Primite se za denarnice – Janša vlada

Finančna (ne)uspešnost prvega leta tretje Janševe vlade

Te dni se vladni čelniki, od predsednika Janše in podpredsednika Tonina do ministra za finance Širclja, »na ves glas hvalijo«, kako dobro ta vlada upravlja  javne finance in gospodarstvo. Tako se naj bi kar najbolj ustrezno odzvali z javnofinančnimi ukrepi na zdravstvene in gospodarske posledice Covid-19 epidemije.

Temu ni tako in to ne trdi le opozicija. V analizi, objavljeni 10. februarja 2021, to ugotavlja tudi Fiskalni Svet Republike Slovenije. In kot potrjujejo izkušeni: ko se vlade vehementno hvalijo, kako poceni se je zadolževati tujini, potem velja: Primite se za denarnice, državljanke in državljani. Na koncu samohvale vedno pride račun, katerega plačilu se ni mogoče izogniti. Visoke račune (sedanje) vlade vedno plačajo prihodnje vlade, račune porabljenega v času sedanjih generacij, vedno plačajo prihodnje generacije. In to z omejevanjem razvojnih možnosti države, omejevanjem pravic iz naslova javnih storitev, zahtevanega večjega varčevanja, kot bi bilo to potrebno, če bi se smotrneje (u)porabljajo javne vire.

Prvi resen javnofinančni zdrs nesmotrnega zapravljanja denarja na račun bodočih generacij smo doživeli času prve, nespametne in neodgovorne Janševe javnofinančne politike v letih od 2004 do 2008. Po takratnem finančnem ministru lahko to etapo poimenujemo po Bajuku. Tedaj se je prva Janševa vlada v evforiji po vstopu v EU in prevzemu evra (oboje je bila zasluga ukrepov in reform predhodnih vlad Drnovška in Ropa), pričela prekomerno zadolževati v tujini. Zato je potrebno z rezervo jemati laskave zunanje ocene in priznanja revije “The Banker”, ki je Bajuka celo imenovala za najboljšega evropskega finančnega ministra. Bankirji namreč vedo, da je potrebno svoje »nespametne potrošnike – kreditojemalce« vedno nagrajevati z darili, ki so bila kupljena na račun prav teh potrošnikov.

Kljub opozorilom opozicije se je prva Janševa vlada na veliko zadolževala v tujini, češ da imamo na voljo nizke obrestne mere in prvič po osamosvojitvi tudi redno omogočene desetletne kredite. Zakaj bi s privarčevanimi domačimi viri, kot je bila praksa do tedaj, nadaljevali financiranje izgradnje avtocest in druge infrastrukture, če se pa lahko enostavno in na veliko zadolžujemo v tujini. Zakaj ne bi zunaj dobili denar za »domače betoniranje razvoja«, prevzemanje podjetij na podlagi Vizjakovega Zakona o prevzemih, za finančne odpustke najpremožnejšim ob zmanjševanju dohodninskih lestvic, za nespametne polete vrednosti borznih cen na pregretem trgu, za javnofinančno evforijo zaposlovanja in za dvigovanje plač v Virantovih refomah in za druge makroekonomske in javnofinančne nesmotrnosti tistega obdobja.

To je bilo obdobje, ko smo dobili velike davčne odpustke v začetku leta 2005. To je bil čas, ko se je v pisarni predsednika vlade barantalo s prevzemanjem Mercatorja s strani Bavčarjevega Istrabenza in Šrotove Pivovarne Laško, ko sta se medsebojno izčrpavala Petrol in Istrabenz, ko je bila prižgana zelena luč za tajkunizacijo, ki jo je omogočil Vizjakov zakon o prevzemih, saj je izvedbo prevzema bilo od takrat mogoče financirati s prevzemom lastnih delnic ciljnih družb. Posledično je po krizi 2008 in izpadu možnosti refinanciranja virov iz tujine sledil propad ali prevzem velikega števila podjetij slovenske predelovalne, trgovske in gradbene industrije. Če se sprašujete, kje so sedaj ta podjetja in še vrsta drugih in zakaj, če še sploh obstajajo, niso več v slovenski lasti, boste morda v teh vrsticah našli odgovor.

In nenazadnje: čas prve Janševe vlade je bil tudi priložnost za obilna proslavljanje na Trgu republike, ko so po zvočnikih donele puhlice o mirnem morju in nebu brez oblačka ter – prosto po Blairu in Masaryku – če že ne moremo biti največji, smo lahko pa najboljši.

V čem že? Mogoče v največji pospešitvi tujega zadolževanja, kar je pregrelo gospodarstvo. Pri tem se nihče ni ukvarjal z nujnimi razvojnimi reformami, EU subvencije pa so se razbili na stotine »asfaltno-betonskih projektov« na lokalni ravni. S tem se je zaustavilo tisto, kar je temelj trajnostne gospodarske rasti in blaginje – povečevanje dodane vrednosti na zaposlenega, pa tudi povečevanje ustvarjenega na člana družbe, približevanje povprečju EU in zmanjševanje razvojnega zaostanka za najboljšimi.

V finančno krizo smo zato leta 2008 padli popolnoma nepripravljeni in močno izpostavljeni. Pretežno kratkoročni krediti so hitro zapadli, ker jih ni bilo mogoče več refinancirati z dotedaj razpoložljivimi viri iz tujine, kapital se je umaknil v varna zavetja, obrestne mere so se povečale, denarni tok iz tujine se je ustavil. Stečaji, slabe naložbe, nasedli projekti. Prišlo je do krize in celo do potencialne nesolventnosti suverenih držav, članic EU, četudi smo si delile evro kot skupno valuto. Vse dokler ni tega presekal odločen nastop guvernerja Draghija in zaveza ECB, da bomo naredili »vse, kar bo potrebno, da zavarujemo evro«, ki je bil kapitalsko okrepljen s panevropskim fiskalnim vzvodom EU (današnjim Evropskim stabilnostnim mehanizmom), ni bilo jasno ali bo evro preživel. V letu 2013, ko sem kot član Evropskega računskega sodišča v sklopu revizije nastajanja Evropske bančne unije obiskal zakladnico ZDA, so mi jasno povedali, da so Američani in finančni trgi resno poigravali tudi s to možnostjo.

Račun nespametnega zadolževanja v tujini je bil slovenski javnosti dokončno izstavljen ob dragi bančni sanaciji, ko smo ljudje iz svojega žepa in v breme vrste javnih storitev, socialnih transferjev in pokojnin plačali ta zapitek prve Janševe vlade. Račun za to smo plačali z neizgrajenimi domovi za starejše, varčevanjem pri plačah medicinskih sester in socialnih delavk, z neobnovljenimi vrtci, šolami in telovadnicami, s slabim stanjem cest, z visoko ceno fiskalne konsolidacije, ki so jo najbolj občutili najranljivejši. Pokritje bančne luknje je zahtevalo 15 % vsega, kar Slovenija ustvari v enem letu. Šola, s katere bi se morali nekaj naučiti.

V drugi Janševi vladi se je vrtiljak zgrešene ekonomske politike začel vrteti znova. To je Šušteršičevo obdobje z nespametno javnofinančno politiko, saj se je z ZUJF-om zarezalo v vse mogoče pravice in instrumente, onemogočilo dostop do javnih pravic, pričelo prisilno upokojevati, vse skupaj pa končalo v zaostritvi gospodarske krize in državi na robu bankrota. To je bil čas, ko je Janša z nespametnimi izjavami v mednarodnem prostoru strmoglavil zaupanje mednarodnih finančnih institucij in Slovenijo pripeljal do točke, ko je bil nakup njenih vrednostnih papirjev špekulativna operacija, prepovedana resnim mednarodnim finančnim akterjem. S tem je še povečal bančno luknjo in otežil ozhod iz krize. Potrebni so bili težki kompromisi naslednjih vlad, ki so omogočile bančno sanacijo, postopno normalizacijo razmer, gospodarsko rast, povrnitev zaupanja v državo in pospešeno zmanjševanje brezposelnosti. A zapovedana finančna konsolidacija je terjala visoko ceno tako na standardu ljudi in na razvoju. Tedaj veljavna evropska pravila so od Slovenije zahtevala plačevanje visokih obresti in odplačevanje dolga z zahtevnim ustvarjanjem presežka v državnem proračunu in javnih financah.

Zmanjkalo je virov za razvojni preboj, da bi v minulih letih lahko pospešeno posodobili javne storitve in javno infrastrukturo, po vlaganjih v raziskave in razvoj zmanjšali razvojni zaostanek, investirali več v zelene tehnologije, boljše šole in nove domove za starejše. Gospodarstvo se je v tem času pospešeno razdolžilo, krepilo izvoz, povečevalo investicije. Če bi bilo dovolj  finančnih sredstev za digitalizacijo, pametno specializacijo, zelene okoljske reforme, bi nam mogoče celo pričelo uspevati povečevanje dodane vrednosti. Toda: obdobje levosredinskih vlad, ki so opravile težko delo gospodarske stabilizacije, se je s Šarčevim odstopom končalo.

V letu 2020 smo tako dobili tretjo Janševo vlado. Ta vlada pa skladno z rekom “v tretje gre rado” ponavlja iste napake. Tokrat v Šircljevi verziji neodgovorne javnofinančne politike. Njene rezultate prvega leta dela je te dni opisal Fiskalni svet, ko pravi, da so se “obsežni ukrepi zaradi epidemiološke krize odrazili v občutnem povečanju izdatkov države, zaradi omejitev delovanja dela dejavnosti pa so se ob znatnem upadu gospodarske aktivnosti močno zmanjšali tudi prihodki sektorja države.”

Še več, Fiskalni svet pravi, da “čeprav večina poslabšanja javnih financ izvira iz ukrepov, namenjenih preprečevanju in omejevanju posledic epidemije, so hitro rasli tudi nekateri izdatki, ki s krizo niso neposredno povezani, npr. stroški dela ter izdatki za blago in storitve”. Ali po domače: povečevale so se plače zaradi povečevanja števila in dodatkov na zaposlenega in materialnih stroški dela te vlade, četudi naj bi veljala »socialna distanca«, ko bi morali biti neposredni materialne stroški nižji, ker ni prevozov, stroškov energije, delalo se naj bi digitalno od doma digitalno in podobno.

 Dalje Fiskalni svet ugotavlja, da so se “odhodki brez upoštevanja COVID ukrepov povečali za 6,5%, kar nakazuje na ekspanzivno naravnanost, a je manj od rasti, predvidene v rebalansu.” In to zaradi ukrepov, “ki ne naslavljajo posledic krize oziroma jih naslavljajo na neustrezen način, tudi s slabšanjem strukturnega položaja javnih financ”. In Fiskalni svet posebej opozarja, da “skrbi dejstvo, da je realizacija (sredstev EU in s tem povezanih investicij države) v letu 2020 spet zaostala za načrti”. Zdravstvena blagajna “je v letu 2020 zabeležila najvišji primanjkljaj doslej, visoke odhodke pokojninske blagajne je izravnal za četrtino višji transfer iz državnega proračuna”, kar je resen znak nevzdržnosti pokojninske blagajne.

“Stanje javnih financ v krizi se je poslabšalo bolj kot v povprečju EU (in veliko bolj kot evrsko območje), kar hkrati z manj ugodnimi gospodarskimi obeti in spremljajočimi tveganji nakazuje nujnost premišljenega in ciljanega sprejemanja ter izvajanja ukrepov”. Slovenija ima po zadnjih konsolidiranih podatkih peti najslabši saldo sektorja države, merjeno z medletno spremembo v deležu BDP, in sedmo najvišjo rast odhodkov držav med državami EU, oboje veliko slabše, kot sta povprečje EU in povprečje evrskega območja, in to vse pred upoštevanjem stroškov drugega vala! Slovenija si zasluži bolje kot povprečje EU, Slovenija mora biti boljša kot povprečje evrskega območja, če želi ostati v jedrnem delu EU in zmanjševati razvojni zaostanek. Zato Slovenija potrebuje spremembo. Potrebuje menjavo te vlade.

Kaj je temeljna značilnost tretje Janševe vlade, ki bi nas morala še bolj skrbeti? Ob dejstvu, da smo drugi/tretji po svetu v številu mrtvih in številu okuženih, nas mora skrbeti tretjič ponovljena, neverjetna lahkotnost ocenjevanja, da več kot denarja zmečemo iz javnofinančne malhe za PKP-je od 1 do 8 (in naslednje), bolje nam gre. Neprimerna je lahkotnost ocene čelnikov vlade, da če smo dosegli negativne obrestne mere, ni nič hudega, če smo se zadolžili za 1.750 milijonov evrov, saj bomo morali vrniti samo 1.730 milijonov. V letu, v katerem smo po zadnjih podatkih zadolžili vsakega Slovenca že za dodatnih 3000 evrov, ki jih bo potrebno vrniti. Če bi le imeli pametnejšo politiko, ne pa ukrepe, ko se nespametno in lahkotno oprošča najpremožnejše davčin v višini nekaj deset tisoč evrov ob nakupu prestižnih avtomobilov. Vlada z javnim denarjem pokriva stroške nelikvidnih podjetij, namesto da bi naredila operativno likvidnostno garancijsko shemo, s tem pa brez ustreznih varovalk ustvarja nova tveganja. V mnogih primerih gre že za nesolventna podjetja, ki jih brez resne prilagoditve in razvojne preobrazbe ne bo mogoče rešiti. Na vse to v sicer suhoparnem, a zanimivem in kvalitetnem poročilu, polnem objektivnih številk in prikazov, opozarja Fiskalni svet. To je tisti neodvisni opozorilni organ, katerega naloga je sprožiti alarm, ko odpove javnofinančna odgovornost. In v tem trenutku poročilo Fiskalnega sveta kaže, da alarm tuli in svetlika na vso moč.

Kaj je torej skupno finančnim ministrom Bajuku, Šušteršiču in Širclju? Skupen jim je predsednik vlade. Janez Ivan Janša. Ta isti predsednik vlade, ki hoče po poti Šuvarjevega usmerjenega izobraževanja nadzirati vpise na fakultete, ki kot tajne skriva ključne vladne dokumente o prihodnjem razvoju in črpanju sredstev za okrevanje in odpornost, ki je osmih PKP-jih (u)porabil veliko denarja, ki je otroke štiri mesece držal stran od šole, ki uvaja avtoritarno oblast. Ob tem pa se neuspešno loteva zdravstvene krize, ne odpravlja težav v domovih starejših občanov in ne pripravlja okoljskega, zelenega in digitalno podprtega razvojnega preboja, ki ga Slovenija potrebuje za okrevanje po krizi in izgradnjo odpornosti slovenskega gospodarstva, sposobnega preživetja in razvoja v novem po-epidemijskem in de-globaliziranem svetu.

Zato, državljanke in državljanke, primite se za denarnice, Janša vlada. (Eni pravijo: Janša tala). V dneh, ko bo do razpleta prišla tudi konstruktivna nezaupnica, spomnite svojega poslanca, da naj pri odločitvi v ponedeljek ne mislijo le na lastne denarnice, temveč na denarnice ljudi. Zato je potrebno podpreti zamenjavo napačne, neučinkovite, neuspešne in avtoritarne politike tretje Janševe vlade. Če ne storite tega, kar je prav, vas ne bo bolela le vaša denarnica, ampak tudi vaša vest. Kar je še huje: vaša napačna odločitev bo bolela tudi naslednje generacije. Bodite odgovorni vsaj do njih, če vam je za sedanje malo mar.