
Neva Grašič
Mednarodna sekretarka SD
Janševo nenadno pomanjkanje evropskega upanja
Ko je Slovenija prvič predsedovala Svetu EU v prvi polovici leta 2008 sem imela 20 let. Druga generacija programa Evropske študije na Fakulteti za družbene vede, študija, ki bi ga vsakič izbrala ponovno. Spomnim se neke prošnje za poletno šolo v Pragi, kjer sem napisala »/…/ seveda vztrajna, da se spopadem z bistvenimi vprašanji o Evropski uniji, njeno vlogo v svetu in odnosi z drugimi mednarodnimi akterji. /…/ ter tako postanem prihodnja nosilka evropske ideje v Sloveniji.« Tako zelo idealistično, da se danes zgolj nerodno nasmejim. A takrat še brez razloga, da bi razmišljala drugače.
Moja izkušnja slovenskega predsedovanja, v prvem letniku faksa, je pomenila dolge ure stanja pred sejnimi dvoranami Državnega zbora, kupi gradiv, seznami udeležencev in liasonstvo tujim delegacijam. Medparlamentarno sodelovanje je namreč formalizirala Lizbonska pogodba, ki je bila podpisana tik pred slovenskim predsedovanjem decembra 2007, kar je pomenilo povečano veljavo parlamentarne dimenzije predsedovanja, predvsem z vidika, da daje vključenost nacionalnih parlamentov večjo legitimnost odločitvam Sveta EU in Evropske komisije. Sedaj se sliši kot vsakdanji delovnik, a takrat je bilo to zame nekaj edinstvenega, navdušujočega, polnega priložnosti. Moje evropsko upanje. Na te male prehojene korake se s ponosom oziram nazaj. Ali lahko tudi z (za)upanjem gledam v prihodnost, ko bo Slovenija čez tri mesece predsedovala drugič od svojega vstopa v EU?
Verjetno se redko od vas spomni, da je bil slogan prvega slovenskega predsedovanja SI.NERGIJA. Še vedno si lahko na uradni spletni strani preberete pozdravni nagovor Janše, v njegovi prvi vlogi predsedujočega Svetu EU: »Pomeni točno to, na čemer EU temelji že od samega začetka. Pomeni naše skupno delo, katerega dosežek je večji, kot bi bil, če bi sešteli dosežke vsakega posameznika posebej. Zavedajmo se te dodane vrednosti in jo bolje izkoristimo. Ne gre le za sinergijo članic in institucij. Gre za sinergijo vseh področij delovanja, ciljev in strategij. Gre za sinergijo vseh državljank in državljanov, generacij in kultur. Sinergijo Unije z ostalimi globalnimi akterji, regijami in celinami.«
Kako daleč smo prišli v tako kratkem času. V enem od prejšnjih #mnenja sem pisala o nezaupanju EU, da bo Slovenija v času njenega predsedovanja branik temeljnih vrednot Unije, da si bo nepristransko in nevtralno prizadevala za skupne rešitve EU, predvsem pa zagotavljala spoštovanje postopkov in evropske zakonodaje. Če smo še nekaj časa nazaj Socialni demokrati opozarjali na izstop Slovenije iz progresivnega jedra evropskih držav, ki želijo močnejšo integracijo in bolj povezano EU, ali lahko danes glede na besede predsednika vlade upravičeno opozarjamo na izstop Slovenije iz Evropske unije kot take?
Seveda ne, a Janševo dvojno razumevanje svobode, demokracije in pravne države, razkorak, ki ga ustvarja v razumevanju temeljnih evropskih vrednot, in se nanje sklicuje zgolj, če je v skladu z njegovim političnim načrtom, če ni, jih zanika, bi dolgoročno lahko pripeljalo do zaustavitve nadaljnje integracije EU. To se dokazuje v Deklaraciji o usmeritvah za delovanje Republike Slovenije v institucijah Evropske unije v obdobju 2021-2024, ki je bila prejšnji teden izglasovana v Državnem zboru. Socialni demokrati smo predlagali 13 strani amandmajev na dokument, ki ima prav toliko strani, a ta zgolj žalostno odseva aktualno politično realnost v Sloveniji. Če je Janša še leto 2008 označeval kot »leto novega zagona, nove energije in sinergije za Evropo«, Slovenija današnjega časa teži k manj EU. Brez evropskega upanja, ideje odprte, v prihodnost usmerjene Evrope. Umikamo se stopnjo nazaj, oklepamo se stare Evrope, skupka posameznih nacionalnih držav, ki se ponovno zapirajo same vase in gledajo na EU zgolj kot na golo gospodarsko skupnost.
Kolega Matevž Frangež pred kratkim pisal o spremembah družbene miselnosti. Da se ta sicer ne spremeni čez noč, da jo posamezni dogodki sicer lahko močno pospešijo. Da družba postaja tisto, s čimer jo polnimo, s čimer jo hranimo. Če jo vsak dan polnimo s strahom, pripravljenostjo na vojno, grožnjami, nestrpnostjo, nespoštovanjem dialoga, bo postala odsev prav tega. Podobno je s to Deklaracijo in našim odnosom do delovanja Republike Slovenije v Evropski uniji. Napolnili smo ga z napačnimi stvarmi. Stran od evropske solidarnosti, socialne pravičnosti, blaginje državljank in državljanov, transparentnosti in soustvarjanja prihodnosti naše skupnosti, odgovornosti do okolja in prihodnjih generacij, sožitja, ki nas bogati.
Nadaljnje teoretiziranje o evropskih integracijah je mogoče za to ponedeljkovo jutro preveč, a se mu skoraj ne morem izogniti. Pristop, ki vsebuje elemente tako realistične kot liberalistične teorije izhaja iz tega, da tistega skupnega evropskega upanja, evropske ideje in predstave o vlogi Evrope v svetu, ni. Da notranjepolitični dejavniki, nacionalni interesi in celo osebna prepričanja evropskih državnikov ne dopuščajo prelitja iz funkcionalnega v politično sodelovanje in nadaljnje integriranje držav članic. Rekoč, da evropski državniki izražajo poglede, ki zgolj zrcalijo njihove definicije nacionalnega interesa.
Tukaj bi bila zanimiva analiza petkovega pompoznega nastopa Janše pred skupino za spremljanje spoštovanja demokracije v Evropskem parlamentu, ki se je klavrno končal s tem, da je premier sam prekinil povezavo in se ni bil pripravljen soočiti z močjo argumenta. V Evropskem parlamentu, prostoru, ki ga mnogi izmed nas jemljemo kot najširši prostor dogovarjanja v evropski skupnosti, dialoga, kjer se soočajo različne zahteve, mnenja in presoje.
Medtem ko Janša vsakodnevno gradi lastno superiornost skozi minimalizacijo mnenja drugega in lastno pozicijo skozi argumentacijsko izključevanje, to v Evropskem parlamentu le težko počne. Odraz kompleksnosti EU, njene večplastnosti je tudi to, da vključuje širok krog akterjev, ki imajo na razpolago vire za učinkovito vladanje in so jih pripravljeni tudi uporabiti. Težaven proces, a to je bistvo EU. Medtem ko Janša vsakodnevno izhaja iz tega, da ker ga glede na volilni rezultat podpira določeno število ljudi, je njegovo stališče, oziroma resničnost oziroma pravilnost takšnega stališča večja, ponovno – to v Evropskem parlamentu le težko počne. Zato, ker tudi tam sedijo direktno izvoljeni predstavniki 450 milijonov državljank in državljanov, predvsem pa zato, ker imajo tam (še vedno) oblast temeljna načela, vrednote skupne celotni EU, vladavina prava, enakost, človekove pravice in ne neka politična birokratska elita. Ponovno – težaven proces, a to je bistvo EU.
Skozi katero perspektivo (oziroma katera očala, kot je o teorijah mednarodnih odnosov rad predaval dr. Brglez) gledamo in pojasnjujemo vpliv na evropsko politično sodelovanje pa nam omogoča, da razmišljamo tudi sledeče. Da akterji na osnovi pozitivnih pričakovanj redefinirajo svoje interese in aktivno stremijo k nadaljnji integraciji, kjer lahko uresničujemo svoje skupne ideale. Da je evropsko upanje ustvarilo skupne interese in premagalo številna nasprotja. Da je vsaka država članica prispevala h krepitvi Evrope, demokracije in pravne države. Ker, kot piše v Berlinski deklaraciji, »vemo, da je Evropa naša skupna prihodnost«.
Ob vsem tem je predsednika vlade tako smotrno spomniti, da je članstvo Slovenije v EU naša ključna strateška usmeritev, ki so jo državljanke in državljani plebiscitarno določili na referendumu. Da je na evropskih vrednotah miru, demokracije, svobode in človekovih pravic Slovenija izgradila svojo ustavnost in odločitev za samostojnost, proces, ki ga tako zelo rad zlorablja. Da je te vrednote možno uresničiti le z doslednim spoštovanjem vladavine prava tako v nacionalnem kot v evropskem kontekstu. Ter da bo Slovenija idejo sodelovanja z drugimi državami članicami ter državljankami in državljani Evropske unije uresničevala še naprej, ne glede na grožnje Janeza Janše. To je danes moje evropsko upanje.
Preberi še:

dr. Aleksander Jevšek: Z novim konceptom regionalnega razvoja do močnih regij in močne Slovenije

Tanja Fajon: Slovenija je na pravi strani zgodovine
