Odločanje je lepota in čar politike.

Začne se s krmarjenjem med branjem, učenjem, neštetimi pogovori, spraševanjem in poslušanjem. Vsebuje luščenje bistva, prepoznavanje ustreznih rešitev in predvideva kompromise. Vključuje različne ljudi, različna mnenja, pomisleke, argumente, presoja prošnje, zahteve, odgovarja na pogoje in zmožnosti. Spoštuje.

Odločanje je odgovornost.

V odločanju se skriva tudi huda past. Moč. Nad ljudmi, stvarmi, procesi. Slast moči marsikaterega odločevalca premami do te mere, da se odreče presoji z vključevanjem. Posluša zgolj tiste, ki gladijo njegov ego. Namesto z argumenti govori z značajskimi lastnostmi, namesto k prevzemanju odgovornosti se zateče v njeno zanikanje. Takega odločevalca vodijo čustva, njegova dejanja so impulzivna. V politiki taki odločevalci razvijejo despotističen način vladanja. Aristotel je despotizem zelo plastično opisal z: »oče ve, ker je pač tako«. Stvar torej ni v pameti in sposobnosti, temveč v naravi stvari.

Ko se odločam, se dobro zavedam, da bo imela vsaka odločitev, ki jo sprejmem, svoje zagovornike in kritike. Zavedam se, da nikoli – pa naj se še tako trudim – ne bo za vse prav. Ker smo različni. To različnost podpiram, saj nas kot družbo bogati.  

V eni stvari pa morajo biti odločitve pravilne za vse: v spoštovanju. V spoštljivi komunikaciji.

Vsak odločevalec, pa naj bo to v družini, šoli, službi ali politiki, je v ljudeh, s katerimi sobiva, dolžan videti partnerja v komunikaciji. To je smisel, bistvo in pogoj sodelovanja.

Pri spoštljivi komunikaciji bom vztrajala, ker niti kot človek niti kot političarka nočem, ne želim in ne bom stopila v past odločevalske moči. Samovolja, izključevanje in zaničevanje nista v moji naravi. To sem že večkrat dokazala.

Z željo, da nadaljujemo drugače, sem se odzvala povabilu na srečanje političnih prvakov, ki ga je konec februarja sklical predsednik republike (pustimo ob strani dejstvo, da šele po enem letu od začetka epidemije). Ker je zaupanje v državi doseglo dno, so bila moja pričakovanja nizka – zgolj dogovor za srečanje politike s strokovno svetovalno skupino za Covid-19.

Od premierja – razen nekaj ciničnih opazk na račun mene osebno in stranke SD  – nisem bila deležna pozornosti.

Ko je bilo prvo srečanje političnega vrha s strokovno skupino sredi marca zares sklicano, so bila moja pričakovanja in upanje na sodelovanje vendarle večji. Predstavila sem konkretne predloge SD pri obvladovanju epidemije. Med drugim povsem logičnega, enostavnega, politično nespornega, da se v delo in vodenje strokovne skupine, ki je delovala neenotno, vključi več epidemiologov.

Rezultat? Ga ni. Vlada do danes očitno ni obravnavala niti enega predloga, saj ni zaprosila za morebitna dodatna pojasnila, ni dala niti negativnega, kaj šele pozitivnega odgovora.

V mesecu dni se torej ni spremenilo popolnoma nič, kar potrjuje, da me in nas premier ne vidi kot sogovornika, kaj šele enakopravnega.

Ta srečanja niso namenjena nam, politikom, namenjena so prebivalcem Slovenije. Njihovemu življenju in zdravju, odgovorom na stiske, ki jih je prinesla epidemija. Pogoji, ki sem jih – ravno zaradi dosedanjega ničnega rezultata – postavila za sodelovanje na jutrišnjem srečanju, pa so namenjeni točno temu – sodelovanju in izboljšanju življenja ljudi.

Premier Janez Janša, ki naj bi ponujal roko, žal tudi v tako kritični situaciji ne želi preseči svojega ravnanja. Ne želi se odreči nespoštljivosti, aroganci, cinizmu. Nasprotno. V tem mesecu je še nekajkrat dokazal, da svojih besed o sodelovanju ne bo prenesel v dejanja, ker sodelovanja v resnici sploh noče. To bi ga namreč sklatilo s piedestala, na katerem ga občudujejo njegovi podrejeni, ga iztrgalo iz igre žrtve, v kateri spretno, to je vsekakor treba priznati, vztraja, in od njega zahtevalo marsikatero priznanje, opravičilo in drugačno odgovornost. Predsednik vseh Slovencev pa ga v ničemer ne poziva k drugačnemu delovanju in ga s tem podpira v njegovi despotski drži.

Zato sem se odločila, da me na današnje srečanje ne bo.

V tako past, v to farso navideznega sodelovanja ne bom stopila. Odločitev sem sprejela iz spoštovanja do ljudi. Do vseh tistih, ki razumete, da ne jaz ne nihče drug ni dolžan s sklonjenim hrbtom prenašati nespoštljivosti in poniževanja in nastavljati svojih lic.

Takšni odnosi so nezdravi in iz njih je treba izstopiti. Premier je s svojim užaljenim izklopom iz seje v Evropskem parlamentu tudi tuji javnosti neposredno demonstriral, kako neverjetno nezrelo je njegovo vladanje in kako nespoštljiv je njegov značaj.

“Slovensko predsedstvo EU (ki se začenja čez tri mesece) bo absolutna avtomobilska nesreča”, je ob tem komentiral bruseljski dopisnik Politica. Skrajni čas je, da predsednik vlade ustavi uničenevanje mednarodnega ugleda Slovenije, in napore usmeri v reševanje epidemije in psihološke napetosti in utrujenosti v državi. Ljudem moramo vrniti zaupanje in jim dati upanje.

To je moje vodilo na čelu Socialnih demokratov. Ni dovolj, da se poslušamo, moramo se tudi slišati. In ko bo na to pristala tudi druga stran, bom prva, ki bom vztrajala in vodila dialog. To je ta drugačna pot, ki jo napovedujem. Pot sodelovanja, strpnosti, dialoga in prihodnosti.