Julija 2026 je bila sprejeta sprememba Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije, s katero je bil črtan enajsti odstavek 19. člena. Ta je določal, da morajo veterinarske ambulante B in C, veterinarske bolnišnice in veterinarske klinike za izvajanje nujne veterinarske pomoči zagotavljati neprekinjeno veterinarsko službo zunaj rednega delovnega časa, bodisi z dežurstvom bodisi s stalno pripravljenostjo.

Poslanka opozarja, da je do spremembe prišlo kmalu po zaustavitvi postopka sprejemanja novele Zakona o veterinarstvu, ki je med drugim urejala prav vprašanje zagotavljanja dežurstev in neprekinjene veterinarske službe. Ob tem izpostavlja tudi, da javnost pri pripravi spremembe predpisa ni bila vključena v podajanje pripomb, čeprav gre za področje, ki neposredno zadeva dobrobit živali ter položaj njihovih skrbnikov in rejcev.

Zakon o veterinarstvu sicer določa, da se mora v primerih, ko je treba opravljati nujne veterinarske storitve, zagotoviti neprekinjena veterinarska služba z dežurstvom ali stalno pripravljenostjo. Po spremembi pravilnika pa po oceni poslanke ni več dovolj jasno, kdo je konkretno dolžan takšno službo organizirati in zagotavljati zunaj rednega delovnega časa.

»Ko je življenje živali neposredno ogroženo, odgovornost za organizacijo nujne pomoči ne sme biti prepuščena nejasni razlagi predpisov ali temu, ali bo posamezna ambulanta prostovoljno organizirala dežurstvo. Nujna veterinarska pomoč ne more biti odvisna od kraja bivanja lastnika živali oziroma lokacije kmetijskega gospodarstva ali od pripravljenosti posamezne veterinarske organizacije, da prostovoljno organizira dežurstvo. Če zakon zahteva neprekinjeno veterinarsko službo, mora biti jasno določeno tudi, kdo jo mora zagotoviti, za katero območje in na kakšen način,« poudarja mag. Meira Hot.

Posebej opozarja tudi na položaj kmetov in rejnih živali. Pri teh je dostopnost veterinarja zunaj rednega delovnega časa lahko še toliko pomembnejša, saj prevoz živali do veterinarske ambulante pogosto ni mogoč in mora veterinar nujno pomoč zagotoviti na lokaciji. Ob tem se po spremembi pravilnika odpira tudi vprašanje morebitnih različnih režimov zagotavljanja nujne pomoči v okviru javne veterinarske službe oziroma koncesij in pri veterinarskih storitvah, ki se izvajajo kot tržna dejavnost.

Poslanka zato od pristojnega ministra pričakuje jasne odgovore, kdo je po veljavni ureditvi odgovoren za organizacijo dežurstva oziroma stalne pripravljenosti, kako je nujna veterinarska pomoč zagotovljena ponoči, ob koncih tedna in praznikih ter kdo nosi odgovornost v primeru, ko na določenem območju ni organiziranega dežurstva ali je najbližja dosegljiva veterinarska organizacija tako oddaljena, da pravočasne pomoči ni mogoče zagotoviti.

Ministrstvo sprašuje tudi, ali razpolaga s podatki o dejanski organiziranosti neprekinjene nujne veterinarske pomoči po posameznih območjih Slovenije in ali obstaja enotna, javno dostopna evidenca, iz katere bi lahko lastniki živali in kmetje kadarkoli izvedeli, katera veterinarska organizacija je dežurna oziroma v stalni pripravljenosti.

»Pri nujni veterinarski pomoči ne sme biti prostora za nejasnosti. Lastnik živali mora vedeti, kam se lahko obrne ob dveh ponoči, v nedeljo ali med prazniki, država pa mora zagotoviti sistem, v katerem je pomoč dejansko in enakopravno dostopna po vsej Sloveniji. Zato od ministrstva pričakujem jasno pojasnilo obstoječe ureditve in odgovor, ali namerava področje dežurstev urediti tako, da bo nedvoumno določeno, kdo, kje in na kakšen način mora zagotavljati nujno veterinarsko pomoč zunaj rednega delovnega časa,« je zaključila poslanka.