževanja. Kako bo takrat mogoče zagotavljati pokrivanje stroškov plač, socialnih pomoči, pokojnin in javnih storitev, denimo v zdravstvu?

To skrbi še toliko bolj zato, ker želi sedanja vlada – ob drugih veliko bolj nujnih potrebah – s spremembo zakona o izvrševanju proračuna pospešiti prevzemanje obveznosti – beri omogočiti nakupe – mimo na Ustavnem sodišču najverjetneje ustavljenega zakona o nabavi orožja in vojaške opreme v višini 780 milijonov evrov. Ob takšni uporabi javne blagajne vsak zakladnik slej ko prej pride do svojih meja. Vsaka javna blagajna ima dno. Ko ni denarja, ga še vojska ne more vzeti.

S tem smo prišli do napačne in neresnične izjave predsednika SDS in vlade, da »smo ohranili stabilnost javnih financ«. Drži nasprotno: da so javne finance Slovenije resno ogrožene. Zakaj? Poenostavljeno zato, ker imamo izpad prihodkov in visoko rast odhodkov za porabo, ki nima nič z reševanjem epidemijske krize. Poglejmo si to z besedami analitikov Banke Slovenije in Fiskalnega sveta:

• Protikrizni ukrepi prispevajo k trenutnemu gospodarskemu okrevanju in ohranjanju gospodarskega potenciala države, toda za ceno slabitve javnofinančnega položaja.
• Konsolidirana bilanca javnega financiranja je leta 2020 po dveh letih presežkov (zadnje leto Cerarjeve in prvo leto Šarčeve vlade) prešla v primanjkljaj v višini 3.500 mio EUR (oziroma 7,7 % BDP), javnofinančni položaj pa se je poslabšal tudi januarja 2021. In negativni trend se nadaljuje v februar 2021.
• Padec gospodarske aktivnosti je znižal javnofinančne prihodke. Zmanjšali so se zlasti davčni prihodki, še posebej davki na potrošnjo in dohodke podjetij. Nedavno objavljene javnofinančne bilance nakazujejo, da so v letu 2020 med javnofinančnimi prihodki davki na dohodek in dobiček nižji za 352 mio EUR ali za 10% glede na leto 2019, domači davki na blago in storitve, med katerimi je DDV in trošarine, pa so prav tako za 633 mio EUR ali 10,4% nižji kot v letu 2019. Ker v letu 2020 kljub zaključku večletnega finančnega okvira ni bilo povečanja prihodkov iz EU, je ob večji rasti odhodkov zaradi ukrepov vlade primanjkljaj vse večji.
• Posebej problematični so trendi odhodkov. Fiskalni svet pravi, da so bili odhodki državnega proračuna v prvih dveh mesecih leta 2021 za 35,1 % višji kot v enakem obdobju lani, tudi zaradi neposrednega učinka COVID ukrepov, ki je znašal 522 milijonov evrov. Skupna rast je bila v največji meri posledica približno podvojenega obsega transferjev posameznikom in gospodinjstvom glede na prva dva meseca lani. Skupni stroški dela, ki vključujejo tudi transferje v javne zavode za ta namen, so bili medletno višji za 29 %. Brez upoštevanja učinka COVID ukrepov se je njihova rast februarja okrepila, v prvih dveh mesecih pa znašala 8,6 % in je bila tako višja kot v celotnem lanskem letu. K skupni rasti so pomembno prispevali še medletno za okoli enkrat višji odhodki za subvencije, ki pa so bili tudi ob izločitvi učinka COVID ukrepov za okoli desetino višji kot v prvih dveh mesecih lani. Torej imamo za desetino manj prihodkov in za desetino več tekočih odhodkov. Škarje so na široko odprte.
• Odhodki za investicije so bili v prvih dveh mesecih medletno višji za okoli desetino, medtem ko je s proračunom za letos predvidena rast v višini 116,6 %. To bo očitno težko doseči, če vlada ne bo bistveno pospešila (u)porabo razpoložljivih virov še iz dosedanjega večletnega finančnega okvira 2014 – 2020 in novega večletnega finančnega okvira 2021 – 2027 ter programa »Next Generation EU«, ki predvideva vire za nacionalni načrt za obnovo in okrevanje. To delajo druge države, ki že sedaj vnaprej uporabljajo nove potencialne vire in avansirajo porabo. Na Švedskem so na primer z rebalansom državnega proračuna v jeseni 2020 takoj predvideli programsko jasno določeno uporabo virov za zeleno okrevanje, zdravstvene in socialne politike, trg dela in izobraževanje, krepitev regionalne kohezije in digitalizacijo, skratka za okrevanje in dvig odpornosti javnih sistemov in gospodarstva. V Sloveniji imamo v proračunu le okvirne postavke, brez programov, saj načrt še sprejet ni in je do razpisov za potrebe gospodarstva, zdravstva, socialnih sistemov, krepitve znanja in raziskav, še zelo daleč.
• Po oceni Fiskalnega sveta skupni neposredni učinek COVID ukrepov od marca 2020 znaša 2.963 milijonov evrov, skupni obseg z upoštevanjem še potencialnega učinka na rezultate državnega proračuna iz naslova poroštev, likvidnostnih kreditov in odlogov plačil kreditnih obveznosti pa 3.494 milijonov evrov. Odhodki so bili najvišji junija 2020, po obsegu pa jim sledi januar 2021, ko je primanjkljaj državnega proračuna znašal 432 milijonov evorv (lani presežek 11 milijonov evrov). Državni zbor je februarja potrdil še osmi protikoronski zakon, nekateri prej uveljavljeni ukrepi pa so bili v zadnjih mesecih podaljšani. Problem je, da pri nas največji obseg denarja namenjamo ohranjanju obstoječega stanja, brez vložkov v okrevanje in krepitev odpornosti gospodarstva, npr. s podporo ukrepom iz programa za višjo produktivnost slovenskega gospodarstva, predstavljenega lansko jesen.
• Če sklenemo z najnovejšo analizo Fiskalnega sveta: Primanjkljaj državnega proračuna je po začasnih podatkih v prvih dveh mesecih 2021 znašal 661 milijonov evrov EUR, kar je skoraj četrtino s proračunom predvidenega primanjkljaja za celo leto 2021.

Podaljševanje krize in izhoda iz epidemije krepijo pritisk na povečanje odhodkov in nizko raven prihodkov

Na splošno glede gospodarske situacije analitiki Banke Slovenijo pravijo: »Tudi domače gospodarstvo drugi val epidemije prestaja precej bolje kot prvega. BDP se je v lanskem zadnjem četrtletju tekoče zmanjšal le za 1,0 %. Medletni padec je po originalnih podatkih znašal 4,5 %, kar je 8,4 odstotne točke manj kot v drugem četrtletju. V nasprotju s prvim valom so tokrat izraziteje prizadete le še dejavnosti, ki se zaradi narave poslovanja ne morejo v zadostni meri prilagoditi restriktivnim zdravstvenim ukrepom. Poudarjamo gostinstvo, kjer je bil medletni padec obsega prodaje v lanskem zadnjem četrtletju z 62,4 % še nekoliko večji kot v prvem valu. Precejšnjo izgubo je utrpela tudi trgovina, ki se je zaradi delne omejitve poslovanja soočila z 8,1-odstotnim zmanjšanjem prometa, kljub visoki rasti spletne prodaje.«

Torej, če se epidemijski omejevalni ukrepi nadaljujejo še nekaj mesecev ali če pride do tretjega epidemijskega vala, se bodo odhodki še vedno povečevali. Prihodki, še posebej davki na dohodek in dobiček, DDV in trošarine, pa bodo ostali na nizki ravni tudi zato, ker bo pobiranje gostinstva, turizma, storitvenega sektorja in trgovinske dejavnosti počasno. Primanjkljaj bo v letu 2021 zato še vedno velik. Dlje časa, kot bomo čakali na cepiva in dlje časa kot bomo imeli nadaljnjo omejevanje gospodarstva, bolj verjetno je, da bo leta 2021 javnofinančni primanjkljaj dosegel podobno visoke številke kot leta 2020, tam do 3 milijarde evrov.

Zato bi morala vlada pozorno upoštevati nasvet Banke Slovenije, ki pravi, da »čeprav je lani BDP padel za 5,5 %, se razmere na trgu dela niso močneje poslabšale, finančni položaj podjetij in gospodinjstev pa je v agregatu ostal razmeroma stabilen. To kaže, da so ukrepi za zdaj prispevali k ohranitvi prevladujočega dela (beri izvoznega) gospodarskega potenciala, ki bo osnova za okrevanje ob umirjanju epidemije. Takrat bo potreben tudi postopen in ciljno usmerjen umik ukrepov, da gospodarstvo ne bo ponovno izpostavljeno negativnim šokom.«

Pri tem velja ponovno poudariti sporočilo Fiskalnega sveta, ki pravi, da “čeprav večina poslabšanja javnih financ izvira iz ukrepov, namenjenih preprečevanju in omejevanju posledic epidemije, so hitro rasli tudi nekateri izdatki, ki s krizo niso neposredno povezani, npr. stroški dela ter izdatki za blago in storitve”. Kot sem vas opozoril že v prejšnjem prispevku: »Primite se za denarnice – Janša vlada«.

Negotova gospodarska, fiskalna in politična prihodnost

Slovenijo pod to vlado zato čaka negotova gospodarska, fiskalna in politična prihodnost. Vlada bi lahko negotovost zmanjšala le, če bi pripravila vseobsegajoči, v razvojni preboj usmerjen nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NNOO). Če bi pripravila tako, kot to določajo načela ter pravila in kot to delajo druge države, bi morala takoj pričeti izvajanje s takojšnjim rebalansom državnega proračuna. A do tega bo minilo še kar nekaj mesecev. Vladni načrt je v domači strokovni javnosti in na EU ravni doživel veliko kritik, zahtev za dopolnitve in resne popravke. Je preveč, če upamo, da bo vlada vendarle posegla po v opoziciji pripravljenem alternativnem nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost? Ta vključuje tudi uporabo kohezijskih sredstev iz novega večletnega finančnega okvira, potrebne letne prilagoditve v državnem proračuna ter lastna sredstva naložbenikov, financiranih z domačimi in tujimi viri. Vlada na primer program porabe kohezijskih sredstev načrtuje ločeno od nacionalnega načrta. Če bi po opozicijskem pristopu povzela ukrepe za prenovo Slovenije, za novo razvojno desetletje, bi to veljalo podpreti.

A tega aktualna vlada očitno nima v načrtih do konca mandata. Ni videti, da bi se predsednika vlade in SDS prijeli nasveti Banke Slovenije ali Fiskalnega sveta, saj pismo svojim podpornikom in sopotnikom zaključuje: »Pred vlado, koalicijo in SDS je zadnje dobro leto mandata. Zaznamovano bo s tremi velikimi izzivi. S končnico spopada z epidemijo, vodenjem Sveta EU v kritičnem času za Evropo ter uresničevanjem ključnih zavez iz koalicijske pogodbe«.

Upoštevaje ključne zaveze koalicijske pogodbe aktualne vlade zato končujem tokratno mnenje samo še z retoričnimi s vprašanji vladi.

Kako namerava vlada zagotoviti trajnostni razvoj z vidika demografije, tehnološkega razvoja, socialne stabilnosti, okolja, konkurenčnosti in finančne vzdržnosti, če posega v okolje, s predčasnim upokojevanjem dodatno ruši socialno stabilnost ter z ogromnimi primanjkljaji ruši finančno vzdržnost Slovenije, EU virov pa ne namenja tehnološkemu razvoju, temveč naložbam v beton, domači proračun pa preko nelegitimnih ovinkov v vojaške namene?

Kako zagotavlja med njihove cilje zapisano znižanje javne porabe ter učinkovito investiranje sredstev iz skladov Evropske unije, če se poraba (tudi brez covid ukrepov) povečuje z dvomestnimi številkami in če niti viri iz obstoječega večletnega finančnega okvira niso uporabljeni, za naslednje obdobje pa še niti načrti niso dogovorjeni, da ne govorim o problemih vladnega načrta za okrevanje in odpornost?

Kako zagotavlja debirokratizacijo, če je ključni ukrep njenega paketa uvedba socialne kapice, ki bo še bolj zmanjšala progresivnost obdavčitve v Sloveniji in naredila za približno 135 milijonov evrov letnega izpada prihodkov, kar je enako vrednosti izgradnje šestih domov za starejše ali 20 študentskih domov na leto?

Kako zagotavlja ugodne razmere za kulturno rast ter krepitev slovenske in evropske identitete, če je kulturna sfera, svoboda izražanja, da ne govorimo o svobodi do drugačnega mnenja, ki je temeljno zapisana v sloganu EU »Enakost v različnosti«, najbolj na udaru prav pod to skrajno konzervativno Vlado?

In končno: kako zagotavlja uspešno uveljavljanje Slovenije v svetu in nacionalnim ciljem, zmogljivostim države ter skupni evropski in zunanji varnostni politiki prilagojeno prevzemanje odgovornosti za širjenje prostora svobode, miru, spoštovanja človekovih pravic in varnosti, če doma omejujemo prostor svobode in miru, če doma kršimo človekove pravice in če varnost zagotavljamo s sporno policijsko uro?

Čas je za alternativo, drugačno napredno in odgovorno upravljanje države. Do tega lahko pridemo le tako, da damo ljudem možnost izbora, da določijo nosilce razvojnega preboja Slovenije v desetletju, ki je pred nami. Vse ostalo je stopicanje na mestu, iskanje podoptimalnega najmanjšega skupnega imenovalca, da bomo ob ukvarjanju s predsedovanjem EU tudi leto 2021 pomnili kot leto ustvarjanja rekordnih primanjkljajev in kot izgubljeno leto za uresničenje nujno potrebnega razvojnega preboja?