SD zahteva sklic nujne skupne seje Odbora za gospodarstvo ter Odbora za delo, družino socialne zadeve in invalide

Kako ukrepati za zaščito delovnih mest in ohranitev gospodarske dejavnosti?

Socialni demokrati skupaj z LMŠ, Levico in SAB zahtevajo sklic nujne skupne seje Odbora za gospodarstvo ter Odbora za delo, družino socialne zadeve in invalide o ukrepih za preprečitev zapiranja predelovalnih podjetij, ohranitev gospodarske dejavnosti in zaposlenosti ter vključenosti slovenskih podjetij v deglobalizirane globalne verige. “Imamo občutek, da sedimo na tempirani bombi, ki bi lahko povzročila domino efekt, zato smo se Socialni demokrati skupaj s partnerji odločili sklicati nujno sejo dveh pristojnih odborov,” je v najavi sklica predstavil poslanec SD Jani Prednik, ki še zatrjuje, da namen seje ni obračunavanje opozicije z vlado, temveč iskanje novih rešitev, ukrepov in pristopov za nujno reševanje problematike.

27. marec 2021

Tuji lastniki se odločajo za nenadno opuščanje dejavnosti in odpuščanja zaposlenih

V preteklem tednu je odjeknila novica o zaprtju tovarne Adient v Slovenj Gradcu. Delo v tovarni bo izgubilo 430 ljudi. To nikakor ni prvo ali edino zaprtje večjega proizvodnega obrata v zadnjih tednih: podoben primer se je zgodil v Ormožu (v podjetju Safilo bo delo izgubilo 557 ljudi). Omeniti moramo tudi odločitev za neširitev in zaprtje proizvodnega obrata družbe Lek na Prevaljah – ogroženih je 300 delovnih mest – v vzpostavitev katerega je država veliko vložila in celo vzpostavila srednješolski program za izobraževanje bodočih zaposlenih. Takih zgodb je še veliko.

Poslovanje omenjenih podjetij – za razliko od gostincev, turizma in industrije srečanj – ni bilo omejeno z vladnimi odloki o prepovedi poslovanja in zbiranja. Gre za predelovalno industrijo – tisto, za katero gospodarski minister trdi, da ji je treba na vsak način pomagati in jo izvzeti iz omejevalnih ukrepov. Kljub temu – in dejstvu, da jim je na voljo vsa PKP-pomoč – podjetja zdaj zapirajo vrata, slovenska država pa se na to ne odziva.

Vsi sprejeti ukrepi in PKP-paketi, naj bi imeli za cilj – poleg varovanja zdravja – ohranitev gospodarske dejavnosti, zaposlenosti in delovnih mest. Glede na zapiranje podjetij ni videti, da bi dosegali ta cilj. Opazujemo lahko lastnike, ki koristijo državne pomoči, nato pa se – čez noč! – odločijo, da bodo svoje naložbe opustili, s tem pa povzročili množično brezposelnost visoko kvalificiranih ljudi. Če se to zgodi v razvojno prikrajšanem okolju, kot sta Koroška in Spodnje Podravje, pomeni to socialno katastrofo za širšo skupnost. Dva takšna primera hkrati sta za majhno državo že velik kratkoročni izziv. Če pa bi se takšen trend nadaljeval, bi lahko bili soočeni z neobvladljivo spiralo brezposelnosti, neaktivnosti in revščine, ki jo z obstoječimi mehanizmi ne bi zmogli obvladati.

Podjetji Adient in Safilo nista edina primera opuščanja proizvodne dejavnosti in s tem novih primerov brezposelnosti. Omeniti velja vsaj sledeča odpuščanja v proizvodni dejavnosti v zadnjih mesecih: Boxmark, Safilo, Adient, Cimos Maribor, April, Alpina in Gardenija.

Imamo občutek, da sedimo na tempirani bombi, ki bi lahko povzročila domino efekt, zato smo se Socialni demokrati, skupaj s partnerji, odločili sklicati nujno sejo dveh pristojnih odborov. Namen seje ni obračunavanje opozicije z vlado, temveč iskanje novih rešitev, ukrepov in pristopov.

Jani Prednik, poslanec SD

Opuščajo se proizvodne, izvozne dejavnosti s “strateškim” lastništvom

Posebej moramo izpostaviti, da mnoga prizadeta ali na podoben način ogrožena podjetja družijo še druge skupne značilnosti:

  • so del dobaviteljske verige, ki se (tudi) pod vplivom pandemije močno spreminja, saj se krajša in seli s periferije v centre;
  • njihovi produkti so pogosto del prestižnih blagovnih znamk z visoko dodano vrednostjo;
  • gre za podjetja z usposobljenimi in izobraženimi zaposlenimi, ki so veljala za stabilna in so vlagala v ljudi in razvoj, pogosto tudi z uporabo državnih pomoči;
  • pogosto gre za dele velikih korporacij, ki bi jih še nedavno označili za »strateške« lastnike podjetij s sedežem v Sloveniji;
  • gre za industrijske dejavnosti, ki jih omejitve gibanja, zbiranja in prodaje blaga in storitev niso neposredno in najhuje prizadele;
  • gre za izvoznike, katerih rast in razvoj je Republika Slovenija vedno poudarjala in skušala pospeševati.

In še najpomembnejša skupna značilnost: ne gre (nujno) za podjetja v težavah, temveč za podjetja, v katerih so se lastniki pač odločili za optimizacijo svojih procesov, žrtve pa bodo ostale v krajih, ki jih bodo zapustili. Lastnikom teh podjetij ne grozi propad, temveč morda le upad profitne marže. Soočeni smo z odločitvami lastnikov, da svojo dejavnost nenadno opustijo ali bistveno skrčijo, pri tem pa se ne ozirajo na socialne posledice svojih dejanj.

Učinkovitost ukrepov PKP za soočenje s povišano brezposelnostjo

Splošni, paketni ukrepi (PKP), ki so bili na predlog vlade v zadnjem letu sprejeti v Sloveniji, so podjetjem ponudili generalno pomoč, ob pogoju zadostnega upada prometa, z le redkimi izjemami. Kljub več opozorilom in pozivom vladajoči niso podprli nobenega predloga, da bi se pomoč kakorkoli vezala na dolgoročno ohranjanje zaposlenosti. Zdaj se pojavljajo primeri, da dejavnost opuščajo podjetja, ki so še nedavno koristila državno pomoč; ne le za zaposlovanje, temveč tudi za naložbe in razvoj.

Po dobrem letu dni boja proti virusu na podlagi prakse tudi spoznavamo, da mora biti finančna pomoč gospodarstvu oblikovana tudi tako, da podjetja in posameznike spodbuja in motivira k odgovornemu ravnanju in spoštovanju omejitvenih ukrepov.

Podatki o številu zaposlenih, vključenih v državno subvencionirano čakanje na delo, kažejo na dvoje. Prvič, v prvem valu epidemije je ukrep zajel veliko število zaposlenih, v drugem pa je število vključenih bistveno manjše. Vladne trditve o ohranitvi stotisočev delovnih mest torej morda držijo za prvi, vsekakor pa ne za drugi val epidemije. Drugič, glede na število vključenih delavcev gre domnevati, da industrijske dejavnosti v drugem valu tega ukrepa skoraj ne uporabljajo: razlogi pa predlagateljem niso poznani.

mesec

število delavcev

na čakanju na delo

marec114.485
april176.533
maj149.928
junij49.496
julij22.125
avgust18.581
september13.775
oktober32.650
november46.186
december3.423
(Vir: Dnevnik 19. 1 .2021)

Dosedanja učinkovitost PKP-ukrepov in nujna segmentacija ukrepov pomoči

Predlagatelji seje trdimo, da so dosedanji vladni ukrepi za pomoč zaradi pandemije prizadetemu gospodarstvu premalo učinkoviti. V prvem valu, ko je bila potrebna hitra splošna pomoč, so bili ukrepi (prepogosto) selektivni in pogojevani. V drugem valu, ko pa se že jasno kaže raznolika prizadetost gospodarskih subjektov, pa se skuša s (počasnim) poenotenjem in poenostavitvijo ohraniti v veljavi iste splošne ukrepe pomoči (npr. čakanje na delo). Že vse leto pa vlada ohranja pristop počasnega podaljševanja posameznih ukrepov v zadnjem hipu, s katerim dodatno maje stabilnost in predvidljivost gospodarskega okolja.

Naša teza je vseskozi, da bi bilo potrebno – po začetni splošni pomoči – ukrepe za pomoč prizadetemu gospodarstvu segmentirati glede na vrsto prizadetosti dejavnosti, in sicer vsaj na:

  • dejavnosti, ki so bile ustavljene zaradi vladnih omejitev gibanja, zbiranja ter prodaje blaga in storitev;
  • dejavnosti, prizadete zaradi prekinitve prostega čezmejnega gibanja;
  • dejavnosti, prizadete zaradi prekinitve blagovnih tokov;
  • dejavnosti, prizadete s povišanimi stroški poslovanja zaradi izvrševanja epidemioloških ukrepov;
  • dejavnosti, prizadete zaradi deglobalizacijskih učinkov (umiki investitorjev).

Pandemija je sprožila deglobalizacijo; Slovenija se nanjo ne prilagaja

Pandemija novega virusa, ki je prekinila celo blagovne tokove, je jasno razgalila ranljivost sodobnega globalnega gospodarskega sistema zaradi razpršenih, kompleksnih in dolgih dobavnih verig. Zato je pojav pandemije sprožil njihovo krajšanje in selitev v “jedrne” države. Zapiranje industrijskih dejavnosti pri nas kaže, da Slovenija ni percipirana kot jedrna država, saj industrijski obrati pri nas postajajo žrtve optimizacije procesov, ki jih izvajajo njihovi lastniki.

Ne gre (več) za nov pojav: ta trend se je pojavil skoraj nemudoma z izbruhom pandemije in so ga takoj prepoznale tudi ugledne mednarodne ustanove. V javni objavi iz julija 2020, je mag. Milan M. Cvikl jasno izpostavil deset trendov, ki jih je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) označila za značilnosti krize, v kateri se skoraj leto dni kasneje še vedno nahajamo:

  1. Zelo močna gospodarska recesija.
  2. Večja zadolženost držav, podjetij in gospodinjstev (zato izhod dogovorjen v zadolževanju na EU ravni).
  3. Nižje obrestne mere za daljšo ročnost, nekonvencionalna denarna politika (in zato nova EU »fiskalna politika«).
  4. Rizik prehitrega izhoda iz ustavitve aktivnosti socialnega distanciranja in obratno.
  5. Sprememba v dobaviteljskih verigah kot grožnja in priložnost.
  6. Spremenjene investicijske odločitve, ki jih je težko napovedati.
  7. Manj priložnosti za migracijske delavce v tujini.
  8. Nižje cene surovin kot pozitivna olajšava.
  9. Vse več političnega populizma in ekstremizma.
  10. Okrepljene globalne varnostne tenzije med ZDA in Kitajsko z učinki na celoten svet.

V zvezi s temo zahteve za sklic lahko izpostavimo predvsem točke 5, 6 in 7. Spremembe v dobaviteljskih verigah so namreč priložnost le, če po spremembi ostaneš njihov del. Investicijske odločitve, ki se spreminjajo izjemno hitro, pomenijo več negotovosti za zaposlene in okolje, v katerem je investiran kapital in potrebno je aktivno delovanje države za zagotavljanje stabilnosti. Pandemija covid-19 je le še okrepila čezmejne omejitve gibanja, ki jih je »območje prostega pretoka ljudi« – iz različnih vzrokov – deležno že večji del zadnjega desetletja. To pomeni manj priložnosti, da bi delavci v primeru brezposelnosti iskali priložnosti v dnevni čezmejni migraciji; v primeru da priložnosti doma ne bodo našli, zato grozi nevarnost njihove trajne (iz)selitve.

Slovenija ne sme postati periferna država

Deglobalizacijski trendi, ki jih je pognala virusna pandemija, imajo za posledico opuščanje dejavnosti na t.i. periferiji. Slovenija pa glede na svoj položaj ni samoumeven del središča, v katerega se seli industrijska proizvodnja. S svojo ceno dela ni, noče in ne sme biti konkurenčna državam, ki svoje priložnosti iščejo v masovnem, slabo plačanem delu in nizkih standardih regulacije. Prave podpore tržno uspešnim samostojnim znamkam, ki so – poleg razvojnega dobaviteljstva – edina resna garancija za obstoj v dobaviteljskih verigah in na svetovnih trgih, pa država ne ponuja. V privabljanju tujih investicij in vzpodbujanju izvoza še vedno prevladujeta miselnost in pomoč v smeri dodelavnih poslov za velike tuje dobavitelje.

»Slovenski izvoz je letos [leta 2020, op.p.] upadel najbolj po osamosvojitvi Slovenije in brez povrnitve na raven pred krizo ni vrnitve delavcev iz čakanja na delo, ni zaposlitev, ni dohodnine, ni stabilnih prispevkov v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ni davkov od dohodka pravnih oseb, ni plač in ni dovolj velike potrošnje, ni DDV in trošarin, s čimer ni stabilnih virov za ohranitev javnih storitev, pokojnin in zdravstvenih storitev. Navkljub temu, če bi uvedli novi ZUJF, in navkljub virom, ki so bili dogovorjeni na EU ravni.« (Cvikl, 2020)

Kot eno izmed izjem je moč izpostaviti podjetje Akrapovič, ki mu je uspelo zgraditi globalno tržno znamko, s katero celo najmočnejši avtomobilski proizvajalci sklepajo co-branding pogodbe in njegovih izdelkov ne zapakirajo pod svojo blagovno znamko.

Pomenljive so novice, da mnogi uspešni slovenski izvozniki in proizvajalci pri osvajanju svojega globalnega tržnega deleža pod lastno blagovno znamko pogosto niso uporabili državnih ali evropskih sredstev iz programov, ki so v te namene na voljo, oz. teh programov ne uporabljajo v zadostni meri.

Slovenija se ne odziva niti na potrebe po lokalizaciji proizvodnje: ob lanskoletnem pomanjkanju zaščitne opreme smo se reševali s posredniškim uvozom in izjemno  nerodnimi poskusi vzpostavljanja krizne proizvodnje, tudi po letu dni pa potencialni lokalni proizvajalci ugotavljajo, da ne morejo vstopiti na ta trg in tudi državni organi ne kažejo ambicije, da bi jim pri tem pomagali. Ne vzpostavljamo niti lokalne (krizne) proizvodnje in ob morebitnih novih šokih bi znova ostali odvisni od uvoza nujnih artiklov.

Vse našteto kaže na to, da je za ohranitev ugodnega gospodarskega položaja potrebno več skupnega družbenega načrtovanja in manj prepuščanja tokovom tržnih sil. Učinkovite rešitve moramo poiskati v dialogu z vsemi deležniki.

Nič od tega ne pomeni, da se mora Slovenija uklanjati diktatu tujega kapitala ali od njega s subvencijami “kupovati” negotova delovna mesta. Tudi ne pomeni trmastega vztrajanja pri imperativu stalne gospodarske rasti. Za uspešno industrijsko politiko države, ki bo zmogla zagotoviti visoko stopnjo zaposlenosti in kakovostna delovna mesta, pa je pomembno, da prepoznava trende in se nanje odziva. Potrebno je razumeti globalna gibanja kapitala, blaga in storitev, da v njihovih tokovih ne bi ostali na obrobju. To bi za odprto, izvozno gospodarstvo – ki hoče s kakovostnimi delovnimi mesti proizvajati visoko dodano vrednost, poleg tega pa še nadgraditi na solidarnosti temelječe sisteme socialne varnosti ter ohraniti naravne in razviti človeške vire, ki bodo osnova za družbo znanja, napredka, in visoke kakovosti življenja – pomenilo velik šok in otežitev dostopa do trgov za podjetja, za ljudi pa manj priložnosti za delo, posel, šolanje ali celo prebivanje. Zato je potrebno:

  • prepoznavanje in seznanitev z aktualnimi trendi (npr. deglobalizacija);
  • jasne dolgoročne usmeritve države glede (visokih) standardov zaupanja, varovanja okolja, spoštovanja delavskih pravic, dolgoročnosti in stabilnosti poslovnih modelov ter zaposlitev, ki jih država s svojo industrijsko politiko podpira;
  • proaktivno, močno in konsistentno ukrepanje države “na terenu” za izvajanje usmeritev ob cilju visoke zaposlenosti na dostojno plačanih, stabilnih in kakovostnih delovnih mestih.

Država ima tako glede industrijske politike tri možnosti: lahko se ukloni diktatu kapitala, zniža svoje (delavske, okoljske) standarde in davke ter poveča subvencije kapitalu, da bi tako v “dirki do dna” pritegnila tisti kapital, ki stalno išče (nove) nizke standarde in davke. Drugič, lahko se (delno ali v celoti) odreče industrijski politiki in se prepusti mednarodnim trendom. V obeh primerih se tako ali drugače odloča, da bo v poznem kapitalizmu pristala na periferiji, med poraženci in plačniki visoke (socialne) cene. Lahko pa se odloči, da bo v okviru možnega diktirala lastne (visoke) standarde ter spodbujala tiste panoge in podjeme, ki bodo koristili ljudem in družbi pri nas. Takšno ravnanje pomeni, da si država aktivno prizadeva priti med najrazvitejše na svetu: tako po gospodarski uspešnosti kot po socialni kohezivnosti.

Kako ukrepati za zaščito delovnih mest in ohranitev gospodarske dejavnosti?

Glede na spremenjene okoliščine je jasno, da bodo potrebna usklajena prizadevanja, da se zaščiti čim večji delež ogroženih delovnih mest; da se učinkovito pomaga brezposelnim do novih zaposlitev in da se obrne nastajajoči trend opuščanja industrijske dejavnosti v Sloveniji. V ta namen bo potrebno – poleg dialoga z vsemi deležniki – nujno ukrepanje na terenu, da se povečajo kapacitete za pomoč brezposelnim ter podporo za njihovo zaposlitveno reintegracijo.

Za učinkovito kratkoročno pomoč je potrebno predvsem:

Lokalno

  • Nemudoma povečati kapacitete programov zaposlitvene reintegracije in programov za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, zlasti na bolj prizadetih območjih.
  • Glede na veščine brezposelnih, preveriti vse možnosti za njihovo hitro zaposlitveno reintegracijo.
  • Preučiti možnosti za dodatne, ciljane ukrepe za pomoč prizadetim regijam, npr. s sprejemom zakonov o razvojni podpori prizadetim območjem.

Na ravni države

  • Okrepiti dialog z vsemi deležniki, da bi ugotovili vzroke za opuščanje dejavnosti in pripravili ukrepe za njihovo preprečevanje.
  • Segmentirati ukrepe pomoči za gospodarstvo glede na vrsto prizadetosti.
  • Pogojevati državno pomoč z ohranjanjem dejavnosti in zaposlenosti.

Na strateški ravni

  • Upoštevati spremenjene trende v nacionalnih strateških dokumentih in jih načrtovati tako, da bodo usmerjeni v ustvarjanje kakovostnih, stabilnih zaposlitev v segmentih, ki so na vrhu logističnih in dobaviteljskih verig.

Viri financiranja in uporaba evropskih sredstev

NNOO – Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost

Večina sredstev, ki je Sloveniji na voljo za razvojni preboj v tej nepričakovani krizi, je del mehanizma na okrevanje in odpornost, ki bo na evropski ravni zagotavljal 360 milijard evrov posojil in 312,5 milijard nepovratnih sredstev. Pomembno je, da jih države uporabijo za pomoč in dolgoročno prilagoditev. Znane težave z načinom sprejemanja in vsebino vladnega osnutka predloga NNOO predstavljajo oviro na poti do učinkovite uporabe teh sredstev: dokument je šele pred kratkim postal javen, o njem ni bilo opravljene javne razprave, njegova vsebina pa je bistveno preveč usmerjena v beton in asfalt, da bi lahko pomenila učinkovit odgovor na post-epidemijske izzive. Dejstvo, da Evropska komisija k temu dokumentu še ni dala soglasja, je le dodaten dokaz, da se moramo bolj potruditi pri načrtovanju naših strateških razvojnih sredstev.

EGF – Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji

Deglobalizacija je globalizacijski pojav, ki je posledica globalne povezanosti in odprtosti ter poskus akterjev, da učinkoviteje obvladajo tveganja. Z vidika njenih žrtev je vseeno, ali se delovna mesta iz Slovenije preselijo na Daljni vzhod ali v zahodnoevropske države. Hitra dezinvestiranja so posledica miselnih in pravnih okvirjev, ki so omogočili prost pretok kapitala. Potem ko so varnostni strahovi in virusne grožnje močno omejili proste pretoke ljudi in blaga, ostaja veliki kapital edini, ki ohranja mobilnost. Zato gre pri njegovih žrtvah za žrtve globalizacijskih učinkov, četudi v obratni smeri. Iz teh razlogov je smiselno, da Republika Slovenija za pomoč brezposelnim iz prizadetih industrijskih podjetij preuči tudi možnost črpanja sredstev iz Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji (EGF).

Brezposelnost v Sloveniji in kapaciteta programov APZ

V enem letu se je – kljub vsem ukrepom – število brezposelnih povečalo za več kot 10.000; zmanjšalo se je število prijavljenih prostih delovnih mest, še bolj pa so upadle vključitve v programe Aktivne politike zaposlovanja (APZ).

Primerjava podatkov Zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) med januarjem 2020 in januarjem 2021 kaže, da se je mesečno število vključenih v ukrepe Aktivne politike zaposlovanja (APZ) zmanjšalo za 735; z 2004 na 1269 oz. za kar 36%! Obstoječi sistemi pomoči brezposelnim torej trenutno ni sposoben učinkovite zaposlitvene reintegracije v primeru nenadno povečanega števila brezposelnih; zlasti ne ob hkratnem zmanjšanju števila prostih delovnih mest za okoli 15%. Zato je nujno hitro in učinkovito ukrepanje; najprej lokalno: tam, kjer je stanje najbolj pereče in socialna stiska največja.

Iz podatkov iz Strokovnih izhodišč ZRSZ za prihodnje leto je jasno razviden podvojen delež trajno presežnih delavcev, kar kaže na visoko stopnjo opuščanja gospodarske dejavnosti v Sloveniji. Aktualni dogodki kažejo na nadaljevanje tega trenda.

(Vir: ZRZS)
(Vir: ZRZS)

Ukrepi Aktivne politike zaposlovanja (APZ), kot tudi drugi programi zaposlitvene reintegracije (npr. javna dela) in pridobivanja uporabnih znanj, so ključno orodje ZRSZ pri prehodu brezposelnim v zaposlenost. Nevarni pa so trendi velike odvisnosti teh programov od evropskih (namesto proračunskih) sredstev, saj to otežuje hitro odzivnost in dostopnost pomoči. Prav tako je pomembno, da se vsi ukrepi zaposlitvene reintegracije izvajajo v smeri podpore dolgoročno stabilnim in kakovostnim zaposlitvam. Tudi zaradi sprememb globalnih trendov je potrebno nadgraditi programe za spodbujanje zaposlenosti, povečati proračunska sredstva in druge vire za zaposlitveno reintegracijo in vseživljenjsko učenje zaposlenih ter hkrati zagotoviti, da bodo državne pomoči delodajalce spodbujale k družbeno odgovornemu ravnanju.

Stalno spremljanje in nadgradnja vseh sistemov zaposlitvene reintegracije sta nujna za prilagoditev kratkoročnim in strukturnim spremembam v svetu, v katerem želimo – kot ena gospodarsko in socialno najrazvitejših držav sveta – delovati v smeri polne zaposlenosti na dostojnih delovnih mestih, ob vpetosti v svetovne gospodarske tokove in visoki stopnji socialne varnosti, katerih temelj sta industrijska in socialna politika države: na strateški in na izvedbeni ravni.

(Vir: ZRSZ, Strokovna izhodišča za 2021, str. 9)

Strokovna izhodišča ZRSZ sicer na več mestih poudarjajo potrebo po novih programih APZ za vključevanje in pomoč novim brezposelnim, a podatki za preteklo leto kažejo velik upad izvajanja teh programov.

(Vir: ZRSZ, Strokovna izhodišča za 2021, str. 25)

Iz zaključkov strokovnih izhodišč je razvidno, da Zavod za zaposlovanje – za razliko od problema naraščajoče brezposelnosti – vidi predvsem izzive, povezane s primanjkljajem ustrezne delovne sile in priporoča, da »se v čim večji meri uskladi ponudbo in povpraševanje na trgu dela oz. se v delovno aktivnost vključi tudi ranljive skupine na trgu dela.« Taka opredelitev izzivov, skupaj z rabo trpnika v strateških dokumentih osrednjega državnega organa za pomoč brezposelnim ne vzbuja pozitivnih občutkov glede pripravljenosti države na učinkovito ohranjanje gospodarske dejavnosti in spodbujanje zaposlenosti.

(Vir: Strokovna izhodišča za 2012, str. 28)

Zato je potrebna obravnava aktualne problematike na skupni seji pristojnih odborov, ki bo s konstruktivno razpravo omogočila učinkovito soočenje s situacijo in primerno pomoč za prizadete.

Predlogi sklepov

Predlagamo, da odbora po opravljeni razpravi sprejmeta naslednje sklepe:

1. Odbor za gospodarstvo in Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide (v nadaljevanju: Odbora) ugotavljata, da slovenske državne pomoči niso učinkovite pri motiviranju investitorjev k ohranjanju gospodarske aktivnosti in zaposlenosti.

2. Odbora priporočata Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da preučita razloge za številne odločitve tujih investitorjev za nenadno opuščanje industrijske dejavnosti in odpuščanje zaposlenih v Sloveniji ter o njih v roku 1 meseca poročata Državnemu zboru.

3. Odbora priporočata Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravi urgentne programe zaposlitvene reintegracije in aktivne politike zaposlovanja za zaposlene, ki zaradi nenadnih umikov investitorjev izgubljajo zaposlitve, zlasti za tiste na demografsko ogroženih in obmejnih področjih.

4. Odbora priporočata Vladi, da preuči možnosti za pripravo in sprejem zakonov o razvojni podpori za demografsko ogrožena obmejna območja, ki jih je prizadela nenadna visoka brezposelnost, kot sta Koroška in Spodnje Podravje.

5. Odbora priporočata Vladi, da se na deglobalizacijske trende odzove z jasno industrijsko politiko, katere cilj naj bo vzpodbujanje proizvodnje in zaposlenosti v Sloveniji, ob hkratni zavezi države po nadgradnji sistemov socialne varnosti ter ohranitvi visokih okoljskih in delavskih standardov.

6. Odbora priporočata Vladi, da za sofinanciranje projektom v pomoč brezposelnim in za prestrukturiranje prizadetih območij uporabi tudi sredstva Evropskega sklada za prilagoditev globalizacij (EGF).

7. Odbora priporočata Vladi, da pri snovanju vseh bodočih ukrepov za podporo gospodarstvu upošteva interes po dolgoročnem, stabilnem in družbeno odgovornem vedenju investitorjev-delodajalcev in škodljive učinke privatizacije.

8. Odbora priporočata Vladi, da zagotovi stalno in primerno proračunsko financiranje programov zaposlitvene reintegracije in drugih programov za spodbujanje zaposlenosti, ki naj temeljijo na prostovoljnem vključevanju brezposelnih v stabilna in dostojna delovna razmerja.

1. Odbor za gospodarstvo in Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide (v nadaljevanju: Odbora) ugotavljata, da slovenske državne pomoči niso učinkovite pri motiviranju investitorjev k ohranjanju gospodarske aktivnosti in zaposlenosti.

2. Odbora priporočata Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da preučita razloge za številne odločitve tujih investitorjev za nenadno opuščanje industrijske dejavnosti in odpuščanje zaposlenih v Sloveniji ter o njih v roku 1 meseca poročata Državnemu zboru.

3. Odbora priporočata Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravi urgentne programe zaposlitvene reintegracije in aktivne politike zaposlovanja za zaposlene, ki zaradi nenadnih umikov investitorjev izgubljajo zaposlitve, zlasti za tiste na demografsko ogroženih in obmejnih področjih.

4. Odbora priporočata Vladi, da preuči možnosti za pripravo in sprejem zakonov o razvojni podpori za demografsko ogrožena obmejna območja, ki jih je prizadela nenadna visoka brezposelnost, kot sta Koroška in Spodnje Podravje.

5. Odbora priporočata Vladi, da se na deglobalizacijske trende odzove z jasno industrijsko politiko, katere cilj naj bo vzpodbujanje proizvodnje in zaposlenosti v Sloveniji, ob hkratni zavezi države po nadgradnji sistemov socialne varnosti ter ohranitvi visokih okoljskih in delavskih standardov.

6. Odbora priporočata Vladi, da za sofinanciranje projektom v pomoč brezposelnim in za prestrukturiranje prizadetih območij uporabi tudi sredstva Evropskega sklada za prilagoditev globalizacij (EGF).

7. Odbora priporočata Vladi, da pri snovanju vseh bodočih ukrepov za podporo gospodarstvu upošteva interes po dolgoročnem, stabilnem in družbeno odgovornem vedenju investitorjev-delodajalcev in škodljive učinke privatizacije.

8. Odbora priporočata Vladi, da zagotovi stalno in primerno proračunsko financiranje programov zaposlitvene reintegracije in drugih programov za spodbujanje zaposlenosti, ki naj temeljijo na prostovoljnem vključevanju brezposelnih v stabilna in dostojna delovna razmerja.

Povej svetu!

FacebookTwitterWhatsAppLinkedInViberEmail

Preberi še:

mag. Meira Hot: Potrebujemo sistemsko ureditev opore staršem mrtvorojenih otrok

Poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot je na ministra za zdravje in ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovila pobudo pobudo v zvezi s sistematizacijo pomoči staršem zaradi izgube otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu.
1. decembra 2022/by Tadej Ekart

Ministrica Fajon ob robu zasedanja zavezništva NATO: Slovenija je in bo vedno zagovornica politike miru in dialoga

Ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon se je mudila na zasedanju Organizacije severnoatlantskega sporazuma (NATO), ki je potekalo v 29. in 30. novembra v Bukarešti, Romunija. Zunanji ministri držav članic zahodnega vojaškega zavezništva so se zbrali, da bi razpravljali o tem, kako lahko pomagajo Ukrajini po ruskih napadih na njeno elektroenergetska omrežja v luči prihajajoče zime. Ministrica Fajon je ukrajinskemu kolegu Dmitru Kulebi izrazila solidarnost Slovenije z Ukrajino.
30. novembra 2022/by Miha Damiš

Ministrica Švarc Pipan: Nasilje nad ženskami ne more biti sprejemljivo v nobeni obliki

»Nasilje nad ženskami ne more biti sprejemljivo v nobeni obliki, v nobenem kontekstu. Ni ga mogoče opravičevati, tolerirati in relativizirati. Prav tako pa je popolnoma nesprejemljivo kadarkoli s prstom kazati na žrtev, jo kakorkoli kriviti ali sokriviti za nasilje, ki se ji dogaja. Nesprejemljivo je tudi žrtev stigmatizirati v družbi ali v medijih,« je minuli petek na Nacionalni konferenci o preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v Sloveniji poudarila ministrica za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan.
30. novembra 2022/by Miha Damiš