O prihodnosti jedrske energije se moramo odločiti skupaj

Ta teden je bilo izdano energetsko dovoljenje za drugi blok jedrske elektrarne Krško. Žal daje ta korak slutiti, da se kot država nismo naučili voditi tovrstnih zahtevnih postopkov in sprejemati težkih odločitev na transparenten in premišljen način, z ustrezno javno razpravo o strateških dilemah in brez korupcije.

V osnovi je izdaja energetskega dovoljenja prvi korak, ko želi investitor zgraditi energetski objekt za proizvodnjo električne energije inštalirane moči nad 1 MW in ga priključiti na javno električno omrežje. Pri tem se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je bila kršena evropska zakonodaja, ker je bilo energetsko dovoljenje izdano brez javne razprave, presoje vplivov na okolje in na varnost. Kot strokovnjak za energetiko lahko samo upam, da bo ta napaka popravljena v nadaljnji fazi, ko se bodo na podlagi energetskega dovoljenja začeli upravni postopki za umeščanje NEK 2 v prostor. Mislim namreč, da je za zanesljivo energetsko oskrbo in preprečevanje energetske revščine nov blok jedrske elektrarne potreben, pomembno pa je, da vse postopke vodimo na pravi način. Vključno z referendumom.

Pred Slovenijo je namreč zahtevna naloga, ki jo bo potrebno opraviti v prihodnjih dveh letih, da Slovenijo usposobimo za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (v nadaljevanju TGP) do leta 2030 v energetiki za -55% v primerjavi z izpusti TGP v letu 2005, kot to določa nacionalni energetski in podnebni program. Slovenija se je v dolgoročni podnebni strategiji zavezala, da bo zagotovila vsem državljankam in državljanom oskrbo z brezogljično energijo do leta 2050. Kot brezogljično energijo si tukaj dopuščam določene poenostavitve in dajem poudarek predvsem električni energiji, ki bo ob toploti v letih 2030 – 2050 obvladovala večji del potreb tako Slovenije kot ostalega razvitega sveta, pridobljene neposredno iz obnovljivih virov energije, kot so sonce, geotermija in biomasa.

Poseben vidik, ki ga moramo vzeti v obzir, ko tehtamo o prihodnjem energetskem miksu in tehnologijah, ki ga bodo sestavljale, je energetska revščina. V Statističnem uradu Republike Slovenije (SURS) so leta 2018 izdelali eksperimentalni izračun kazalnikov energetske revščine v Sloveniji. Izračun za leto 2018 je pokazal, da je bilo 2018 energetsko revnih 4 % gospodinjstev, kar se morda na prvi pogled ne zdi veliko, ko pa to prevedemo v 35.000 gospodinjstev, je realnost grozovita. Po definiciji SURS so energetsko revna tista gospodinjstva, ki imajo dohodek nižji od praga revščine, hkrati pa imajo nadpovprečno visoke izdatke za energijo (v veliki meri elektrika in ogrevanje).

Dilema pred nami je enostavna: ali bomo imeli zadostne kapacitete za proizvodnjo električne energije ali pa bomo električno energijo v večji meri uvažali, s tem pa nase prevzeli tveganje za bistveno višje cene energije. Ob ekstremnih dogodkih, kot so dolgotrajne suše, izjemno nizke temperature, izjemno visoke temperature, dnevi brez vetra, nenapovedani izpadi velikih termoelektrarn, nas lahko to pripelje tudi v povsem neobvladljive situacije, ki jih bomo plačali z visokimi cenami, z redukcijami in izklapljanjem velikih porabnikov. Visoka uvozna odvisnost, preko 20%, brez da imamo zagotovljene lastne strateške rezerve, katerih proizvodnja se aktivira v času kriznih razmer na trgih z električno energijo v Evropi, pomeni torej neobvladljivo tveganje in nezmožnost zagotoviti električno energijo. Slovenija od osamosvojitve dalje nikoli ni bila več kot 25% uvozno odvisna. Z zaprtjem TEŠ brez izgradnje nadomestnih proizvodnih virov, se uvozna odvisnost poveča na preko 30%, če preneha s proizvodnjo še NEK, pa preko 50%. Potem so možni tudi scenariji, ki smo jih nedavno videli v Ameriki in v Avstraliji, ko je lahko ob izrednih razmerah znašal mesečni račun za elektriko na gospodinjstvo krepko čez 10.000 ameriških dolarjev! Kaj to pomeni za slovenska gospodinjstva, si lahko odgovorite sami!

Slovenija nima veliko vetrnega potenciala. Približna ocena neto potenciala na pragu vetrnih elektrarn po nekaterih podatkih znaša dobrih 200 MW. Sončnega neto potenciala je v Sloveniji dovolj, zato na hitro poglejmo primerjavo, če bi želeli nadomestiti proizvodnjo iz NEK in TEŠ s pretvorbo sončne energije v električno in kaj to pomeni v ekonomskih in tehničnih gabaritih. Moč hranilnikov električne energije bi morala biti 6.015 MW in kapaciteta hrambe 1.576.000 MWh. Za boljši občutek: ELES je v letu 2019 sklenil pogodbo z Teslo za 10 MW moči in 50 MWh kapacitete. Cena? Dobrih 20 milijonov evrov. Od tu sledi ugotovitev, da je nadomestitev proizvodnje tako TEŠ in polovice NEK v danem trenutku nemogoča. Bo pa mogoč postopni prehod na proizvodnjo električne energije iz sonca, vendar bo za to Slovenija o pametnem upravljanju potebovala nekje med 15 in 20 let. Ob tem bodo potrebne znatne investicije v električna razdelilna omrežja, nekaterih izračunih tudi do 4.2 milijarde evrov.

Po moji oceni, upoštevajoč predhodno zapisane vidike, bi morala biti strategija za proizvodnjo električne energije v Sloveniji dogovorjena z jasnim javnim scenarijem, opredeljenimi alternativami, jasno časovnico in finančnimi viri. Vključevati bi morala novo obratovalno dovoljenje za obstoječi blok jedrske elektrarne do vključno leta 2043, hkrati pa izvedbo investicije v drugi blok NEK, da prične z obratovanjem do leta 2040. To pa nujno zahteva transparentno vodenje vseh postopkov, vključno z izvedbo referenduma o prihodnosti izrabe jedrske energije v Sloveniji. Sam upam, da brez populizma in z argumentirano razpravo. Zeleni prehod je namreč mogoč in izvedljiv, ampak ga utegne resno ogroziti zeleni populizem, katerega končni produkt utegne biti revščina, kronično pomanjkanje električne energije in splošno gospodarsko in socialno nazadovanje.

Po mojem mnenju moramo TEŠ izklopiti, ko bodo za to izpolnjeni vsi pogoji, torej preskrba iz zadostnih alternativnih virov, ob tem pa jasna strategija okoljske, energetske in socialne sanacije Šaleške doline. To bi zahtevalo, da proizvodnjo iz obnovljivih virov energije (sonce, veter) do leta 2030 povečamo za 200%, do leta 2037 za 500% in do leta 2044 za 700% glede na leto 2020. Proizvodnja električne energije iz nizkoogljičnih virov mora biti leta 2030 70%, od leta 2040 dalje pa preko 90%.

Zaradi večje proizvodnje električne energije iz nepredvidljivih OVE se mora ob tem investirati v strateške plinske elektrarne odprtega cikla. Pospešeno je potrebno sodelovati tudi pri pilotnih projektih hranjenja električne energije, pretvorbe viškov električne energije v vodik/metan in njihovo hrambo. V odvisnosti glede na bodoči razvoj teh tehnologij se končna odločitev o JEK II sprejme v letih 2025 do 2027.

Energetska preobrazba mora biti premišljena, temelječa na specifikah naše države, upoštevajoč narodno gospodarske učinke, konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva in zmožnost slovenskih gospodinjstev. Preobrazba bo draga, v prehodnem obdobju bo povzročila znaten dvig končnih cen električne energije. Za koliko, pa bo odvisno tudi od nas samih. Enostavnega kopiranja rešitev drugih držav si ne smemo in ne moremo privoščiti.

Stroko, nevladne organizacije in politiko čaka veliko dela, veliko potrpežljivosti in veliko kompromisov. Energetski prehod je priložnost in nevarnost. Da dosežemo podnebne in zelene cilje, potrebujemo vso pamet, široko javno razpravo in najboljše možno upravljanje. Zadovoljevanje potreb po električni energiji bo namreč eden od najpomembnejših strateških izzivov naše prihodnosti. Od pametnih rešitev in sposobnosti našega sodelovanja je odvisno, ali bodo prihodnje generacije še imele možnosti ali ne. Energetsko dovoljenje drugemu bloku jedrske elektrarne je zato slab začetek vstopa v to prihodnost.