Pripadam tisti generaciji, ki je dovolj stara, da je otroštvo še doživljala v socializmu, a tudi dovolj mlada, da je plebiscit in osamosvojitev dočakala brez volilne pravice. Devetdesete sem doživljal podobno kot večina: začetek nečesa novega, polnega priložnosti, ki jih je napajala nova ekonomija, poganjana z osebnimi računalniki in novimi (čeprav za današnje pojme skrajno primitivnimi) tehnologijami. Nekje takrat se je začela na obzorju izrisovati Evropa. Bila je ultimativni cilj: biti del te najsodobnejše povezave, ena od evropskih zvezdic na modri zastavi. Evropa je bila popularna. Bila je ideal.

Slabih trideset let kasneje ostajam nek osameli idealist, ki še vedno verjame v Evropo. Mnoge življenjske poglede sem v tem času zamenjal, a vere v evropsko idejo mi niso omajale ne njene krize, ne stopicanja na mestu, ne nemogoč birokratski aparat, ne prevlada velikih nad malimi, ne njen skok v naročje neoliberalizma, ne zapleten postopek sprejemanja odločitev, pogosto oddaljen od vsakdanjih potreb in pričakovanj ljudi.

Kaj me na tej ideji tako privlači, da je ne omajajo niti največje krize povojnih generacij? Na to moj idealistični jaz odgovori, da ideja o sodelovanju, o miru, o enakopravnosti, o demokraciji in človekovih pravicah, o svobodi, o sobivanju različnosti in mnogoterih edinstvenosti, o prostoru brez meja, kjer se svobodno pretakajo ideje, ljudje, priložnosti. Ideja o skupnih ambicijah, ki jih vsak zase ne moremo niti sanjati, skupaj pa lahko spreminjamo svet. V tej moji Evropi sije sonce.

Spomnim se časov, ko smo kot mlada generacija socialnih demokratov tam na prelomu tisočletja skupaj sanjali te sanje. Bili smo povezani s temi ideali, a tudi z mladimi po Evropi, ki so imeli isti čustveni in miselni pogon. Izza obzorja se je izrisovala prihodnost. Dobra prihodnost.

To so bili časi, ko so bila naša politiziranja polna pojmov, kot so Lizbonska pogodba in Lizbonska strategija, ustava za Evropo, socialna dimenzija integracije in kar je še teh do danes v veliki meri pozabljenih projektov. Se jih še spomnite, ko je onkraj teh zvenečih evrokrilatic sijala zelo konkretna ideja: biti najboljši v svetu, tako po inovativnosti in znanju, po varovanju človekovih pravic in okolja, po sinergijah ekonomskega sodelovanja, po ustvarjanju dobrih projektov v svetu, kot ideal sodelovanja človeštva, ki je model tudi za druge dele sveta? Se spomnite, ko so padale meje, ne pa nas omejevale? Se spomnite, da takrat še nismo ubili politične korektnosti, ki je drugo ime za to, da si prijazen, uvideven in spoštljiv? Se spomnite, da takrat geslo Leading by Example* ni bila fraza, ampak modus operandi Evrope. Doma in v svetu.

(Ni naključje, da so bili to tudi časi, ko so socialdemokratske vlade vodile večino evropskih držav. Morda je bila zato Evropa polna elana, ambicij, vrednot.)

Itak je bil to tudi čas, ko so se začenjale tudi velike napake. Mi jih v svoji mladostni zagnanosti nismo videli, ker jih čas še ni spremenil v posledice. Ampak nekako na vrhuncu svetovne finančne in gospodarske krize sem prvič začel razmišljati o družbenem mindsetu. O gnetljivi miselnosti, ki se nikoli ne spreminja čez noč, posamezni dogodki pa lahko njene spremembe močno pospešijo.

In to težko desetletje za nami je miselnost fejst gnetlo. Veliko preizkušenj in vsakovrstnih kriz. Pogled naprej je bil vse bolj negotov, upanje se je umikalo strahu. Katalizatorji teh sprememb – od gospodarske, migrantske, podnebne in sedaj virusne krize – so družbeni mindset v desetih letih korenito predrugačile. Strahu smo dopustili, da se je polastil najpomembnejšega orodja, ki ga imamo za kreiranje prihodnosti: naših misli.

(Na tem mestu priporočam v branje odličen premislek kolega Srečka Zajca izpred nekaj dni. Morda mi je s svojim pisanjem priklical to moje modrovanje.)

Družbena miselnost pač postaja tisto, s čimer jo polnimo. Če jo vsak dan izdatno napajamo s strahom, sovraštvom, nestrpnostjo, nespoštljivostjo in nasiljem, ne bodimo presenečeni, če se zbujamo v družbo, ki je odsev točno tega. Večkrat sem si že sposodil v svojih pisanjih tisto indijansko legendo, ko je dedek vnuku pripovedoval, da se v vsakem izmed nas borita dva volka. Eden je dobrota, prijaznost, spoštovanje, ljubezen in sobivanje, drugi je zloba, sovraštvo, nasilje in pohlep. “Kateri bo zmagal?”, vpraša ded vnuka. “Tisti, ki ga hraniš.”

Tisti, ki ga hraniš.

Mi to našo družbo že predolgo hranimo z napačnimi stvarmi. In zato še nismo na najnižji točki. Vprašajmo se, kakšna družba šele nastaja, medtem ko vsak dan na polja prihodnosti sejemo obilje napačnih stvari.

Zato je tista moja evropska ideja danes vse bolj utopija. Ker smo dovolili, da jo preglasijo druge zgodbe, ki Evropo utapljajo v nek nov srednji vek.

Janševo pismo evropskim voditeljem vidim v tem kontekstu. Kakorkoli ga poizkušajo opravičevati in prikazovati kot “zavzemanje za kompromis”. Evropa ga je razumela. Slovenija ta teden ni bila glasnik evropske ideje, v katero verjamem. Bila je glasnik retrogradnosti, ki je v ozadju poetičnih formulacij razkrivala konkreten interes: da se mehanizem, ki pogojuje koriščenje evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava, prepreči v obliki, kot sta ga na pritisk evropskih poslancev izpogajala Svet in Evropski parlament. Zakaj?

Enostavno povedano: zato, ker velika večina držav ni pripravljena z denarjem financirati avtokratov (ki ukinjajo demokracijo, svoboščine, neodvisnost sodstva in medijev, varstvo manjšin, pravice žensk…) in njihove korupcije, ko med njihovimi prijatelji raste nov razred bogatih oligarhov, katerih edina primerjalna prednost so povezave z vladarjem. Katerih motiv niso pozitivne spremembe, ampak moč in denar.

Kje je tukaj prostor za kompromis, ki bo sprostil zgodovinski dogovor julijskega vrha in državam, podjetjem in ljudem omogočil “okrevanje in odpornost”? Sem tiste vrste človek, ki ima precej razvito empatičnost: občutljiv sem na to, kako (se po)čutijo drugi. Zato znam hitro razumeti nasprotne argumente in iskati nek modus vivendi. A čeprav sem torej po naravi nagnjen h kompromisu, (tudi zavoljo lastnih napak) vem, da kompromisa ni dobro sklepati na načelih. Te ne morejo biti predmet trgovanja. Ko enkrat na to pristaneš, jih več ni.

In še preden se je začela (verjetno preuranjena) debata o tem, da lahko to pismo ogrozi slovenski dostop do evropskega denarja, je potrebno pomisliti: ne, gre za nekaj bistveno pomembnejšega. Gre za načela. Če prilagodim Bidnov kampanjski motiv: gre za dušo Evrope. Gre za evropsko idejo.

Evropska ideja je namreč sestavljena iz vrednot. Evropska ideja je demokracija, svoboda, sodelovanje, mir, enakost, pravičnost, soodgovornost, a v delujočo celoto jih povezuje prav vladavina prava. Jamstvo vsake od teh vrednot. Ampak saj je tudi Janša zapisal, da je za vladavino prava, brezpogojno in enako za vse. Težava ni v besedah (vsaj v tem delu ne). Težava je v namenu izza njih.

Seveda je tudi Angela Merkel s svojo izjavo pokrila slovenskega premiera. Njegovi navdušenci so vneto dokazovali, da je vse v redu, saj se celo Angelca strinja z njim, gre ji celo za isto stvar. Za kompromis. Ampak tudi tukaj ne berimo samo besed, ampak preberimo kontekst v ozadju. Ona je modra državnica in tako državniki komunicirajo. Merklova želi dogovor spraviti pod streho pod nemškim predsedovanjem, ker se zaveda, da Evropa, države, podjetja in ljudje potrebujejo operativno pomoč (to ima še svoje geopolitično nadaljevanje, zaradi česar je paket tudi “European Necessity” v globalnih razmerjih, ampak o tem morda kdaj drugič). Ergo: zato smo dobili skupino za kompromis in Janša je vanjo vključen kot del predsedovalnega tria, ne pa zato, ker bi mu pripisovali kak poseben značaj mediatorja. Nasprotno: s pismom je Slovenijo jasno uvrstil v trojico držav, med katerimi sta dve že problem, tretja pa to pospešeno postaja. Z njimi se je pa potrebno ukvarjati, ne pa jih klofutati na novinarskih konferencah. Da jih spraviš on-board ali pa vsaj preventivno saniraš škodo, če do dogovora ne pride. Angela Merkel je ravnala torej modro, v interesu dogovora, ne za poglabljanje spora. To je pričakovano.

Če pa hočete vedeti, kaj si Evropa misli o Janševih ravnanjih, berite evropske medije. Politico (Playbook) je včeraj zjutraj zapisal: “Janša ni razumel sporočila. To ni prostor za čustvene izpade, ampak za resno delo.” Ali kot isti medij zapiše v drugem članku: Šele takrat, ko bo Evropska unija pokazala moč za obrambo demokracije in vladavine prava, se bo lahko izognila pasti, ki so jo ustvarila leta popuščanja (avtokratskim populistom, op.p.).

Zato se tudi tokrat sredi odločitev o praktičnih vprašanjih, kot je prepotrebna pomoč za evropska gospodarstva, skupnosti in ljudi, bije boj za evropsko idejo. Tisto, ki sije v tem tekstu, ali njeno pošvedrano, zapacano inačico, ki je izgubila svoj sijaj obljube boljše prihodnosti za vse. Če jo hočemo nazaj, si moramo sredi te temačnosti dovoliti, da nas spet prevzame. To je edini način, da slej ko prej premagamo temo.

*Voditi z zgledom.